Jedro

Ker je podlaga za uporabo stanovanja v konkretnem primeru dogovor strank, v katerem pa plačilo ni bilo dogovorjeno, je za obdobje do vložitve tožbe pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z navedenim sporazumom privolil v lastno prikrajšanje. Od trenutka, ko je zahteval plačilo za uporabo, pa ni več mogoče šteti, da je podana njegova privolitev v prikrajšanje oziroma od tega trenutka dalje ni več podan pravni temelj za brezplačno uporabo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2. točki izreka za znesek glavnice v višini 6.637,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 137,00 EUR od 1.4.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od nadaljnjih zneskov po 250,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu dalje do plačila (do vključno zakonskih zamudnih obresti od zneska 250,00 EUR od 1.6.2009 dalje do plačila) in razveljavi glede pravdnih stroškov (2. odstavek 2. točke in 3. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v 2. točki izreka glede zneska glavnice 9.613,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov po 250,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu dalje do plačila, od 1.2.2004 do 1.3.2007, in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 113,00 EUR od 1.4.2007 dalje do plačila).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se dovoli razširitev tožbenega zahtevka z dne 2.6.2009 in zavrne tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v višini 16.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov 250,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu dalje do plačila, kot to izhaja iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zahtevek na plačilo stroškov pravdnega postopka. Glede pravdnih stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.405,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (2. in 3. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je tožnik zahtevek gradil na neupravičeni obogatitvi in na odškodninski odgovornosti tožene stranke, kar je sodišče spregledalo in se glede odškodninskega zahtevka tožeče stranke ni opredelilo. Sodišče samo navaja, da se tožeča stranka ni odpovedala solastninski pravici, hkrati pa ne dopušča, da bi tožnik to pravico aktivno uveljavljal. Sodišče mu odreka uporabo (so)lastnine, tudi če je tožnik odšel iz stanovanja, mora nekaj imeti od svoje lastninske pravice. Tožnik ima kot solastnik stanovanja nedvomno pravico z njim razpolagati in ga uporabljati, to pravico mu je toženka kratila. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 772/93 zavzelo stališče, da ima solastnik stanovanja, ki ga je sam pred tem prostovoljno zapustil, pravico zahtevati uporabnino, ki je enaka „krajevno običajni najemnini“. Iz navedene sodbe izhaja, da četudi bi imela toženka pravni naslov za uporabo tožnikovega solastninskega deleža, ta ni podlaga za brezplačno uporabo stanovanja. S protipravnim ravnanjem tožene stranke je tožniku nastala škoda, ki je v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, ta je sama izpovedala, da je zamenjala ključavnice na stanovanju. S tem ko je tožena stranka v nepravdnem postopku pristala na prodajo stanovanja na naslovu G. 13, Ljubljana, je tožniku priznala tudi solastninsko pravico in ostala upravičenja na stanovanju, tudi uživanje lastninske pravice. Tožeča stranka je izkazala vse pogoje odškodninske odgovornosti, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen odškodninski zahtevek oziroma se do njega ni opredelilo kot do odškodninskega zahtevka. Sporazum o delitvi skupnega premoženja in o varstvu in vzgoji ter preživljanju mladoletnih otrok je obvezna predpostavka v postopku razveze zakonske zveze na podlagi sporazuma zakoncev, tožeči stranki ni mogoče šteti v škodo, da je poskušala urediti razmerje tudi glede lastništva spornega stanovanja. S tem, ko se je tožnik izselil iz stanovanja in je v sporazumu navedeno, da sta s toženko uredila vsa vprašanja v zvezi s premoženjem, še ne pomeni, da se to nanaša na obdobje po koncu zakonske zveze. Tožnik se ni nikoli izrecno in zavestno odpovedal lastninski pravici, nikjer tudi ni bilo dogovorjeno, da toženka tožnikov del stanovanja uporablja neodplačno. Brezplačna uporaba tudi tožnikovega solastninskega deleža pomeni prevelik poseg v njegovo lastninsko pravico, pravdni stranki se nista dogovorili o plačilu uporabe. Prikrajšanje tožeče stranke se izkazuje v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica, okoriščenje tožene stranke pa v brezplačni uporabi solastninskega deleža tožeče stranke. Tožnikov solastninski delež je v sorazmerju do toženke tuja lastnina, da gre za razvezanega moža, ni pravno pomembno. Toženka mu mora za uporabo njegovega solastninskega deleža plačati ustrezno odmeno. Tožeča stranka opozarja še na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 715/2004. Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede zahtevka tožeče stranke kot odškodninskega zahtevka ni opredelilo, kot tudi navedbe, da je tožeča stranka izkazala vse pogoje odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede tega navedlo, da sporazum pravdnih strank, sklenjen v obliki notarskega zapisa (SV 3752/2007) o delitvi skupnega premoženja, varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, ki sta ga pravdni stranki v zaslišanju izrecno potrdili, predstavlja izključitveni razlog za ugotovitev morebitne protipravnosti toženkinega ravnanja, ki bi bilo povezano s tožnikovim odškodninskim zahtevkom, ki ga je mimogrede in smiselno v svojih navedbah zatrjevala tožeča stranka. Glede na obseg navedb tožeče stranke v zvezi z odškodninskim zahtevkom zadošča tudi razlog sodišča prve stopnje glede tega. Glede na to, da že ena predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravnost) ni bila izkazana, se sodišču prve stopnje do drugih predpostavk ni bilo potrebno opredeljevati. Iz naslova odškodninske odgovornosti je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Upoštevaje tudi določbe o neupravičeni obogatitvi, pa odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na tej podlagi ni v celoti pravilna. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe toženca, da ima kot solastnik stanovanja v konkretnem primeru pravico stanovanje tudi uporabljati, glede na dogovor z nasprotno stranko, da stanovanje v celoti uporablja toženka skupaj s skupnima otrokoma, in obveznost tožnika, da se bo iz stanovanja izselil, kar je bilo dogovorjeno v že prej navedenem notarskemu sporazumu. Tožnik je torej sam pristal, da stanovanja ne bo uporabljal, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da mu je tožena stranka z menjavo ključavnice onemogočila uporabo, ter da mu je s tem, ko je pristala na prodajo stanovanja, priznala vsa ostala upravičenja na stanovanju, da mu je toženka kratila pravico uporabe in da s tem, ko se je tožnik izselil iz stanovanja, to ne pomeni, da se to nanaša na obdobje po koncu zakonske zveze. Za uporabo stanovanja v celoti (skupaj z otrokoma) ima tožeča stranka podan pravni naslov.

Posebej pa je potrebno oceniti, kako je s plačilom oziroma odplačnostjo uporabe toženčevega solastnega dela stanovanja. V zvezi s tem tožeča stranka utemeljeno navaja, da se tožnik ni odpovedal lastninski pravici. Tožeča stranka zatrjuje, da med strankama ni bilo nikjer dogovorjeno, da tožena stranka stanovanje, to je tožnikov del, uporablja neodplačno. Ugotoviti je, da neodplačnost izrecno iz dogovora res ne izhaja, vendar tudi dogovor o plačilu ne, oziroma plačilo ni bilo dogovorjeno. Situacija je drugačna kot v zadevi, opr. št. II Ips 715/2004 Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožeča stranka, ko je šlo za uporabo solastninskega deleža ene stranke na stanovanju na podlagi odločbe nepravdnega sodišča. Takšna odločba namreč odloča le o uporabi, ne pa tudi o plačilu uporabe. Šlo je torej za odločbo sodišča, medtem ko je podlaga za uporabo v konkretnem primeru dogovor strank, v katerem pa, kot že navedeno, plačilo ni bilo dogovorjeno. Zato je za obdobje do vložitve tožbe pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z navedenim sporazumom v lastno prikrajšanje privolil. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi to prikrajšanje veljalo neomejeno. Tožeča stranka pravilno opozarja, da bi (neomejena) brezplačna uporaba tožnikovega solastninskega deleža pomenila prevelik poseg v njegovo lastninsko pravico. Po oceni sodišča druge stopnje je zato tožnik od takrat, ko je od tožene stranke plačilo zahteval, do tega upravičen, kar pa je bilo v konkretni zadevi šele z vložitvijo tožbe 15.3.2007. Iz njegovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje in iz sodbe sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da bi tožnik od tožene stranke plačilo zahteval že pred vložitvijo tožbe, navajal je le, da je pred vložitvijo tožbe tožečo stranko opozarjal, da ima stanovanje pravico uporabljati in zahteval uporabo, ki mu jo je toženka kratila, nikoli pa ni zatrjeval, da je od nje pred vložitvijo tožbe tudi zahteval plačilo. Šele od trenutka, ko je zahteval plačilo za uporabo, ni več mogoče šteti, da je podana njegova privolitev v prikrajšanje oziroma od tega trenutka dalje ni več podan pravni temelj za brezplačno uporabo.

Neutemeljeno pa se tožeča stranka sklicuje na sodbo II Ips 772/93, v kateri je dejansko stanje drugačno, saj je v navedeni zadevi toženka priznavala dolžnost plačevanja za uporabo spornega stanovanja, strinjala se ni le z zahtevano in prisojeno višino, poleg tega podlaga za uporabo tožnikovega solastnega deleža ni bil dogovor med strankama, kakršen je podan v konkretnem primeru.

Glede na navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo uporabnine (z zamudnimi obrestmi) za čas od vložitve tožbe dalje razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo namreč moralo ponovno presojati elemente po 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) za čas od vložitve tožbe dalje, vključno s prikrajšanjem in obogatitvijo. Ugotoviti bo moralo (z izvedencem), koliko znaša primerno nadomestilo za uporabo tožnikovega solastnega deleža za še odprto obdobje, pri tem pa bo pomembna okoliščina tudi dejstvo, da poleg tožnice stanovanje uporabljala tudi mladoletna otroka pravdnih strank.

V preostalem delu pa je iz že navedenih razlogov pritožba tožeče stranke neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve odločbe o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.