Jedro

8.Pritožnik nima prav, da zakonodajalec ni imel utemeljenega razloga za tako predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje. Ta je bila uveljavljena z novelo KZ-1G in sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Zakonodajalec je sledil Pprotokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 48/2004 z dne 30.4.2004. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah, med drugim tudi v sodbi I Ips 40395/2020 z dne 7.7.2022, obrazložilo, da je ne glede na zvišanje predpisane kazni, sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki omogočajo ustrezno individualizacijo kazni in sicer velik razpon predpisane kazni v tretjem odstavku 308. člena KZ-1, od treh do desetih let zapora, možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrste kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1). Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da ni razlogov za prekinitev postopka in za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije.

Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.

Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.

9.Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri in izreku kazni upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi. Pritožnik nima prav, da se sodišče prve stopnje ni dovolj opredelilo glede olajševalnih okoliščin, to je, da je dolžan skrbeti za ženo in dva otroka. Nasprotno izhaja iz 21. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje temu dalo zadosten poudarek, kar se kaže že v dejstvu, da je bila obtožencu izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je obtoženčev prispevek h kaznivemu dejanju izredno majhen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo njegovo sostorilsko vlogo, ki ne odstopa od vloge, ki jo je imel pri obravnavanem kaznivem dejanju B. B. Tudi denarna kazen je pravilno odmerjena in izrečena (obrazložena v 23. točki izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je upoštevalo težo kaznivega dejanja, okoliščino, da je šlo za prevoz petih tujcev in osebne okoliščine obtoženca ter njegove premoženjske razmere. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki po njegovi oceni v primerljivih zadevah "izreka bistveno nižje sankcije ter se pogosto poslužuje instituta omilitve kazni po 50. členu KZ-1, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omenjene kazni". Pritožbeno sodišče na ta očitek ne more odgovoriti, ker ni konkretiziran, je pa dejstvo, da se v sodni praksi izrekajo nižje zaporne kazni (in denarne kazni), če se ugotovijo posebne olajševalne okoliščine, ki v obravnavani zadevi niso podane. Tudi izrečena stranska kazen izgona tujca iz države je pravilna.

V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

10.Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

11.Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih pred tem sodiščem.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. (v nadaljevanju: obtoženec) spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta zapora ter denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znaša 3.000,00 EUR. Odločilo je, da je obtoženec dolžan denarno kazen plačati v roku enega meseca od dneva pravnomočnosti sodbe in če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od 10.5.2023 od 9.40 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu vzelo zaseženi mobilni telefon znamke Samsung, model Galaxy A23 z vstavljeno SIM kartico operaterja Windtre. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrade ter potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika.

Zveza:

2.Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca iz razloga po prvi točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe; podredno pa predlaga, da pritožbi delno ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen zapora enega leta in osmih mesecev ter stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik zatrjuje tudi, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), da je kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije in 7. člena EKČP ter zagrešena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da je obtoženec ravnal v vlogi sostorilca očitanega kaznivega dejanja. Izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji (izrečeno zaporno in denarno kazen), pri čemer trdi, da je sodišče prve stopnje zanemarilo pravico obtoženca do pravnega sredstva ter pavšalno in arbitrarno navedlo razloge za določitev kazenske sankcije in njene višine, obenem pa se ni dovolj opredelilo glede olajševalnih okoliščin. Pritožnik ocenjuje, da gre pri izrečeni kazenski sankciji za kršitev ustaljene sodne prakse. Kršitev kazenskega zakona pa je po oceni pritožnika podana, ker kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, nima znakov kaznivega dejanja.

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/3

5.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo. Najprej pritožnik izhaja iz protispisne trditve, da se obtožencu očita, da je pomagal skupino tujcev spraviti na ozemlje Slovenije. To je v nasprotju z očitkom kot je na obtoženca naslovljen v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Nadalje pritožnik nima prav in tudi ta pritožbena navedba je protispisna, da se obtožencu očita zgolj, da je vozil na isti relaciji pred vozilom, ki ga je vozil B. B. Tudi kraj in čas izvršitve kaznivega dejanja, ki nista zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot glede kraja kaznivega dejanja trdi pritožnik, sta v opisu kaznivega dejanja jasno prepoznavna. Spomniti je treba, da se obtožencu očita, da je bil v dogovoru z B. B. in organizatorjem ilegalnih prehodov tujcev in drugimi sostorilci, da je šlo za spravilo petih tujcev (ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji in drugih državah schengenskega območja) iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo ter za prevažanje teh tujcev po ozemlju Republike Slovenije proti Italiji. Tujce je v svoj osebni avtomobil prevzel B. B. na dogovorjeni lokaciji v Republiki Hrvaški 10.5.2023 in jih vozil po cesti proti Republiki Sloveniji mimo nekdanjega mejnega prehoda Podgorje, jih na ta način spravil čez državno mejo v Republiko Slovenijo ter jih nato prevažal po ozemlju Republike Slovenije proti Italiji, obtoženec pa je vozil na isti relaciji (torej tako kot B. B.) pred vozilom, ki ga je vozil B. B. in spremljal prevoz zato, da bi, v kolikor bi opazil policiste, o tem obvestil B. B., pri čemer mu je nudil vso potrebno asistenco ter opravljal vlogo rezervnega voznika, v kolikor B. B. prevoza sam ne bi uspel opraviti. V opisu kaznivega dejanja je jasno navedeno, da je obtoženec (kot tudi B. B.) ravnal z namenom pridobiti premoženjsko korist zase in za druge ter bi oba, po uspešnem prevozu tujcev v Italijo, prejela plačilo v neugotovljenem znesku od skupno 25.000,00 EUR, kolikor so za uspešno pot plačali tujci, vendar najmanj 600,00 EUR. Iz tako povzetega opisa kaznivega dejanja so razvidni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Ti so zadostno konkretizirani in omogočajo uresničevanje pravice do obrambe. Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.

6.Pritožnik trdi, da obtoženec do zaustavitve s strani policije sploh ni vedel, da B. B. izvršuje kaznivo dejanje, saj po njegovi oceni niti en dokaz ne kaže, da je imel kakršnokoli vlogo pri obravnavanem kaznivem dejanju. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima podrobne in prepričljive razloge za zaključek, da je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna s 17., 18. in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje pravno pomembna in odločilna. Prepričljivo in razumno je zavrnilo obtoženčev zagovor in izpovedbo priče B. B. ter jima utemeljeno ni verjelo. Zagovor (in izpovedbo prej navedene priče) je preizkušalo iz vseh možnih vidikov ter ga prepričljivo zavrnilo, pri tem ga je presojalo samega zase kot tudi v povezavi z oceno drugih izvedenih dokazov, ki z gotovostjo potrjujejo sostorilsko vlogo obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je zagovor obtoženca izkustveno gledano izrazito nelogičen in neprepričljiv. Izpodbijana sodba ima o tem tako trdne razloge, da jih pritožnik zgolj s poudarjanjem obtoženčevega zagovora, da do zaustavitve s strani policije sploh ni vedel, da obsojeni B. B. izvršuje kaznivo dejanje, ne more izpodbiti. Ni jasno kako pritožnik v opisu kaznivega dejanja (in obrazložitvi izpodbijane sodbe) ne prepozna, da se obtožencu ne očita le, da je vozil na isti relaciji kot B. B. in da obravnavanega kaznivega dejanja ni storil B. B. sam. Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe. Pritožnik trdi, da se v dokaznem postopku ni izkazalo, da je obtoženec komuniciral z domnevnimi organizatorji ali s tujci, vendar za obravnavano kaznivo dejanje to ni ključno, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. S trditvijo, da se obtoženec ni zavedal, da izvršuje kaznivo dejanje in da kaznivega dejanja ni želel storiti, pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec dokazana tudi subjektivna stran obravnavanega kaznivega dejanja, vendar neutemeljeno, saj ima o tem izpodbijana sodba podrobne in prepričljive razloge. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje krivdo obtoženca utemeljilo zgolj na podlagi rabe tujega vozila in dejstva, da je imel v mobilnem telefonu dve enaki lokaciji kot B. B. Pritožnik ponuja lastno dokazno oceno zgolj na podlagi zagovora obtoženca, ki mu daje izključno težo, medtem ko je dokazna ocena sodišča prve stopnje opravljena v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ne sprejema ter v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zanesljiva.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji tako v okviru pritožbenih navedb kot tudi na podlagi 386. člena ZKP. Pritožnik nima prav, da sta izrečeni zaporna in denarna kazen bistveno previsoki. V tej zvezi je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je predpisana zaporna kazen bistveno prestroga. Ti očitki so usmerjeni na zakonodajalca, ki je po oceni pritožnika kršil 15., 19., 21. in 34. člen Ustave Republike Slovenije. Trdi, da bi moralo sodišče postopek prekiniti in predlagati oceno ustavnosti.