Jedro

Jezikovna razlaga opredelitve „prometne nesreče“ v prvem odstavku 109. člena ZPrCP ne zahteva, da bi morala telesne poškodbe ali materialno škodo utrpeti druga oseba, različna od voznika v prometni nesreči udeleženega vozila. Vsebino pojma je zato treba razlagati ob upoštevanju dometa vsakokratne blanketne norme, ki jo pojem „prometne nesreče“ napolnjuje. V tem primeru se na podlagi desetega odstavka 110. člena ZPrCP sankcionira zapustitev kraja ogleda prometne nesreče, kljub zapovedi v 7. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Namen te zapovedi je zagotoviti pogoje za opravljanje policijskih nalog na kraju prometne nesreče, konkretno opravljanja ogleda kot preiskovalnega dejanja, ugotavljanja, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu, in morebitne izvedbe postopka o prekršku (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPrCP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje kršena 1. točka 156. člena Zakona o prekrških v zvezi z desetim odstavkom 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 1. 10. 2020 obdolženega A. B. spoznalo za odgovornega kršitve 7. točke drugega odstavka 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in storitve prekrška po desetem odstavku 110. člena ZPrCP ter mu izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 11. 2020 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, stroške postopka pa naložilo v breme proračuna.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve 1. točke 156. člena ZP-1 ter 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 136. člena in desetim odstavkom 163. člena ZP-1. V bistvenem v zahtevi zatrjuje kršitev materialnega prava v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega je bil začet postopek, prekršek, saj meni, da sodba sodišča druge stopnje temelji na zmotni razlagi zakonskega znaka „neposredni udeleženec prometne nesreče“ iz 7. točke drugega odstavka v zvezi z desetim odstavkom 110. člena ZPrCP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi uveljavljane kršitve zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili, da poleg obdolženca v nezgodi ni bila udeležena nobena tretja oseba in ni mogoče govoriti o potrebi po preprečevanju ogrožanja drugih udeležencev ali o nastanku ekološke škode, povzročitelja pa zato ne morejo zavezovati stroga dolžnostna ravnanja.

B.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 1. 10. 2020 storilca spoznalo za odgovornega storitve očitanega prekrška, ker je 30. 12. 2018 kot udeleženec prometne nesreče zapustil kraj prometne nesreče pred koncem ogleda, ne da bi tako odločil policist, ki je vodil ogled. Sodišče druge stopnje pa je v sodbi z dne 26. 11. 2020 zavzelo stališče, da morajo biti za opredelitev nesreče kot prometne nesreče kumulativno izpolnjeni pogoji iz 109. člena ZPrCP, telesna poškodba ali materialna škoda pa mora nastati drugi osebi in ne povzročitelju nesreče, saj gre sicer za samopoškodbo oziroma za poškodovanje lastnega premoženja. Ocenilo je, da zato ni dokazano, da bi bil obdolženec udeleženec prometne nesreče v smislu opredelitve po 44. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP in presodilo, da mu ni mogoče očitati neupoštevanja dolžnostnega ravnanja ob prometni nesreči iz 7. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Posledično je postopek o prekršku ustavilo.

5. Vložnik v zvezi z očitano kršitvijo materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 navaja, da razlaga sodišča druge stopnje, ko se sklicuje na obrazložitev predloga ZPrCP1 in trdi, da nesreča, v kateri se poškoduje voznik sam ali v kateri nastane škoda izključno na voznikovem premoženju, ni prometna nesreča, ni v skladu z opredelitvijo prometne nesreče po prvem odstavku 109. člena ZPrCP. Predlog ZPrCP, ki ga je Vlada RS oblikovala v letu 2010, po njegovem mnenju ne more biti podlaga za odločitev sodišča, saj pravne norme ni mogoče razlagati v skladu z namenom, ki ga zakonodajalec predpostavlja, oziroma si ga morda želi, če takšen namen ne izhaja že iz temeljne jezikovne razlage pravnega besedila ter se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-140/01 z dne 4. 12. 2003. Nadalje navaja, da je treba v predlogu zakona navedeno namensko razlago dopolnjevati z jezikovno, logično ter sistematično razlago, kar pa vodi k pravnemu zaključku, da prometna nesreča z nastalo škodo in telesno poškodbo že sama po sebi zavezuje k dolžnostnemu ravnanju. Poudarja, da je namen dolžnostnih ravnanj po 110. členu ZPrCP preprečiti ogrožanje drugih udeležencev prometne nesreče in preprečiti ali omiliti nadaljnjo, tudi ekološko škodo zaradi prometne nesreče, pristojnim organom pa zagotoviti, da ti opravijo svoje delo, ki vključuje tudi ugotavljanje morebitne alkoholiziranosti, psihofizičnega stanja in sposobnosti za varno vožnjo udeležencev ter njihove prekrškovne odgovornosti. Za opravo teh nalog pa je nujno, da udeleženec, tudi če je en sam in sam poškodovan, ostane na kraju, dokler ogled ni končan. Poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za opredeljevanje do pojma prometne nesreče z vidika njenih neposrednih posledic za udeleženca, ampak za naknadno nezakonito obdolženčevo ravnanje, ki je povsem zunaj ogrožanja (v okviru pogojev in načina vožnje), saj se nanaša na čas, ko je v prometu že prišlo do porušenega rednega teka stvari, zato so predpisane in sankcionirane dodatne obveznosti udeležencev. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 35743/2015 z dne 13. 4. 2017 in izpostavlja, da ne more biti sprejemljivo stališče, da bi ravnanje v cestnem prometu lahko bilo disponibilno, na način, da je v prometu dopustno ogrožati samega sebe oziroma se celo samopoškodovati ter da tako dejanje vsebuje samo zakonske znake prekrška, če voznik, ki krši taksativno našteta cestnoprometna pravila, ogrozi ali poškoduje samo sebe.

6. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo desetega odstavka 110. člena ZPrCP, po katerem se z globo 1.200,00 EUR za prekršek kaznuje neposredni udeleženec prometne nesreče, ki ravna v nasprotju z določbo 7. točke drugega odstavka istega člena. Ta določa, da mora po prometni nesreči udeleženec prometne nesreče ostati na kraju prometne nesreče, dokler ni končan ogled, razen če tisti, ki vodi ogled, ne odloči drugače. Pojem „prometna nesreča“ je opredeljen v prvem odstavku 109. člena ZPrCP, ki je v razmerju do 7. točke drugega in do desetega odstavka 110. člena ZPrCP dopolnilna norma. Po tej določbi je „prometna nesreča“ nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda.

7. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse izhaja (povzeto po določbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005), da so blanketne norme tista pravna pravila, ki za razumevanje opisa inkriminiranega ravnanja napotijo na kakšno drugo pravilo (dopolnilna norma). Vendar pa so tudi v primeru blanketne norme vsi znaki kaznivega ravnanja, v tem primeru prekrška, vsebovani že v določbi zakona, ki je inkriminiral posamezno ravnanje. V tem primeru je to določba desetega odstavka 110. člena ZPrCP. Dopolnilna norma je razlagalno pravilo, ki naslovljencu in uporabniku omogoča razumevanje znaka prekrška, ki pa mora ostati v okviru vsakokratne napotitve (tj. blanketne norme).

8. V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da jezikovna razlaga opredelitve „prometne nesreče“ v prvem odstavku 109. člena ZPrCP ne zahteva, da bi morala telesne poškodbe ali materialno škodo utrpeti druga oseba, različna od voznika v prometni nesreči udeleženega vozila, kot to izpostavlja sodišče druge stopnje. To pomeni, da je treba vsebino pojma razlagati ob upoštevanju dometa vsakokratne blanketne norme, ki jo pojem „prometne nesreče“ napolnjuje. V tem primeru se na podlagi desetega odstavka 110. člena ZPrCP sankcionira zapustitev kraja ogleda prometne nesreče, kljub zapovedi v 7. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Namen te zapovedi je zagotoviti pogoje za opravljanje policijskih nalog na kraju prometne nesreče, konkretno opravljanja ogleda kot preiskovalnega dejanja, ugotavljanja, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu, in morebitne izvedbe postopka o prekršku (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPrCP). Pojem »prometna nesreča« iz dopolnilne norme prvega odstavka 109. člena ZPrCP je zato v obravnavani zadevi, v mejah desetega odstavka 110. člena ZPrCP, treba razlagati širše kot ga je razlagalo sodišče druge stopnje. Predmet varstva tega prekrška presega telesno celovitost ali premoženje udeležencev nesreče in obsega tudi varnost vseh ostalih udeležencev cestnega prometa.

9. Vrhovni državni tožilec v zahtevi zato utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo kršilo materialno pravo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil začet postopek, prekršek.

10. Glede na navedeno je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju s 1. točko 156. člena ZP-1 v zvezi z desetim odstavkom 110. člena ZPrCP.

C.

11. Izpodbijana odločba sodišča druge stopnje temelji na napačni razlagi zakonskega znaka prometne nesreče, ki je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 narekovala ustavitev postopka o prekršku. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, zato ji je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo in ugotovilo, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, storilo kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z desetim odstavkom 110. člena ZPrCP, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.

1 Poročevalec Državnega zbora, EVA 2010-2411-0017 z dne 26. 8. 2010, obrazložitev k 109. členu ZPrCP.