Jedro

Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, ker tožena stranka ni v celoti presodila vseh pritožbenih ugovorov in dokazov.

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe tožene stranke se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2018/2000-15 z dne 20.3.2002, kolikor se nanaša na tožnico I.H., Avstrija, razveljavi in njena tožba zavrže. 2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbam obeh tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.10.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Upravne enote M. z dne 21.9.1999. Organ prve stopnje je s svojo odločbo ugotovil, da se H.F.Z., rojen 16.3.1909 v M., ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka je navedla, da je organ prve stopnje v ponovnem postopku ugotovil, da je bil imenovani član Kulturbunda, članstvo v tej nemški organizaciji pa je bilo pogojeno z opredelitvijo za nemško narodnost. Materin jezik imenovanega je bil nemščina, v Avstriji pa je prebival od 10.5.1945. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da je članstvo v Kulturbundu in proti jugoslovansko delovanje pred in med drugo svetovno vojno zadosten dokaz o nelojalnosti imenovanega. Tožniku je dal možnost z dopisom z dne 23.3.1999, da do dne 30.6.1999 priloži dokaze o obstoju drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Hkrati je opozoril na posledice brezuspešnega poteka tega roka. Tožnikov pooblaščenec je bil z dopisom pozvan, da lahko v določenem roku predloži nasprotne dokaze, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti, vendar pooblaščenec na dopis ni odgovoril, niti ni predložil kakršnihkoli dokazov. Ni zaprosil za podaljšanje roka. V pritožbi navaja poimensko priče, ki bi izpovedale, da imenovani ni deloval zoper interese narodov in države FLRJ. Vendar tožena stranka ocenjuje, da predlagane priče v ničemer ne bi pripomogle k drugačni odločitvi, ker tožnik nasprotnega dokaza, to je dokaza o lojalnosti, ni predložil. Po oceni tožene stranke imajo pisni dokazi, evidentirani v času aktualnih dogodkov in shranjeni v pristojnih institucijah, večjo težo kot izjave prič.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v svoji odločbi z dne 5.3.1999, ko je odpravila odločbo upravne enote, s katero je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da se H.F.Z. ne šteje za jugoslovanskega državljana, pravilno navedla, da mora biti posamezniku dana možnost dokazovati lojalnost. Tožnik je res navedel dokaze, zaslišanje prič, za katere trdi, da bi potrdile lojalnost njegovega pokojnega očeta šele v svoji pritožbi proti odločbi organa prve stopnje. Vendar tožena stranka ni imela podlage v ZUP/86, da bi v izpodbijani odločbi ocenila, da predlagane priče v ničemer ne bi pripomogle k drugačni odločitvi in da tožnik dokaza o lojalnosti pokojnika ni predložil. S tem je tožena stranka odvzela možnost tožniku, da dokazuje lojalnost pokojnika, zato je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov in zaslišanju stranke (9. in 8. člen ZUP/86).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Stranka se ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokažejo obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če je organ glede tega dejstva ostal v dvomu, mora za podlago svoje odločitve vzeti domnevo nelojalnosti. Tožnik je šele v pritožbi predlagal zaslišanje samega sebe in dveh prič. Pri tem ni obrazložil, zakaj v treh mesecih ni uspel predlagati prvostopnemu organu zaslišanja sebe in dveh prič. Tudi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva nelojalnosti. Zakon o splošnem upravnem postopku ni bil kršen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ob reševanju pritožbe je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v kolikor se nanaša na tožnico razveljaviti in njeno tožbo zavreči. Iz priloženih spisov je razvidno, da je tožbo zoper isto odločbo vložila tudi I.H., Avstrija. Toda iz priloženih spisov prav tako jasno izhaja, da imenovana tožnica ni vložila pritožbe proti odločbi upravne enote. Ker je po izrecni določbi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS procesna predpostavka za upravni spor tudi dejstvo, da je bila vložena zoper akt prve stopnje pritožba, v konkretnem primeru pa ta ni bila vložena, navedena procesna predpostavka v tem upravnem sporu ni izpolnjena. Ker tožbo imenovane tožnice po določbi 34. člena ZUS ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena ZUS, ob reševanju pritožbe imenovane tožnice, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na tožbo imenovane, razveljavilo in njeno tožbo zavrglo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve pravil postopka. Procesna kršitev naj bi bila podana v tem, ker je tožena stranka ocenila, da predlagane priče v ničemer ne bi pripomogle k drugačni odločitvi in da tožnik dokaza o lojalnosti pokojnika ni predložil. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno zato, ker niso bile ugotavljane okoliščine, ki nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Takšna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Tožena stranka je ob reševanju tožnikove pritožbe sicer podalo oceno tožnikovih pritožbenih ugovorov in se do njih opredelila. Toda presoja tožene stranke o pritožbenih ugovorih tožnika je po presoji pritožbenega sodišča vendarle nezadostna. Pritožnik je v pritožbi predlagal vpogled v razne listinske dokaze, kot zaslišanje pa je predlagal zaslišanje sebe kot stranke in zaslišanje dveh prič.

Predlagal je navedene dokaze z utemeljitvijo, da bo dokazal, da pokojni denacionalizacijski upravičenec ni deloval zoper interese narodov in države FLRJ. Ocena, ki jo je o predlaganih dokazih podala tožena stranka ni celovita, saj tožena stranka ni navedla zakaj predlagani dokazi niso dokazi o lojalnosti in tudi ne zakaj imajo pisni dokazi še v času aktualnih dogodkov večjo težo. Dejansko stanje glede ostalih okoliščin, relevantnih za ugotavljanje državljanstva zato niso bile v zadostni meri ugotovljene. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje imelo podlage za presojo, da so bila kršena pravila postopka in da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.