Jedro

Organ bi sicer lahko svojo presojo o neizpolnjevanju pogojev za dodelitev BPP zaključil že po ugotovitvi, da gre v zadevi za situacijo iz 8. člena ZBPP, torej da tožnik prosi za BPP v izvršilnem postopku, kjer je sam dolžnik, da teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova iz 17. člena ZKZ in da ne izkazuje obstoja razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki bi po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečevali izvršbo, vendar se sodišče strinja tudi z nadaljnjo oziroma dodatno ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi udeleževanje v izvršilnem postopku in vlaganje pravnih sredstev imelo verjetne izglede za uspeh (24. člen ZBPP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z dne 2. 3. 2015 v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 1913 I 179/2015 zaradi izterjave 6.380,40 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ pri presoji vsebinskega pogoja za dodelitev BPP tožniku po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovil, da je tožnik dolžnik v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani 1913 I 179/2015, kjer kot upnik nastopa A. d.d., zaradi izterjave 6.380,40 EUR. Izvršilni postopek se vodi na podlagi izvršilnega naslova, saj tožnik ni izpolnil prostovoljno svoje obveznosti po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2477/2013 z dne 8. 1. 2014. Glede na 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) citirana sodba predstavlja veljaven izvršilni naslov, tožnik pa morebitnih postopkov, ki bi posegali v pravnomočno sodbo, ki je podlaga za izvršbo, ni navedel. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, je pa 27. 2. 2015 vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, o katerem je sodišče 2. 7. 2015 odločilo. Glede na povedano udeleževanje postopka in vlaganje pravnih sredstev v tem izvršilnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožnik bi postopek le zavlačeval, stroški bi naraščali, tožnik pa glede na neobstoj ugovornih razlogov ne bi mogel doseči, da se sodba ne bi realizirala. Poleg tega je pa BPP izrecno izključena že po četrti alineji prvega odstavka 8. člena ZBPP, saj tožnik ni izkazal obstoja razlogov za ugovor, ki bi po zakonu, ki ureja izvršbo, preprečili izvršbo.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma poudaril, da je oče štirih otrok, od tega treh mlajše mladoletnih, da je uradno invalid I. kategorije zaradi bolezni - psihične motnje, ki je posledica delovne nesreče iz leta 2009 in njenih negativnih zdravstvenih in drugih posledic, da so njegove človekove in druge pravice vezane na ta invalidski in zdravstveni status ter da je pravni laik, neveden, dobroveren, zaenkrat uradno nesposoben pravnega postopka in se ni sposoben zastopati sam, zato je šibkejša stranka v postopku. Glede na povedano in zaradi slabega eksistenčnega položaja je prosil tudi za oprostitev stroškov postopka ter da se mu za zastopanje v tem upravnem sporu dodeli odvetnika po BPP, ki naj potem pregleda, korigira in dopolni to vlogo in ga celovito zastopa v okviru te zadeve. Predlagal je odvetnika mag. A.A. Če pa bo sodišče odločilo v njegov prid, pa se tožnik tej prošnji odreka. Tožnik vlaga tožbo tudi zaradi molka organa, saj je evidentno, da je organ o zadevi odločil šele po treh letih in pol, pri čemer je tožniku kršil več človekovih pravic in sprejel napačno odločitev. V nadaljevanju je tožnik povzel okoliščine zadeve ''...'', navedel, da je s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani odločeno v njegov prid, da pa je vseeno zavarovalnica leta 2015 drugič vložila predlog za izvršbo, zoper katerega je tožnik vložil ugovor in hkrati vložil prošnjo za BPP, o kateri pa ni bilo odločeno. Okrajno sodišče je postopek izvršbe vodilo naprej, kljub temu, da ni imel dodeljene BPP, kar je kršitev pravil postopka. V nadaljevanju je podrobno opisal kršitve, ki so bile po njegovem mnenju storjene v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (da sodišče kot izvršilni naslov upošteva nedokazane trditve zavarovalnice, ki jih je sodba Okrajnega sodišča v Kočevju zavrgla, saj policija ni preiskala dogodka (prometne nesreče), kot bi morala, da prvič izterjava ni uspela, ker je tožnik uspel s pritožbo, na katero zavarovalnica ni odgovorila, da je kljub temu je sodišče izvršbo dopuščalo in dejansko teroriziralo njegovo družino, hkrati pa ignoriralo, da ima tožnik pooblaščenca in je vse pošiljalo neposredno njemu, idr.). V nadaljevanju je še poudaril, da so bile odločitve sodišča v postopku izvršbe napačne ter v prid zavarovalnici, izrazil je dvom v pravilno vodenje zadev. Navedel je še, da je organ za BPP, po tem, ko je pa odločil o njegovi prošnji, svojo negativno odločitev obrazlagal z dejstvom, da v postopku tožnik ne bi uspel, kar pa ne drži, saj je vmes uspel. Vse dosedanje vloge tožnika in njena vsebina sta sestavni del te vloge, kjer je vse skupaj bolj obrazloženo, obenem so to tudi dokazi. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, s sodbo odpravi odločbo in tožniku dodeli odvetnika za BPP.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu ne bo opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navajal ali v upravnem postopku ali v drugih postopkih, in se nanje sklicuje, ne pa tudi v tožbi.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga neizpolnjevanja vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP ter iz razloga izključitve dodelitve BPP iz 8. člena ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po 8. členu tega zakona pa se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu med drugim ne dodeli: - kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečujejo izvršbo.

7. Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da tožnik prosi za dodelitev BPP v izvršilnem postopku 1913 I 179/2015, v katerem je tožnik dolžnik, da postopek izvršbe teče na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2477/2013 z dne 8. 1. 2014, ki predstavlja po 17. členu ZIZ izvršilni naslov in za katerega tožnik ne uveljavlja, da je bil odpravljen, razveljavljen, spremenjen, izrečen za neveljavnega, prav tako pa ni navedel morebitne druge postopke, ki bi posegali v navedeno sodbo.

8. S takim zaključkom se strinja tudi sodišče. 9. Organ bi sicer lahko svojo presojo o neizpolnjevanju pogojev za dodelitev BPP zaključil že po ugotovitvi, da gre v zadevi za situacijo iz 8. člena ZBPP, torej da tožnik prosi za BPP v izvršilnem postopku, kjer je sam dolžnik, da teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova iz 17. člena ZKZ in da ne izkazuje obstoja razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki bi po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečevali izvršbo, vendar se sodišče strinja tudi z nadaljnjo oziroma dodatno ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi udeleževanje v izvršilnem postopku in vlaganje pravnih sredstev imelo verjetne izglede za uspeh (24. člen ZBPP). Slednje povzetega zaključka organa tožnik ne more izpodbiti z navedbo, da je v postopku vmes enkrat uspel, saj ocena organa temelji na dejanskem stanju, obstoječem v času izdaje odločbe, kot je tudi prav. V postopku je namreč treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP).

10. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi molka organa, ker je bilo o njegovi prošnji za BPP odločeno šele po treh letih in pol, vendar pa za odločanje o tožbi zaradi molka organa ni podlage po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Organ za BPP je namreč odločbo izdal in to odločbo tožnik tudi izpodbija v tem upravnem sporu, tožba zaradi molka organa pa bi bila dopustna (pod pogoji iz 28. člena ZUS-1), če organ odločbe sploh ne bi izdal. 11. Tožnik tudi ugovarja, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani odločeno v njegov prid, kljub temu pa je Zavarovalnica A. kot upnica vložila predlog za izvršbo, vendar pa tega ugovora podatki spisa ne potrjujejo. S sodbo z dne 8. 1. 2014, na podlagi katere teče izvršilni postopek, je bilo namreč odločeno, da se pritožbi Zavarovalnice A. (v pravdnem postopku tožeče stranke) ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28337/2007 z dne 8. 3. 2011, v celoti v veljavi v 1. točki izreka (glede glavnice 5.799,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila), - v 2. točki izreka glede odločitve o stroških tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 253,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila, odločeno pa je bilo tudi o stroških tega postopka, ki so bili tudi naloženi v plačilo toženi stranki (torej tožniku).

12. Tožnik nadalje ugovarja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani storilo več napak, ko je vodilo postopek izvršbe ter sprejelo napačne odločitve, saj je kljub temu, da je vedelo, da tožnik nima BPP, kršilo zakon z upoštevanjem neizkazanih trditev Zavarovalnice A., kot tudi, da je ignoriralo, da ima tožnik pooblaščenca in je vse vloge pošiljalo neposredno njemu, namesto njegovemu pooblaščencu, vendar pa s temi trditvami ne more vplivati na presojo zakonitosti odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, tj. odločbe o zavrnitvi prošnje za BPP. Te kršitve lahko tožnik uveljavlja z rednimi in/ali izrednimi pravnimi sredstvi v izvršilnem oziroma pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Po 10. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se taksa za odločanje v zadevah brezplačne pravne pomoči ne plača, drugi stroški postopka pa niso bili priglašeni oziroma niso nastali, zato sodišče o tožnikovi prošnji za oprostitev plačila stroškov postopka ni odločalo.