Jedro

Tožnica zahteva, da se po nadzorstveni pravici razveljavi odločba, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor nekaterim stanovalcem objekta ..., Ljubljana priznalo status stranskih udeležencev v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja za objekt, ki ga je zgradila tožnica. Ta odločitev je bila zgolj odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, s katero ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in z njo postopek odločanja v času njene izdaje tudi (še) ni bil končan. Zato ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 in v posledici tega ne uživa pravnega varstva pred naslovnim sodiščem.

Ker odločba, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor uvodoma navedenim osebam priznalo status stranke ni upravni akt, pa tudi ni mogoče priznati narave upravnega akta izpodbijanemu sklepu o zavrženju predloga, da se ta odločitev po nadzorstveni pravici razveljavi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla predlog tožnice, da se po nadzorstveni pravici razveljavi odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35110-9/2019-11 z dne 29. 8. 2019. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor z navedeno odločbo v pritožbenem postopku v 1. točki odpravilo sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 351-1189/2019-25 z dne 20. 6. 2019, ki v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja za uporabo stanovanjsko poslovnega objekta ... v Ljubljani, s pripadajočo zunanjo ureditvijo ter prometno in komunalno infrastrukturo, A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. ni priznala statusa stranke. V 2. točki je odločilo, da se navedenim osebam v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za stanovanjsko poslovni objekt ... s pripadajočo zunanjo ureditvijo ter prometno in komunalno infrastrukturo na zemljiščih s parc. št. 3/1, 3/2, 3/3, 3/4, 3/5, 3/6, 3/7, 3/8, 3/9, 3/10, 4, 612/13, 612/14, 612/15, 612/16, 612/70, 612/71, 612/72, 19/1 (sedaj parc. št. 19/8), 612/1 (sedaj parc. št. 612/6) in 612/9, vse k.o. ..., ki se vodi na zahtevo družbe K. d.o.o., prizna status stranskih udeležencev.

2. Iz obrazložitve še izhaja, da tožnica v predlogu uveljavlja kršitev več materialnih predpisov. Ker je prvotni investitor tekom izvajanja del poškodoval nekatere okoliške objekte, so etažni lastniki objekta na naslovu ..., Ljubljana v postopku izdaje uporabnega dovoljenja zahtevali priznanje statusa stranke. Ministrstvo jim je ta status priznalo z razlago, da določba 23. člena Občinskega lokacijskega načrta (v nadaljevanju OLN) aktualnemu investitorju nalaga sanacijo poškodb okoliških objektov kot pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja. Po mnenju tožnice je takšna razlaga materialnopravno zmotna. Tožnica s tem, ko je zemljišča z nedograjenim objektom odkupila v stečajnem postopku prejšnjega investitorja, ni postala njegov pravni naslednik. Obstoj poškodb na okoliških stavbah v skladu z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ) v postopku izdaje uporabnega dovoljenja tudi ni relevanten. Poleg tega OLN ne more mimo pravil civilnega prava, stečajne zakonodaje in Ustave investitorju naložiti odgovornosti za škodo, ki jo je povzročil nekdo drug. Tožnica še navaja, da je postopek za izdajo uporabnega dovoljenja sicer že zaključen, ker so etažni lastniki na podlagi dogovora s predlagateljico umaknili zahtevo za priznanje statusa stranke in je tožnica posledično uporabno dovoljenje že dobila. Meni, da ima vseeno pravni interes za razveljavitev odločbe, ker je nepravilna in nezakonita.

3. Toženka ugotavlja, da je predlog za razveljavitev po nadzorstveni pravici nedopusten in ga je treba zavreči, ker je odločanje o statusu stranke procesno vprašanje, saj gre zgolj za način uveljavljanja pravice oziroma pravne koristi. 142. člen v zvezi s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerih temelji odločba, katere razveljavitev po nadzorstveni pravici predlaga tožnica, nista materialni, temveč procesni določbi, razveljavitev pa je skladno z drugim odstavkom 274. člena ZUP mogoča le, če gre za očitno kršitev materialnega predpisa, kar izhaja tudi iz upravnosodne prakse.

4. Tožnica se s tem ne strinja in v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa tako skopa in pomanjkljiva, da že to samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Odločba, katere razveljavitev se po nadzorstveni pravici zahteva, je sicer res izdana na podlagi 142. člena v zvezi s 43. členom ZUP, vendar je tožnica svojo zahtevo utemeljevala z napačno uporabo materialnega predpisa, na katerega napotujejo navedene določbe ZUP. Odločitev o tem, ali ima nekdo status stranke, se resda sprejme s procesno odločitvijo, vendar pa je presoja tega vprašanja izrazito in izključno vsebinska ter temelji na materialnem pravu - ali ima posameznik status stranke, je odvisno od tega, ali izkazuje pravno korist, za obstoj pravne koristi pa se preveri, ali obstoji materialni predpis, ki temu posamezniku daje takšno pravno korist. Ministrstvo je uporabilo materialni predpis (OLN), vendar ga je tako očitno prekršilo, da to terja razveljavitev po nadzorstveni pravici. Zaključek, da imajo vlagatelji pravni interes za vstop v postopek za izdajo uporabnega dovoljenja, predstavlja tudi kršitev GZ, saj se s tem določajo novi pogoji oziroma nove procesne predpostavke za izdajo uporabnega dovoljenja, ki jih GZ ne vsebuje. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za razveljavitev navedene odločbe po nadzorstveni pravici, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da stališče, da gre pri vprašanju statusa stranke za procesno vprašanje, potrjujejo tudi določbe ZUP, ki urejajo formalne pogoje za pritožbo in predlog za obnovo postopka. Zakonitost upravnega akta ni odvisna od obširnosti obrazložitve, ampak od njene vsebine in utemeljenosti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 34/2019. 6. Tožba ni dovoljena.

7. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V upravnem sporu se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1).

8. Tožnica zahteva, da se po nadzorstveni pravici razveljavi odločba, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor nekaterim stanovalcem objekta ..., Ljubljana priznalo status stranskih udeležencev v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja za objekt, ki ga je zgradila tožnica. Ta odločitev je bila zgolj odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, s katero ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in z njo postopek odločanja v času njene izdaje tudi (še) ni bil končan. Zato ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 in v posledici tega ne uživa pravnega varstva pred naslovnim sodiščem. O tem je naslovno sodišče že odločilo s sklepom I U 1553/2019-8 z dne 31. 12. 2019, s katerim je zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor etažnim lastnikom objekta na naslovu ... priznalo status stranskih udeležencev. To odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 49/2020 z dne 22. 7. 2020. Poudarilo je, da bi morala tožnica, če je menila, da je s priznanjem položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kakorkoli poseženo v njene pravice ali pravne koristi in če bi si s tem lahko izboljšala svoj pravni položaj, vložiti tožbo zoper odločbo o glavni stvari.

9. Ker odločba, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor uvodoma navedenim osebam priznalo status stranke ni upravni akt, pa tudi ni mogoče priznati narave upravnega akta izpodbijanemu sklepu o zavrženju predloga, da se ta odločitev po nadzorstveni pravici razveljavi.

10. Pri tem sodišče še pripominja, da mora tožnik v tožbi izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist (6. točka 36. člena ZUS-1). Tožnica sama navaja, da ji je bilo še pred vložitvijo tožbe izdano uporabno dovoljenje za sporni objekt. S tem je po presoji sodišča dosegla izdajo odločbe o svoji pravici oziroma pravni koristi, ki jo je želela. Zato z vložitvijo tožbe zoper izpodbijani sklep, s katerim je zavrženo izredno pravno sredstvo zoper odločbo o priznanju statusa stranskih udeležencev, izdano v že končanem postopku odločanja o uporabnem dovoljenju, ne more izkazati pravnega interesa. Celo, če bi bila ta odločitev razveljavljena, se namreč njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal. 11. Ker sklep, s katerim je bil predlog za razveljavitev odločbe o priznanju statusa stranskih udeležencev zavržen, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), poleg tega pa tudi ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12. Ker torej niso podani zakonski pogoji za vsebinsko odločanje, sodišče tožbenih navedb ni presojalo, saj za odločitev niso relevantne.

13. Stroškovni del tega sklepa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.