Jedro

ZSPJS v 3. odstavku 32. člena določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, vendar gre za splošno določbo, v kateri ni določeno, da stalna pripravljenost pomeni zgolj pripravljenost za delo na domu, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju navedenega in določb v ZObr, ki izrecno ločijo med dežurstvom in pripravljenostjo za delo (kamor spada tako pripravljenost za delo doma kot tudi pripravljenost za delo na delovnem mestu oziroma določenem kraju), pripravljenosti za delo na delovnem mestu ni mogoče enačiti z dežurstvom v 6. odstavku 32. člena ZSPJS. Gre namreč za dejansko stalno pripravljenost, ki jo predvideva 3. odstavek 32. člena ZSPJS in je v KPJS določen dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, enako pa to določata tudi izpodbijana člena Pravilnika nasprotnega udeleženca. Zato je neutemeljena pritožba, da bi moral nasprotni udeleženec za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu delavcem izplačevati dodatek za dežurstvo v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Navedeno še toliko bolj velja za institut straže, ki ga ZSPJS ne ureja in gre za poseben pogoj za delavce na obrambnem področju, ki je urejen zgolj v ZObr. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ureditev straže v Pravilniku popolnoma identična z ureditvijo v ZObr (97.č člen), ki določa, da se 12 ur šteje za delovni čas zaposlenega, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo. Izpodbijani določbi Pravilnika nasprotnega udeleženca sta zato v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem kolektivnem delovnem sporu na strani predlagatelja dopustilo udeležbo Sindikata A. (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog predlagatelja za ugotovitev, da sta določbi 4. odstavka 2. člena in 3. odstavka 3. člena Pravilnika ..., ki ga je sprejel nasprotni udeleženec dne 27. 2. 2013, v neskladju s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS; da se odpravi določba 4. odstavka 2. člena in 3. odstavka 3. člena Pravilnika ... z dne 27. 2. 2013; da je nasprotni udeleženec dolžan v skladu z določbo 6. odstavka 32. člena ZSPJS svojim delavcem, ki opravljajo dežurstvo in straže, za čas od 28. 2. 2013 priznati in jim za neefektivno 12-urno dežurstvo preko 12 urnega rednega dela izplačati dodatek za delo preko polnega delovnega časa v polni višini in ostale dodatke v 50 % višini, kot je za te dodatke določeno v Kolektivni pogodbi za javni sektor, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega izplačila vseh dodatkov za posamezni mesec dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da predlagatelj in stranski udeleženec krijeta sama svoje stroške postopka, ter da je predlagatelj dolžan v roku 8 dni nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 895,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu predlagatelja v celoti ugodi, nasprotnemu udeležencu pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da se je sodišče vsebinsko oprlo na objavljeno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Pdp 36/2014 v zadevi predlagatelja (tu stranskega udeleženca), Sindikata A.. Tako ravnanje sodišča je po mnenju predlagatelja napačno, saj je vsebina spora v obeh postopkih bistveno drugačna. V postopku citirane sodbe je namreč Sindikat A. zatrjeval neusklajenost internega pravilnika (Pravilnik ... z dne 27. 2. 2013, v nadaljevanju: Pravilnik) s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). V predmetnem postopku pa predlagatelj, Sindikat B., predlaga ugotovitev neskladja Pravilnika s 6. odstavkom 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da pripravljenosti za delo na delovnem mestu in straže ni mogoče enačiti z dežurstvom in preprosto zaključuje, da dežuranje članov predlagatelja vselej pomeni pripravljenost za delo, ne pomeni pa dežurstva, za katerega velja obveznost plačila po 6. odstavku 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZPPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Sodišče ni podalo utemeljitve, kakšna je pri delu delavca nasprotnega udeleženca dejanska razlika med pripravljenostjo na delo in dežurstvom in zakaj ob dejstvu, da je v Zakonu o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) urejeno dežurstvo (97.d člen ZObr), kot tudi pripravljenost na delo (97.e člen ZObr) sodišče šteje, da vsi člani predlagatelja vselej opravljajo le pripravljenost na delo. Omejitve, ki jih zahteva nasprotni udeleženec do delavcev, ki opravljajo 24-urne zadolžitve, za prvih 12 ur stalnega nepretrganega dela niso nič manjše od tistih, ki jih zahteva za naslednjih 12 ur stalne pripravljenosti na delo. Celotno delo (12 ur efektivne in 12 v stalni pripravljenosti) se šteje kot 24-urno dežurstvo ali 24-urna straža. Takšen naziv je namreč splošni izraz za navedene 24-urne dolžnosti. Zaključek sodišča, da ne gre enačiti pripravljenosti za delo na delovnem mestu z dežurstvom, je v izrecnem nasprotju s stališči, kot izhajajo iz evropskega pravnega reda, predvsem iz Direktive 2003/88/ES, ki se ne omejuje na izbrane poklice in iz katere jasno izhaja, da obligatorna prisotnost na kraju po izbiri delodajalca vselej pomeni dežurstvo in ne pripravljenost na delo. Ni se moč strinjati z oceno sodišča, upoštevajoč pri tem evropski pravni red, da glede plačila teh posebnih delovnih pogojev ni zavezujoč obračun po 6. odstavku 32. člena ZSPJS. Prav s tem pravilom je namreč določen pravilen obračun dežurstev, takšna ureditev pa ne dopušča nobenega dvoma, da je potrebno zaradi enotnega plačnega sistema vsa dežurstva v javnem sektorju obračunavati skladno s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS in ne morda po nekem drugem predpisu, ki bi v hierarhiji pravnih predpisov predstavljal celo nižji pravni akt od samega zakona, to velja za primer spornega internega pravilnika nasprotnega udeleženca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti predlagatelja in da jih je obravnavalo, kar velja tudi za primer, ko zahtevku ni ugodeno. Razlogi izpodbijane sodbe glede vprašanje neskladnosti (oziroma skladnosti) Pravilnika ... z dne 27. 2. 2013 s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS so povsem jasni in razumljivi ter pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Predlagatelj se s temi stališči očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

6. V predmetnem kolektivnem delovnem sporu predlagatelj v predlogu predlaga sodišču prve stopnje, da ugotovi, da sta določbi 4. odstavka 2. člena in 3. odstavka 3. člena Pravilnika v neskladju s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS ter ju odpravi in nasprotnemu udeležencu naloži, da je dolžan svojim delavcem, ki opravljajo dežurstvo in straže, za čas od 28. 2. 2012 priznati in jim za neefektivno 12-urno dežurstvo izplačati dodatek za delo preko polnega delovnega časa in ostale dodatke v 50 % višini, kot je za te dodatke določeno v KPJS.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlog ni utemeljen, ker pripravljenost na delo na določenem kraju ali na delovnem mestu predstavlja posebni delovni pogoj po 96. členu ZObr, ki se ne šteje v redni delovni čas ter, da so pripravljenost na delo, dežurstvo in straža posebni delovni pogoji za zaposlene na obrambnem področju, odrejanje katerih je vezano na naravo in organizacijo dela v Slovenski vojski in jih ni mogoče razlagati tako, da gre v primeru pripravljenosti za delo na delovnem mestu in straže za dežurstvo, ki bi ga bilo potrebno obračunati v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Ugotovilo je, da določbi 4. odstavka 2. člena Pravilnika in 3. odstavka 3. člena Pravilnika nista v neskladju s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS, zato je predlog zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP) še dodaja:

9. Pravilnik v 2. členu (obračun dežurstva) določa: - da se v Slovenski vojski dežurstva odrejajo in izvajajo skladno s pravili službe (1. odstavek); - da v drugih organizacijskih enotah ministrstva dežurstvo odreja minister (2. odstavek); - da se dežurstvo organizira tako, da se ure dežurstva vštejejo v ure tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, pri čemer gre za prerazporeditev delovnega časa, vendar pa ne gre za izmensko delo (3. odstavek); - da dnevna delovna obveznost za posameznega delavca lahko traja največ 12 ur, ki se obračunavajo kot redno delo. Če pa mora biti delavec prisoten v službi tudi po opravljenih 12 urah dežurstva, pa ni obremenjen z delovnimi nalogami in efektivno ne dela, se mu lahko nadaljnjih 12 ur šteje in obračunava kot pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju, skladno s 42. členom KPJS (4. odstavek); - da se v primeru izrednega dogodka ali zaradi dokončanja začete naloge med dežurstvom lahko delovni čas izjemoma podaljša, pri čemer se ure efektivnega dela, ki delavec opravi po že opravljenih 12 urah štejejo kot ure, opravljene preko delovnega časa (5. odstavek).

10. Pravilnik pa v 3. členu (obračun straže) določa: - da straže praviloma trajajo nepretrgoma 24 ur do največ 7 dni (1. odstavek); - da se čas opravljanja stražarske službe šteje za delo v deljenem delovnem času in delavcem, ki opravljajo stražarsko službo s prekinitvami, pripada dodatek skladno z 41. členom KPJS (2. odstavek); - da med 24 urno stražo lahko traja efektivno delo največ 12 ur, ki se obračunavajo kot redno delo, ostalih 12 ur pa se šteje in obračuna kot pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju, skladno s 46. členom KPJS (3. odstavek); - da se v primeru izrednega dogodka zaradi dokončanja začete naloge med stražo lahko delovni čas izjemoma podaljša, pri čemer se ure, ki jih delavec opravi po že opravljenih 12 urah, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa. V tem primeru se število ur, ki se štejejo in obračunajo kot pripravljenost za delo, zmanjša za število ur, opravljenih preko polnega delovnega časa (4. odstavek).

11. ZSPJS v 32. členu določa: - da javnim uslužbencem pripadajo za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za imensko delo, delo v deljenem delovnem času, delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik ter za delo preko polnega delovnega časa (1. odstavek); - da se dodatki za imensko delo, delo v deljenem delovnem času in delo v neenakomerno razporejenem delovnem času med seboj izključujejo (2. odstavek); - da pripada javnim uslužbencem tudi dodatek za stalno pripravljenost (3. odstavek); - da pripadajo dodatki iz 1. in 3. odstavka tega člena javnemu uslužbencu le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden (4. odstavek); - da se za javne uslužbence višina dodatka iz tega člena določi s kolektivno pogodbo za javni sektor (5. odstavek); - da ne glede na druge določbe tega zakona javnemu uslužbencu v času dežurstva pripada plačilo v višini vrednosti plačilnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto, na katerem se opravlja dežurstvo. Vrednost plačilnega razreda iz prejšnjega stavka je tudi osnova za obračun dodatkov, ki mu v času dežurstva pripadajo v skladu s tem zakonom in kolektivno pogodbo za javni sektor. V času dežurstva pripada javnim uslužbencem dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini, določeni s KPJS in ostalimi dodatki za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, ki pa se v času dežurstva izplačujejo v višini 50 % višine, ki je za te dodatke določena v KPJS (6. odstavek).

12. KPJS v 46. členu (dodatek za čas stalne pripravljenosti) določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače in se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Razlaga KPJS (Ur. l. RS, št. 112/2008) pa glede 46. člena KPJS določa, da pomeni pripravljenost dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalna pripravljenost mora biti pisno odrejena in višina dodatka za čas stalne pripravljenosti je enaka ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ko je z zakonom določen kot prost dan.

13. KPJS določa tudi višino dodatkov iz 1. odstavka 32. člena ZSPJS (v členih 41., 43., 44., in 45.). ZSPJS torej določa vrsto in višino dodatkov, vsebinsko pa sta dežurstvo in straža v Slovenski vojski opredeljena v ZObr.

14. Tako je v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZObr dolžan delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega, zaradi potreb službe, opravljati delo v posebnih delovnih pogojih (1. odstavek). Za posebne delovne pogoje se šteje delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugimi tudi dežurstvo kot redna oblika dela oziroma dežurstvo, ki se odreja izjemoma, pripravljenost za delo oziroma dosegljivost in opravljanje straže (2. odstavek).

15. Po določbi 97.e člena ZObr (pripravljenost za delo) je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Pripravljenost za delo se ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. V primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Minister določi primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali na domu. Primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v vojski določi načelnik generalštaba. Pripravljenost za delo na določenem kraju je izenačena s pripravljenostjo za delo na delovnem mestu.

16. V skladu s 197.d členom ZObr (dežurstva) se vojaškim osebam, ki opravljajo dežurstvo v skladu s Pravili službe v Slovenski vojski, ure dežurstva štejejo v ure tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Dnevna delovna obveznost med dežurstvom ne sme presegati 12 ur. V primeru izrednega dogodka oziroma zaradi dokončanja začete naloge med dežurstvom iz prejšnjega odstavka se lahko delovni časi izjemoma podaljša, pri tem pa se ure, ki jih vojaška oseba opravi po že opravljenih 12 urah, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa.

17. Po določbi 97.č člena ZObr (straža) trajajo straže praviloma nepretrgano 24 ur. Vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, se šteje, kot da delajo v deljenem delovnem času. Ure, v katerih je ne opravljajo dejanskega dela, se ne štejejo v delovni čas, ampak se štejejo kot pripravljenost za delo na delovnem mestu. Dnevna delovna obveznost med stražo ne sme presegati 12 ur. V primeru izrednega dogodka oziroma zaradi dokončanja začete naloge se lahko vojaški osebi delovni čas izjemoma podaljša, pri tem pa se ure, ki jih opravi po že opravljenih 12 urah dejanskega dela, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa. Opravljanja stražarske službe lahko traja neprekinjeno do največ 7 dni. Vojaške osebe imajo pravico do prekinitve za počitek na kraju, kjer se opravlja straža, s tem, da se jim v redni delovni čas šteje 12 ur, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo.

18. Iz navedenih določb izhaja, da sta izpodbijani določbi Pravilnika tožene stranke v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr. Zmotno je stališče pritožbe, da dežurstvo pomeni pripravljenost za delo na delovnem mestu, medtem ko pripravljenost za delo pa le pripravljenost za delo na domu. ZObr namreč izrecno določa, da se pripravljenost za delo opravlja doma, na delovnem mestu ali na določenem kraju. Pripravljenost za delo se, v skladu s 97.e členom ZObr, 4. odstavkom 2. člena Pravilnika in 46. členom KPJS, ne šteje v delovni čas, torej gre za drugačen institut od dežurstva, glede katerega 97.d člen ZObr in 48. člen KPJS določata, da se ure dežurstva štejejo v ure tedenske oziroma mesečne obveznosti. Sicer pa predlagatelj sam zatrjuje, da delavci v okviru 24-urnega dežurstva 12 ur delajo efektivno, naslednjih 12 ur pa so v pripravljenosti na delovnem mestu in dela ne opravljajo efektivno. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 99/2006 z dne 26. 6. 2007 pojasnilo, da ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih zadolžitev, in nadurnim delom, v kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (3. odstavek 96. člena ZObr).

19. Predlagatelj v pritožbi izpostavlja, da je ureditev plačila pripravljenosti za delo pripadnikov slovenske vojske, dežurstva in straže v slovenski vojski neustavna in v nasprotju z mednarodnimi pravnimi akti, posebej Direktivo 2003/88/ES. Glede te pravne problematike je zavzelo Vrhovno sodišče RS že stališče v citirani sodbi (VIII Ips 99/2006), v kateri je obravnavalo pravno problematiko plačila za delo preko polnega delovnega časa in za čas dežurstva. Ugotovilo je, da je bilo nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu v 16. in 17. členu takratnega pravilnika tožene stranke vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačilo za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redna delovna obveznost in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost. Ugotovilo je, da takšna ureditev ni bila v nasprotju z določbami takratnega 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, pa tudi ne v nasprotju z določbami Direktive sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo sveta 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Ni torej v nasprotju z navedenimi direktivami, ki so za Republiko Slovenijo postale neposredno zavezujoče šele po 1. 5. 2004, ureditev po kateri v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu ni del delovnega časa, s tem da se sicer delo in prisotnost na delu organizira tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev.

20. Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004, kjer je tudi izpostavilo, da so bile navedene določbe pravilnika ... v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, mednarodne pogodbe, št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 - 73/03), ki je v tem delu veljala tudi za delavce tožene stranke, v 3. alineji 2. točke 38. člena določala 30 % dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v 3. odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi pravilnik .... Tako znižano plačilo za dežurstvo oziroma pripravljenost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-321/02 (Ur. l. RS, št. 62/04). Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo pri odločanju v podobnih zadevah (VIII Ips 316/2004, VIII Ips 216/2005, VIII Ips 221/2005, VIII Ips 281/2005 in VIII Ips 366/2005). Za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, da so bile odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprejete pred uveljavitvijo ZSPJS, saj gre za enaka izhodišča glede opredelitve vsebine dežurstva, straže ter pripravljenosti za delo v Slovenski vojski.

21. Glede na obrazloženo, ko je torej dopustno različno plačilo efektivnega in neefektivnega dela v Slovenski vojski, so v celoti neutemeljene tiste pritožbene navedbe, ki zatrjuje kršitev mednarodnih pravnih aktov s področja varstva človekovih pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v zadevi X Pdp 36/2014 z dne 11. 3. 2014, kjer je predlagatelj Sindikat A. in nasprotni udeleženec in je bilo sporno vprašanje, ali sta 2. in 3. člen Pravilnika ... z dne 27. 2. 2013 v nasprotju s KPJS (ki določa izplačilo za pripravljenost na delo na določenem kraju ali na delovnem mestu v višini 20 % urne postavke osnovne plače po 46. členu KPJS), ker bi moral po stališču predlagatelja nasprotni udeleženec za ta čas obračunavati in izplačevati dodatek za nadurno delo.

22. ZSPJS v 3. odstavku 32. člena določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, vendar gre za splošno določbo, v kateri ni določeno, da stalna pripravljenost pomeni zgolj pripravljenost za delo na domu, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju navedenega in določb v ZObr, ki izrecno ločijo med dežurstvom in pripravljenostjo za delo (kamor spada tako pripravljenost za delo doma kot tudi pripravljenost za delo na delovnem mestu oziroma določenem kraju), pripravljenost za delo na delovnem mestu ni mogoče enačiti z dežurstvom v 6. odstavku 32. člena ZSPJS, temveč gre za dejansko stalno pripravljenost, ki jo predvideva 3. odstavek 32. člena ZSPJS in v KPJS tudi določen dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, enako pa to določata tudi izpodbijana člena Pravilnika. Tako je neutemeljena pritožba, da bi moral nasprotni udeleženec za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu delavcem izplačevati dodatek za dežurstvo v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Navedeno pa še toliko bolj velja za institut straže, ki ga ZSPJS ne ureja in gre za poseben pogoj za delavce na obrambnem področju, ki je urejen zgolj v ZObr. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ureditev straže v Pravilniku popolnoma identična z ureditvijo v ZObr (97.č člen), ki določa, da se 12 ur šteje za delovni čas zaposlenega, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo.

23. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moral nasprotni udeleženec delavcem, ki so v pripravljenosti na delovnem mestu obračunati dodatek za delo preko polnega delovnega časa v polni višini, ter ostale dodatke za delo v delovnem času v polovični višini urne postavke osnovne plače. Ker je ZObr specialen zakon za delavce na obrambnem področju, ni mogoča razlaga, da gre v primeru pripravljenosti za delo na delovnem mestu in straže za dežurstvo, ki bi ga bilo potrebno obračunati v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS.

24. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).