Jedro

Odstopljena terjatev ne izvira iz naslova odškodnine, temveč iz naslova neporavnanih obveznosti iz sklenjene kreditne pogodbe med kreditodajalko in toženo stranko, zato institut zmanjšanje odškodnine po določbi 1. odst. 170. čl. OZ, na katerega se sklicuje pritožiteljica, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Zato vse navedbe glede slabega premoženjskega in socialnega stanja tožene stranke, za odločitev o tožbenem zahtevku in tudi za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 61802/2008 z dne 05. 09. 2008 v celoti ohranilo v veljavi v 1.,2.,3. in 4. točki izreka sklepa ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 120,22 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je prava neuka stranka ter da ji zavarovalna polica v času sklenitve kreditne pogodbe ni bila predočena. Glede na to, da je bil zavarovanec banka in so zato vse njene obveznosti zgolj prešle iz enega upnika na drugega, vidi nastalo situacijo, v luči vseh dogodkov od sklenitve kreditne pogodbe dalje, kot skrajno nepravično. Od sklenitve kreditne pogodbe je v izredno slabem ekonomskem položaju, zato meni, da bi moralo sodišče uporabiti načelo pravičnosti in ji v skladu z določbo 1. odst. 170. čl. Obligacijskega zakonika, OZ dolg odpustiti oziroma ji naložiti plačilo manjše odškodnine. Nadalje še opozarja, da ji je bila z odločbo opr. št. Bpp 1001/2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. Iz navedene odločbe izhaja, da je oproščena plačila stroškov pravdnega postopka, kar v skladu z določbo 150. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP vključuje vse izdatke, ki so nastali med postopkom ali zaradi postopka. Tako so stroški postopki, katerih je oproščena, tudi stroški nasprotne stranke, saj le teh zaradi svojega finančnega stanja ni sposobna poravnati. Glede na navedeno je zato materialno nepravilna odločitev o stroških, saj bi sodišče plačilo le teh moralo naložiti v breme proračuna. V skladu z 49. čl. z Bpp pa je država upravičena od tožene stranke izterjati povračilo plačanega, če se v štirih letih po zaključku postopka njeno finančno stanje izboljša do te mere, da do brezplačne pravne pomoči ne bi bila več upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje s katerimi je obširno in prepričljivo utemeljilo, da je bil kredit tožene stranke zavarovan pri tožeči stranki, ki je ob nastanku zavarovalnega primera kreditodajalki (banki) plačala zavarovalnino zaradi nevrnjenega kredita s strani kreditojemalca (tožene stranke), kar je imelo na podlagi 963. čl. OZ za posledico, da je terjatev kreditodajalca do kreditojemalca prešla na tožečo stranko (zakonska subrogacija). S tem pa je zavarovalnica kot prevzemnik terjatve nasproti toženi stranki pridobila enake pravice, kot jih je do odstopa imela nasproti njen kreditodajalka. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da zavarovalna pogodba, ki naj bi bila po mnenju tožene stranke sklenjena med njo in tožečo stranko ne bi bila dopustna (922. čl. OZ), saj dogodek, glede katerega se sklepa zavarovanje, ne bi bil neodvisen od izključne volje pogodbenika.

Odstopljena terjatev ne izvira iz naslova odškodnine, temveč iz naslova neporavnanih obveznosti iz sklenjene kreditne pogodbe med kreditodajalko in toženo stranko, zato inštitut zmanjšanje odškodnine po določbi 1. odst. 170. čl. OZ, na katerega se sklicuje pritožiteljica, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Zato vse navedbe glede slabega premoženjskega in socialnega stanja tožene stranke, za odločitev o tožbenem zahtevku in tudi za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne.

Pritožba tudi nima prav, da je tožena stranka na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči oproščena tudi plačila pravdnih stroškov nasprotne stranke. Po določbi 9. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Ker je tožena stranka v predmetni pravdi v celoti propadla, je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz določbe 1. odst. 154. čl. ZPP, povsem pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške. Pravilnost odmere teh pa pritožba ne graja. Pritožnica se tudi zmotno sklicuje na določbo 49. čl. ZBPP po kateri je v primeru, če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, dolžan ta sredstva povrniti, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do Bpp. Tožena stranka bo po citirani določbi, ob izpolnitvi navedenih pogojev, dolžna državi povrniti stroške za pravno pomoč, ki jo je bila deležna ter stroške sodnega postopka, katerih je bila oproščena.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ker pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sama nosi svoje pritožbene stroške.