Jedro

Delavec je na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi upravičen do solidarnostne pomoči enkrat letno. V primeru odsotnosti zaradi bolezni, ki traja nepretrgoma več kot eno leto, je delavec upravičen do solidarnostne pomoči, ne glede na to, ali gre za enako ali drugo bolezen, pod pogojem, da je preteklo najmanj eno leto, šteto od dne, ko je delavec zadnjič pridobil pravico do izplačila solidarnostne pomoči - tj. od 91. dne začasne zadržanosti dela. Tožnik je bil tako upravičen do solidarnostne pomoči prvič po poteku 90 dni od začetka neprekinjenega bolniškega staleža. Zaradi neprekinjenega bolniškega staleža pa je bil ponovno upravičen do solidarnostne pomoči po poteku enega leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 89,54 EUR bruto ter po odvodu davkov tožniku izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila ter mu izplačati solidarnostno pomoč v višini 750,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 626,78 EUR bruto ter po odvodu davkov tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 34,19 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo v I. in III. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v povračilo stroškov postopka oziroma podredno, da I. in III. točko izreka sodbe razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik s podpisom sklepa z dne 16. 5. 2011 zgolj potrdil prevzem sklepa, ne pa da se strinja z njegovo vsebino. Tožnik je v okviru tožbenih navedb navedel, da naj bi mu tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja navedla, da je upravičen le do prejema sorazmernega dela regresa in da je dolžan vrniti del preveč izplačanega regresa, zato naj bi mu nezakonito odtegnila preveč izplačan regres pri plači za maj 2011. Zaslišan kot stranka je tožnik izpovedal, da mu je tožena stranka odločbo o prenehanju delovnega razmerja podtaknila ter da mu jo je kasneje poslala po pošti. Iz vsebine sklepa izhaja, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da tožniku preneha pogodba o zaposlitvi 13. 5. 2011, da tožniku pripada odpravnina in sorazmerni del regresa za letni dopust, zato je tožnik dolžan del prejetega regresa, do katerega ni upravičen, vrniti, kar se poračuna pri izplačilu zadnje plače. Tožnik se je s podpisom sklepa izrecno odpovedal uveljavljanju zahtevkov iz delovnega razmerja. Iz vsebine sklepa izhaja, da je tožnik izrecno soglašal s poračunom neupravičeno izplačanega regresa pri zadnji plači in se z izjavo, ki je bila sestavni del listine izrecno odpovedal zahtevkom iz delovnega razmerja. Nikakor ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da naj bi tožnik podpisal listino le v smislu prejema. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Uveljavlja tudi kršitev 7. člena ZPP, saj je odločilo mimo trditvene in dokazne podlage tožnika ter bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v dokaznem postopku zaslišalo le tožnika, ne pa tudi priče A.A., ki jo je predlagala tožena stranka. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 13. 5. 2011, zato je na podlagi 162. člena ZPP upravičen do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v letu 2011. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja je tožnik upravičen do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v letu 2011 (tj. 4/12 letnega dopusta) in posledično do 4/12 regresa za letni dopust in ne do 5/12. Tožnik je prejel 4/12 regresa za letni dopust za leto 2011, zato mu tožena stranka ne dolguje ničesar več.

Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje glede plačila solidarnostne pomoči I/3 točke razlag v Kolektivni pogodbi komunalnih dejavnosti določa med drugim, da tretji odstavek 51. člena določa pogoje, pod katerimi pripada delavcu solidarnostna pomoč v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni nepretrganimi nad 90 dni. V takem primeru delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno. Ta pogoj je treba razlagati tako, da je preteklo najmanj eno leto šteto od dni, ko je delavec zadnjič pridobil pravico do izplačila solidarnostne pomoči. Tožnik je pridobil pravico do izplačila solidarnostne pomoči v letu 2010, v oktobru 2010 in ne že 15. 3. 2010, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnik je v letu 2008 pridobil pravico v oktobru 2008, nato po izteku enega leta v oktobru 2009. Po stališču tožene stranke ni dopustno delavca s prekinjenim bolniškim staležem obravnavati ugodneje od tistih, ki so neprekinjeno v bolniškem staležu eno leto ali več od prejema solidarnostne pomoči. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev bi šlo, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. O odločilnih dejstvih ni nasprotij, izpodbijana sodba nima opisanih pomanjkljivosti in je ustrezno obrazložena.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo regresa za letni dopust ter plačilo solidarnostne pomoči. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku delno ugodilo in sicer je tožniku priznalo sorazmerni del regresa za letni dopust in plačilo solidarnostne pomoči. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik strinjal z vsebino listine (B1) ter da se je s podpisom te listine odpovedal vsem zahtevkom iz delovnega razmerja. Listina, na katero se tožena stranka sklicuje je sklep z dne 16. 5. 2011 o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu. Torej ne gre za nikakršen dogovor oziroma sporazum, zato sodišču ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka v zvezi s sklepanjem sporazuma, saj ne gre za sporazum, temveč za sklep o prenehanju delovnega razmerja po samem zakonu. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določila 8. člena ZPP, ko ni zaslišalo predlagane priče A.A..

Po določbi 57. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter drugega člena Aneksa št. ... h kolektivni pogodbi z dne 8. 7.2005, je delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Tožnik je bil v bolniškem staležu neprekinjeno od 14. 12. 2009 do 13. 5. 2011, ko mu je delovno razmerje prenehalo. Tožena stranka mu je solidarnostno pomoč izplačala v septembru 2010. Delavec je po določbi 2. člena Aneksa št. ... h kolektivni pogodbi upravičen do solidarnostne pomoči enkrat letno. V primeru odsotnosti zaradi bolezni, ki traja nepretrgoma več kot eno leto, je delavec upravičen do solidarnostne pomoči, ne glede na to, ali gre za enako ali drugo bolezen, pod pogojem, da je preteklo najmanj eno leto šteto od dne, ko je delavec zadnjič pridobil pravico do izplačila solidarnostne pomoči - tj. od 91 dne začasne zadržanosti dela. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v sodbi, da je bil tožnik upravičen do solidarnostne pomoči prvič 15. 3. 2010, ko je poteklo 90 dni od začetka neprekinjenega bolniškega staleža ter da je bil tožnik zaradi neprekinjenega bolniškega staleža ponovno upravičen do solidarnostne pomoči po poteku enega leta, tj. 16. 3. 2011. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik že v letu 2008 (oktobra) in v oktobru 2009 pridobil pravico do solidarnostne pomoči, zato nima pravice do plačila pred potekom enega leta. Tožnik je ponovno nastopil bolniški stalež 14. 12. 2009, zato je pridobil pravico do solidarnostne pomoči po preteku 90-ih dni. Tožnik je upravičen do solidarnostne pomoči v skladu z določbo 57. člena kolektivne pogodbe v zvezi z 2. členom Aneksa h kolektivni pogodbi za vsako leto, v katerem je bil nad 90 dni v bolniškem staležu, ne glede na to, da je bil predhodno že v bolniškem staležu ter da je bil bolniški stalež pred 14. 12. 2009 prekinjen.

Iz določbe 1. odstavka 162. člena ZDR izhaja, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Četrti odstavek 131. člena ZDR pa določa, da v primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima tožnik pravico do 5/12 regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati, da se je tožnik s 13. 5. 2011 invalidsko upokojil, tako, da pravice do izrabe dopusta pri drugem delodajalcu ne bi mogel pridobiti, zato je potrebno pravico razlagati v korist delavca.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).