Jedro

Tožeča stranke ne more zahtevati širitve svojega gostinskega vrta na račun prestavitve že obstoječega z izbranim uporabnikom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo prvostopni organ ni ugodil vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za rabo javne površine za postavitev gostinskega vrta na Grajskem trgu pred gostinskim lokalom X. V obrazložitvi odločbe navaja, da bi naj bil gostinski vrt postavljen na Grajskem trgu na lokaciji, kjer je že obstoječi samostojni gostinski vrt Y. Ker je navedeni gostinski vrt postavljen skladno s pogoji, ki jih določa Odlok o rabi javnih površin (v nadaljevanju: Odlok), na tem delu Grajskega trga ni več proste lokacije za predlagano postavitev gostinskega vrta.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na določbo 5. člena Odloka, ki določa, da za postavitev samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom na novi ali obstoječi prosti lokaciji sklene ponudnik pogodbo na podlagi javnega razpisa. Na podlagi vloge pa se po 4. členu Odloka sklene pogodba le, kadar gre za podaljšanje pogodbe že izbranemu uporabniku javne površine. Tožeča stranka ni obstoječi uporabnik obravnavane javne površine, temveč je to družba A. d.o.o., zato se tudi ni izvedel javni razpis, ker je obstoječi uporabnik podal vlogo za nadaljnjo uporabo. Gostinski lokali v samem mestnem jedru imajo pravico do gostinskega vrta pred gostinskim lokalom, kolikor je to prostorsko mogoče in so za to zainteresirani. Tako je tudi tožeči stranki zagotovljeno, da ima svoj gostinski vrt pred svojim gostinskim lokalom. Lokacija, ki jo želi pridobiti tožeča stranka, se ne nahaja pred njenim gostinskim lokalom, temveč na samem Grajskem trgu, kjer že ima javno površino v uporabi družba A. d.o.o. V tem postopku pa tožena stranka ne more posegati v odločitve organa prve stopnje v drugi zadevi, v kateri je bila družbi A. d.o.o. dovoljena postavitev točilnega pulta.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v sredstvih javnega obveščanja obvestila vse dosedanje uporabnike javnih površin, da predložijo vlogo za rabo javnih površin za letno sezono 2015. Glede na dano obvestilo je tožeča stranka dne 23. 2. 2015 posredovala popolno vlogo za postavitev gostinskega vrta na Grajskem trgu. Meni, da bi moral prvostopni organ vlogo obravnavati v smeri ponudbe in izbire najboljšega ponudnika na lokaciji, torej da bi se morale vloge subjektov, ki imajo gostinske lokale na Grajskem trgu, obravnavati pred vlogami poslovnih subjektov, ki tega pogoja ne izpolnjujejo oziroma na tem območju nimajo dejanskega gostinskega lokala. Trenutni uporabnik A. d.o.o. ima na predmetni javni površini samo gostinski vrt, kot poslovni subjekt pa je prijavljen na drugem naslovu. Prav tako se ne strinja s toženo stranko, da na predmetni javni površini ni več proste lokacije za postavitev miz na način, kot je predlagala tožeča stranka v svoji vlogi. Sama je dala vlogo za postavitev 16 miz, kar bi bilo izvedljivo ob manjšem zamiku obstoječega vrta. Sicer pa obstoječi uporabnik javne površine ni dobil na podlagi javnega razpisa. Meni tudi, da njena vloga ni bila obravnavana enakopravno s trenutnim uporabnikom, saj v času objave dovoljenje za uporabo še ni bilo izdano, torej gre za prosto lokacijo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že iz samega poziva razvidno, da je bil namenjen dosedanjim uporabnikom javnih površin za postavitev gostinskih vrtov, torej ne gre za javne površine, ki bi bile proste. Družba A. d.o.o. je imela pogodbo sklenjeno do 31. 3. 2015, torej ni šlo za prosto javno površino. Po Odloku samostojni gostinski vrt z zunanjim pultom ni povezan z obstoječim gostinskim obratom, zato tudi ni utemeljen ugovor, da bi morala imeti tožeča stranka, ki ima lokal na obravnavani lokaciji, prednost pred obstoječim uporabnikom. Prav tako se sporni gostinski vrt ne nahaja pred gostinskim obratom tožeče stranke, temveč na drugi strani ulice, med tem ko ima tožeča stranka gostinski vrt pred svojim lokalom, ter se nahaja na vogalu Grajske in Slovenske ulice. Sicer pa je bil samostojni gostinski vrt s točilnim pultom družbe A. d.o.o. postavljen v skladu z izdanim dovoljenjem komisije za rabo javnih površin z dne 23. 3. 2005, ki je bilo kasneje vsako leto podaljšano, ter lokacijsko informacijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov v višini 15,00 EUR.

5. Tožeča stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ponavlja svoje tožbene navedbe, predvsem pa ugovarja zakonitosti postopka oddaje javne površine družbi A. d.o.o. oziroma njeni predhodnici družbi B. d.o.o. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je pogoje in način rabe javnih površin uredila z Odlokom. Kot posebna raba javnih površin se med drugim obravnava raba za postavitev gostinskega vrta pred gostinskim obratom ter postavitev samostojnega gostinskega vrta s točilnim pultom. V skladu s 4. členom Odloka uporabnik javne površine sklene pogodbo za postavite gostinskega vrta pred gostinskim obratom. V primeru samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom pa se na podlagi vloge lahko le podaljša pogodba že izbranemu uporabniku javne površine. V 5. členu pa Odlok ureja situacijo, ko se javne površine oddajo na podlagi javnega razpisa. Gre za primere postavitve samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom, postavitve kioska ali premičnega prodajnega objekta. V teh primerih se javni razpis opravi, če gre za novo lokacijo, pri obstoječi lokaciji pa, če gre za novega uporabnika javne površine.

8. Pri postavitvi gostinskega vrta po 8. členu Odloka (na kar se je nanašala vloga tožeče stranke) je bistveno, da je ta povezan z gostinskim obratom in pomeni povečanje gostinske ponudbe. Pri postavitvi samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom pa gre za gostinski vrt, ki ni povezan z obstoječim gostinskim obratom ter mora biti urejen kot funkcionalna celota s točilno mizo in priključen na potrebno gospodarsko javno infrastrukturo (9. člen Odloka).

9. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka podala vlogo za postavitev gostinskega vrta in sicer za 16 miz na Grajskem trgu v Mariboru na podlagi poziva tožene stranke za podaljšanje pogodb za rabo javnih površin v letu 2015. V vlogi je tudi natančno opisala mesto postavitve gostinskega vrta. Gre za lokacijo, kjer je že urejen samostojni gostinski vrt z zunanjim pultom, ter z že izbranim uporabnikom javne površine družbo A. d.o.o., torej za že obstoječo lokacijo z že znanim uporabnikom javne površine.

10. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine in materialno podlago, ki jo predstavlja Odlok, tožeča stranka zmotno meni, da bi morala tožena stranka njeno vlogo obravnavati prednostno, ker ima na Grajskem trgu tudi gostinski obrat. Po določbi 9. člena Odloka navedena okoliščina namreč ni relevantna. Prav tako se je poziv tožene stranke nanašal na predložitev vlog za podaljšanje pogodb za rabo javnih površin, torej je bil namenjen obstoječim uporabnikom javne površine. V zadevi pa ni sporno, da tožeča stranka na lokaciji, na katero se je nanašala njena vloga, ni bila obstoječa uporabnica javne površine, ki se tudi sicer ne nahaja pred njenim gostinskim lokalom. Tako že iz teh razlogov ne more utemeljevati svoje prednostne pravice, ki je tudi Odlok ne predvideva. Razen tega tožeča stranka ni dala vloge za samostojni gostinski vrt z zunanjim pultom (kar je posebna oblika rabe po Odloku), temveč vlogo za postavitev gostinskega vrta, ki pa je vezan na gostinski lokal na predmetni lokaciji. Gre torej za drugačno obliko in pogoje rabe javne površine. Po podatkih spisa pa tožeča stranka gostinski vrt pred svojim lokalom tudi ima, ne more pa zahtevati širitve svojega gostinskega vrta na račun prestavitve že obstoječega z izbranim uporabnikom. Vprašanje, kako je bila družbi A. d.o.o. oziroma njeni predhodnici oddana javna površina za postavitev samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom pa ni stvar tega postopka, zato se sodišče ne more spuščati v obravnavo tožbenih ugovorov, kako je obstoječi uporabnik javne površine sklenil prvotno pogodbo. Po podatkih spisa tožena stranka sklepa pogodbe za letno sezono ali za eno leto, družba A. d.o.o. pa je v času oddaje vloge za leto 2015 imela sklenjeno veljavno pogodbo za preteklo leto, torej je štela za obstoječo uporabnico sporne javne površine. Navedena okoliščina pa zadostuje za presojo pravilnosti in zakonitosti v tem sporu izpodbijane odločbe.

11. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je torej tudi tožena stranka dolžna trpeti svoje stroške postopka.