Jedro

V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je blago za nadaljnjo prodajo prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ta pravna podlaga je kasneje prenehala, zato je bil toženec dolžan tožeči stranki vrniti vso neprodano blago. Glede na to, da vrnitev ni bila možna, saj blaga pri tožencu ni bilo, je bila tožeča stranka upravičena zahtevati, da ji toženec nadomesti vrednost dosežene koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izda zamudna sodba, ki se glasi: „Toženec je dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati znesek 10.538,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 12. 2010 do plačila.

Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“ Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se tožencu naloži, da ji plača znesek 10.538,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2010 (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bila podvržena tako hudim kršitvam določb postopka, da te predstavljajo popolno arbitrarnost pri odločanju sodišča prve stopnje, zaradi česar so bile kršene določbe 22. in 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 - I s spremembami). Sodišče prve stopnje je v tem sporu že izdalo zamudno sodbo, ki pa jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker v njej ni bila podana ustrezna obrazložitev konkretnega in zakonskega dejanskega stanu. Naloga sodišča prve stopnje je tako bila, da ponovno izda zamudno sodbo z ustrezno obrazložitvijo. Namesto tega je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom z dne 27. 9. 2012 pozvalo, da popravi tožbo, češ, da iz sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da tožba ne navaja vseh dejstev, ki so potrebna za ugotovitev sklepčnosti tožbe, čeprav česa takšnega v sklepu pritožbenega sodišča ni bilo. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2012 ni bila dovoljena pritožba, zato ima tožeča stranka pravico, da ta sklep izpodbija v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ignorira omenjeni procesni sklep, saj je bil nezakonit. Zoper sklep z dne 27. 9. 2012 ni bila dovoljena pritožba, zato je nastala dolžnost tožeče stranke, da tožbo popravi, saj bi jo sodišče prve stopnje sicer zavrglo. Iz obrazložitve sklepa tudi ne izhaja, v katerem delu naj bi bila tožba nesklepčna in na kakšen način naj tožeča stranka odpravi nesklepčnost. Tožeča stranka je, z namenom čimprejšnje izdaje ponovne zamudne sodbe, tožbo popravila tako, da je naštela dejstva, ki jih je navedla že v tožbi, pri tem pa nobene navedbe iz tožbe vsebinsko ni popravila ali dopolnila. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pripomb tožeče stranke v zvezi z nezakonito izdanim sklepom z dne 27. 9. 2012, zato je ponovno storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožencu vročilo „popravljeno“ tožbo in ga ponovno pozvalo, da nanjo odgovori. Glede na to, da tožba vsebinsko sploh ni bila dopolnjena, odgovor toženca vsebinsko ni mogel biti drugačen od prepozno podanega odgovora na prvotno tožbo. Toženec se je v odgovoru na popravljeno tožbo izrecno skliceval na prepozni odgovor na tožbo. S tem je toženec v pravdo privedel procesno neobstoječe dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje brez kakršnekoli obrazložitve v celoti upoštevalo. Sodišče prve stopnje je tako nezakonito in po nepotrebnem vodilo dokazni postopek, zato tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da samo izda zamudno sodbo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v tem sporu za odškodninsko odgovornost delavca za škodo, ki jo je povzročil delodajalcu in da niso uporabne določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o neupravičeni obogatitvi. Toženec je na podlagi pogodbe o zaposlitvi od tožeče stranke prejel material za nadaljnjo prodajo končnim strankam. Toženec je pogodbo o zaposlitvi odpovedal, zato je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je toženec prejel material, zato ga je dolžan vrniti tožeči stranki. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat izdalo zamudno sodbo, ki pa jo je pritožbeno sodišče na pritožbo toženca razveljavilo. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da mora biti iz obrazložitve zamudne sodbe razvidno, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve. Kadar toženec v roku ne odgovori na pravilno vročeno tožbo, se sicer res šteje, da so resnična vsa dejstva, ki so navedena v tožbi, vendar pa mora sodišče kljub temu ta dejstva subsumirati pod pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti. Sodišče mora preizkusiti, ali so v abstraktni pravni normi opisani znaki uresničeni v dejanskem stanju, kakršno izhaja iz navedb v tožbi. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da nobene sodbe ni možno preizkusiti, če ne vsebuje tako zgornje kot spodnje premise sodniškega silogizma; obrazložitev izpodbijana zamudna sodba pa sploh ni vsebovala spodnje premise, zato je ni bilo možno preizkusiti.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje v novem postopku ni izdalo zamudne sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 318. členom ZPP. Potem, ko je sodišče prve stopnje po razveljavitvi izpodbijane zamudne sodbe z dne 28. 12. 2011 ponovno odločalo v tem sporu, je bilo dejansko postavljeno na enak položaj, kot je bilo pred izdajo navedene zamudne sodbe. Na podlagi dejstva, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor in da toženec nanjo ni odgovoril v roku, je moralo znova pretehtati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo zgolj zaradi tega, ker sploh niso bila navedena odločilna dejstva, iz katerih bi izhajala vtoževana posledica, to je dolžnost toženca, da tožeči stranki plača vtoževani znesek. Vendar pa navedeno ni ovira, da sodišče prve stopnje v novem postopku ne bi smelo preverjati, ali je tožba sklepčna. Po razveljavitvi zamudne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, je bilo sodišče znova v položaju, ko ima pred seboj tožbo in prepozno podan odgovor na tožbo, v tem položaju pa ima tudi dolžnost, da preveri, ali je tožba sklepčna, saj je to eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni bila sklepčna.

Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je po prejemu razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča Pdp 202/2012 z dne 7. 3. 2012 najprej kar razpisalo narok za glavno obravnavo. Šele po pozivu tožeče stranke za preklic naroka in izdajo zamudne sodbe je prvostopenjsko sodišče ta narok preklicalo in hkrati izdalo sklep, s katerim je tožečo stranko pozvalo, da tožbo popravi v skladu s sklepom pritožbenega sodišča. Tožeča stranka je utemeljeno opozarjala, da iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča sploh ne izhaja, da bi bila ona tista, ki bi morala popraviti tožbo, temveč je pritožbeno sodišče dalo napotek sodišču prve stopnje, da izda takšno zamudno sodbo, da jo bo sploh možno preizkusiti. Protispisna je navedba sodišča prve stopnje v sklepu z dne 27. 9. 2012, da naj bi iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča izhajalo, da tožba ne navaja dejstev, ki so potrebna za ugotovitev sklepčnosti tožbe. Nasprotno v sklepu pritožbenega sklepa je bilo povsem jasno zapisano, da je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki ni preverjalo sklepčnosti tožbe in v obrazložitvi zamudne sodbe ni navedlo pravno relevantnih dejstev, ki jih je vzelo za podlago svoje odločitve. Sodišče prve stopnje se tako v sklepu z dne 27. 9. 2012 neutemeljeno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča, ko povsem zgrešeno navaja, da je tožeča stranka tožbo dolžna dopolniti v skladu z napotki pritožbenega sodišča. Ti napotki se namreč nanašajo na neobrazloženost zamudne sodbe sodišča prve stopnje in ne na pomanjkljivosti tožbe.

Tožeča stranka je tudi po prejemu poziva na odpravo nesklepčnosti vztrajala pri tem, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe ter izrazila pričakovanje, da jo bo sodišče prve stopnje izdalo. Kljub temu pa je tožeča stranka očitno iz previdnosti, hkrati tudi dopolnila tožbo. Vendar pa dopolnitev tožbe ne vsebuje nobenih dodatnih navedb o dejstvih, temveč zgolj pojasnilo o možnih pravnih podlagah tožbenega zahtevka. Tožeča stranka v tožbi ni dolžna navesti pravne podlage, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. V primeru, če se tožeča stranka sklicuje na napačno pravno podlago, tožba zaradi tega ni nesklepčna. Očitno je torej, da tožeča stranka z dopolnitvijo tožbe z dne 9. 10. 2012 ni storila ničesar, kar bi lahko razumeli kot odpravo nesklepčnosti tožbe.

V kolikor bi bila tožba v resnici nesklepčna, s pozivom sodišča prve stopnje na dopolnitev tožbe, ne bi bilo nič narobe. Vendar pa tožba po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila nesklepčna. Sicer pa sodišče prve stopnje očitkov o nesklepčnosti tožbe z ničemer ni utemeljilo, razen z povsem zgrešenim sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče namreč ni ugotavljalo nesklepčnosti tožbe, temveč je ugotovilo zgolj to, da je bila izpodbijana zamudna sodba neobrazložena do te mere, da je ni bilo možno preizkusiti, saj ni vsebovala nobenih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tako samovoljno konstruiralo domnevno nesklepčnost tožbe in tudi ni reagiralo na poziv tožeče stranke, da prekliče narok za glavno obravnavo in izda zamudno sodbo.

Tožba je nesklepčna, kadar iz navedb v tožbi ne izhaja vtoževana posledica. Vendar pa tožba, ki jo je tožeča stranka vložila 15. 4. 2011 nima tovrstnih pomanjkljivosti. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz naslednjih v tožbi naštetih dejstev: - toženec je kot delavec tožeče stranke v imenu in na račun tožeče stranke opravljal prodajo artiklov zainteresiranim strankam; - toženec je 27. 8. 2010 tožečo stranko obvestil o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pa mu je prenehalo 27. 9. 2010, po poteku odpovednega roka; - toženec bi tožeči stranki obenem moral vrniti zaloge neprodanega blaga; - tožeča stranka je za potrebe vodenja blagovnih prometov toženca v programskem paketu odprla samostojno skladišče z oznako B.; - tožeča stranka je v zvezi s prenehanjem toženčeve pogodbe o zaposlitvi opravila inventuro kombija in priročnega skladišča pri tožencu; - obe inventuri sta bili sešteti, vneseni v programski paket A. in upoštevani pri ugotavljanju manjka v skladišču B.; - po programski obdelavi zalog je bilo ugotovljeno, da manjka 152 različnih artiklov, da skupaj manjka 9144 artiklov, da obračunana vrednost za toženca brez DDV znaša 8.781,75 EUR in da končna vrednost blaga za stranke znaša 13.115,26 EUR; - tožeča stranka od tožnika zahteva vrednost manjkajoče blaga v znesku 8.781,75 EUR, čemur je prištela še 20 % DDV v višini 1.756,35 EUR, kar skupaj znese 10.538,10 EUR; - sestavni del tožbe je bila natančna specifikacija blaga, ki bi se moralo nahajati v skladišču B., pa ga tam ni bilo.

Iz navedenih dejstev v celoti izhaja vtoževana posledica, to je dolžnost toženca, da tožeči stranki plača vrednost manjkajočega blaga. Pravna podlaga za to obveznost je določba 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je blago za nadaljnjo prodajo prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ta pravna podlaga je kasneje prenehala, zato je bil toženec dolžan tožeči stranki vrniti vso neprodano blago. Glede na to, da vrnitev očitno ni bila možna, saj blaga pri tožencu ni bilo, je bila tožeča stranka upravičena zahtevati, da ji toženec nadomesti vrednost dosežene koristi.

Izpolnjeni so tudi vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožba je bila tožencu pravilno vročena v odgovor, toženec pa je na tožbo odgovoril po izteku z zakonom določenega roka.

Prav tako je izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe, določen v 2. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati.

Izpolnjen je tudi pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka in tudi ne z dejstvi, ki so bila splošno znana. Listine, ki jih je tožeča stranka priložila k tožbi (predlog toženca za prenehanje pogodbe o zaposlitvi - priloga A2, dopis pooblaščenke tožeče stranke tožencu z dne 21. 9. 2010 - priloga A3, opomin tožeče stranke naslovljen na toženca z dne 8. 9. 2010 - priloga A4, opomin pred tožbo, ki ga je tožeča stranka naslovila na toženca 12. 12. 2010 - priloga A5 ter zadnji opomin pred tožbo in podajo kazenske ovadbe s priloženim odgovorom toženčeve pooblaščenke z dne 28. 12. 2010 - priloga A6) v celoti podpirajo tožbene navedbe.

Na podlagi tožbenih navedb in tožbi priloženih listin je tožbeni zahtevek v celoti preverljiv. Vtoževani znesek 10.538,10 EUR predstavlja za 20 % DDV povečano obračunano vrednost manjkajočega blaga v znesku 8.781,75 EUR, pri čemer znesek 8.781,75 pomeni nabavno ceno z 20 % pribitkom. Iz tabele, ki je sestavni del tožbe, ista tabela pa je vsebovana tudi v obeh opominih, je razvidno, da v kolikor seštevek iz kolone „vrednost razlik“ povečamo za 20 % pribitek dobimo znesek 8.781,744 EUR, kar je tožeča stranka zaokrožila na 8.781,75 EUR. Tožeča stranka zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od 28. 12. 2010, ko je toženec odgovoril na zadnji opomin pred tožbo.

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje (očitno zmotno) štelo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je izpodbijano sodbo zato izdalo na podlagi glavne obravnave, ne more biti ovira, da pritožbeno sodišče ne bi izdalo zamudne sodbe, če ugotovi, da so zanjo bili izpolnjeni pogoji in da bi jo sodišče prve stopnje moralo izdati. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na stališče teorije, da izdaja zamudne sodbe ne sme biti odvisna od tega, kako, kdaj in po kakšnem postopku se je sodišče prepričalo, da so izpolnjene predpostavke za njeno izdajo, saj zakon tega ne določa, temveč določa le predpostavke za njeno izdajo (Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2009, 3. knjiga, stran 118). Stališče v navedenem komentarju, da mora sodišče izdati zamudno sodbo, čeprav šele po opravljeni glavni obravnavi, če šele po njej ugotovi, da ni bilo ovir za izdajo zamudne sodbe, je sicer zapisano v zvezi s predpostavko iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Vendar pa ni nobenega dvoma, da navedeno stališče velja glede vseh predpostavk, torej tudi glede sklepčnosti tožbe ter da to velja tako za sodišče prve stopnje kot za pritožbeno sodišče, kadar prvostopenjsko sodišče opusti dolžnost izdati zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP, ker ni izdalo zamudne sodbe, čeprav so zanjo bili izpolnjeni pogoji. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče lahko odpravi samo, tako da pač izda zamudno sodbo.

Glede na vse navedeno pritožbenemu sodišču niti ni bilo potrebno presojati, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi dokaznega postopka tožbeni zahtevek potrebno zavrniti. Pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je potrebno izdati zamudno sodbo, niti ne presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo na podlagi glavne obravnave. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neprepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je toženec povzročil inventurni primanjkljaj blaga v vrednosti 8.781,75 EUR. Tožeča stranka je to dokazala z listinami in pričami. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala tudi dokazati, da je toženec škodo v višini inventurnega manjka povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Pravna podlaga tožbenega zahtevka ni določba prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) o odškodninski odgovornosti delavca kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč določba 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi, kakor je to razloženo zgoraj.

Na podlagi 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 1.047,00 EUR (nagrada za postopek 443,30 EUR, nagrada za narok 409,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, DDV 174,50 EUR).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Ti znašajo 690,03 EUR (nagrada za postopek s pritožbo 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 124,43 EUR).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ne le, da je s pritožbo uspela nasprotna stranka, temveč odgovora na pritožbo niti ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.