Jedro

Tožnik s tožbo v upravnem sporu opozarja na kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešilo sodišče v delovnem sporu. Ker torej ne gre za upravno zadevo, tožnik odločitve, ki jo je sprejelo delovno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Izpodbija jo lahko le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred delovnim sodiščem, ter po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 384/2012 z dne 9. 5. 2012, s katerim je sodišče v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 405/2011 z dne 9. 3. 2012. V tožbi predlaga, da sodišče razveljavi navedeni sklep in potrdi sodbo Višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp 159/2009 z dne 13. 1. 2010. Svojo zahtevo utemeljuje na bistvenih kršitvah določb postopka, zaradi česar so vsi sklepi in sodbe delovnega sodišča nezakoniti. Tožena stranka v delovnem sporu A. je prepozno vložila vlogo za obnovo postopka, vendar delovno sodišče ni ravnalo po zakonskih določilih ter je nedovoljeno ugodilo takšnemu predlogu. To je storilo enostransko in v nasprotju z določbami ZPP. S takšnim dejanjem so bile kršene osnovne človekove pravice, ki mu jih zagotavljajo določbe 14., 22. in 29. člena Ustave RS. Na nepravilnosti je ugovarjal v vseh svojih vlogah, vendar so bile zavržene kot neutemeljene. Zahteval je, da sodišče ravna v skladu z določbo 397. in 398. člena ZPP, vendar iz tega ni bilo nič, saj niso upoštevali njegovih dejstev in dokazov. Na podlagi pritožbe je prejel sklep Višjega delovnega sodišča iz Ljubljane z dne 9. 5. 2012, s katerim so bile zavržene vse njegove težnje po enakopravnem in pravičnem sojenju. Ugovarja vsem sklepom in sodbam ter zahteva, da se sodišče drži določb ZPP. Upravnemu sodišču predlaga, da preuči vse predlagane dokaze ter na podlagi verodostojnih listin odloči pravično ter odpravi vse nepravilnosti, katere je zagrešilo Delovno sodišče v Mariboru.

V zvezi z zahtevo sodišča, da se izjasni, ali vlaga tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic ter da, kolikor gre za takšno tožbo, jo dopolni v skladu z določbo 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je tožnik v vlogi pojasnil, da je Delovno sodišče Maribor ves čas postopka sledilo zahtevam tožene stranke (A.), da ni upoštevalo njegovih ugovorov ter je delalo enostransko, pristransko in nepravično. Zato so mu bile kratene pravice po členu 14 Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Navedeno se ni upoštevalo ter je bil kot drugorazredni državljan oškodovan in izigran. Če bi se sodišče držalo členov zakona, bi bila zadeva že v začetku zavrnjena kot neutemeljena. Tako pa sta Delovno sodišče v Mariboru ter sodnica B.B. v celotni zadevi ravnala nezakonito, nestrokovno in enostransko. Navedena zadeva je bila rešena v enem letu, medtem ko je prejšnja zadeva trajala šest let. Zaradi nestrokovnega vodenja se je obrnil tudi na predsednika Delovnega sodišča v Mariboru ter ga prosil za posredovanje, vendar brez uspeha. Poudarja, da je bil ta proces vse skozi neveljaven, zato se je obrnil na upravno sodišče, da že enkrat nekdo pripelje to zadevo pošteno in strokovno do pravičnega konca. V nasprotnem primeru se bo obrnil tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov, kadar je vanje poseženo z upravnimi akti, to je z odločbami ali drugimi akti, ki jih izdajo upravni organi ali drugi organi, ko izvršujejo upravne funkcije (1. in 2. člen ZUS-1). Odločbe sodišča torej niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti. V 3. členu ZUS-1 je izrecno določeno, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

Poleg tega je mogoče v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 vložiti tožbo zaradi zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekovo pravico storjen z dejanjem. Pri tem pa je pogoj, da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v primeru, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V konkretnem primeru iz vsebine tožbe in njene dopolnitve ter priloženih listin izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami v postopku pred delovnim sodiščem prve in druge stopnje. Gre torej za delovni spor, ki sodi v pristojnost delovnega sodišča, in ne za upravno zadevo. Tožnik zato odločitev, ki jih je sprejelo delovno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Izpodbija jih lahko le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred delovnim sodiščem, ter po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic (kar zatrjuje v tej tožbi), z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS. Zaradi navedenega tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijanih sodnih aktov namreč že z ozirom na njihovo naravo kot aktov sodišč ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče tako ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred delovnim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru delovnega spora, po izčrpanju pravnih sredstev pa v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS. Ker je torej zoper odločitve sodišča v delovnem sporu zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic. Iz navedenih razlogov ter citiranih določb ZUS-1 je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.