Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da grožnja z uvedbo kazenskega postopka ne predstavlja nedopustne grožnje, zaradi česar bi bila tožničina odpoved oziroma sporazum o prenehanju delovnega razmerja neveljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi nezakonitost njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2015 in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2015 ter s tem povezan reparacijski in reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tako odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju odpoved) kot tudi sporazum o prenehanju delovnega razmerja (v nadaljevanju sporazum) podpisala pod vplivom grožnje in sile, zaradi česar sta neveljavna. Sporazum naj bi bil neveljaven tudi zato, ker je tožnica pred tem toženi stranki že podala odpoved, zaradi česar ne predstavlja veljavne podlage za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje naj bi ravnalo v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP), ker sodba nima razlogov o vplivu strahu in grožnje na tožnico v zvezi s podpisom odpovedi pač pa samo v zvezi s podpisom sporazuma. Sodišče naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o vplivu delavk tožene stranke, pravnice A. A. in področne vodje B. B., na izražanje tožničine poslovne volje. Zakon o delovnih razmerjih2 (v nadaljevanju ZDR-1) v 83. členu ne določa, da bi morala biti grožnja tako intenzivna, da vpliva na nezmožnost oblikovanja poslovne volje. A. A. in B. B. sta tožnici povedali, da bo delodajalec proti njej vložil kazensko ovadbo, kar naj bi predstavljalo grožnjo, zaradi katere izjava tožničine volje ni bila skladna z njeno dejansko voljo. Sodišče druge stopnje naj bi nepravilno zavrnilo tožničin pritožbeni očitek zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče C. C., ker ob zaključku dokazovanja ni konkretizirala procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 286b. in 213. členu ZPP.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot poslovodja trgovine. Dne 30. 11. 2015 sta v trgovino prišli uslužbenki tožene stranke, in sicer pravnica A. A. in področna vodja B. B., z namenom, da ji vročita vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitali sta ji, da je vršila mobing nad delavcem D. D. Tožnici sta predstavili možnost, da sama poda odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo opozorili, da je lahko zoper njo vložena kazenska ovadba. Tožnica je najprej podala odpoved pogodbe o zaposlitvi potem pa podpisala še sporazum o prenehanju delovnega razmerja.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da grožnja z uvedbo kazenskega postopka ne predstavlja nedopustne grožnje, zaradi česar bi bila tožničina odpoved oziroma sporazum o prenehanju delovnega razmerja neveljavna. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo, ki jo je v zvezi s tem podalo sodišče druge stopnje in je ne ponavlja. Gre za ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz številnih odločb Vrhovnega sodišča.3 Zato so neutemeljene tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s presojo grožnje v kakršnihkoli drugačnih materialnopravnih okvirih. Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na revizijo, odziv tožnice na pravno dopustno grožnjo ne predstavlja pravno relevantnega dejstva.

9. Sodišče je tožničino odpoved in sporazum štelo kot celoto in zatrjevane napake volje ugotavljalo v zvezi s podpisom obeh dokumentov. Tako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavljata zakonito podlago za prenehanje delovnega razmerja. Ob materialnopravno pravilni presoji, da nedopustna grožnja v nobenem primeru ni bila podana (niti pri odpovedi niti pri sporazumu), je tožničino nasprotovanje veljavnosti sporazuma zato, ker je pred tem že podala odpoved ali zato, ker tožena stranka sporazuma ni takoj podpisala, nesmiselno. Tudi če sporazum zaradi navedenih razlogov ne bi veljal, bi zakonito podlago za prenehanje delovnega razmerja, še vedno predstavljala odpoved. Položaj tožnice bi bil v tem primeru dejansko slabši, saj bi ji pripadel krajši odpovedni rok (en mesec namesto dveh). Glede na navedeno so neutemeljene tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, povezane z domnevno neveljavnostjo sporazuma iz zgoraj navedenih razlogov. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286b. in 213. členom ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče C. C., s čimer naj bi dokazala, da ta ni imel ustreznega pooblastila za podpis sporazuma. Tudi če bi sodišče v zvezi z zaslišanjem te priče zmotno uporabilo določbe 286b. in 213. člena ZPP, to ne bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kot navedeno, je sodišče ugotovilo veljavnost in zakonitost obojega - odpovedi, ki jo je podala tožnica kot tudi sporazuma, sklenjenega s toženo stranko. Tudi če bi se izkazalo, da je sporazum neveljaven, bi tožnici delovno razmerje veljavno in zakonito prenehalo na drugi podlagi, to je na podlagi njene odpovedi.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 3 Sodba VIII Ips 268/2001 z dne 17. 9. 2002, sodba VIII Ips 110/2002 z dne 10. 12. 2002, VIII Ips 411/2007 z dne 20. 4. 2009 in sodba in sklep VIII Ips 266/2011 z dne 1. 10. 2012.