Jedro

V primerih, ko pri posameznem delavcu delovni čas, skupaj z delom v rednem delovnem času, preseže 42 urno tedensko obveznosti, se razlika dela, opravljenega kot delo v podaljšanem delovnem času, dežurstvu ali stalni pripravljenosti, šteje kot delo v podaljšanem delovnem času in s tem kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2009, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o odmeri pokojnine, v kateri bo pri izračunu pokojninske osnove za tožnico upoštevala plačilo za delo preko polnega delovnega časa od leta 1973 do 1984 z veljavnostjo od 1. 2. 2008 ter da je tožeči stranki dolžna izplačati razliko med že odmerjeno in izplačano pokojnino ter na novo odmerjeno pokojnino od 1. 2. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 dalje do plačila. Sklenilo je, da tožnica sama nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je revizorka matične evidence tožene stranke v revizijskem poročilu in ob zaslišanju navedla, da iz letnih kartonov ni mogoče razbrati, za kakšne dohodke gre, poleg ostalih ur pa evidenca vključuje tudi nadure. Sodelavka, ki je izpolnila potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, je povedala, da je bilo v letih 1973 do 1974 (verjetno gre za napako, ker se poročilo nanaša na obdobje do leta 1984) opravljenih večje število nadur z dodatkom. Zakon o zdravstvenem varstvu, ki je v spornem obdobju urejal delo preko polnega delovnega časa, je definiral dežurstvo ter stalno pripravljenost, ki sta se pri določitvi osebnega dohodka štela kot poseben delovni pogoj. Po določbi 117. člena in 2. odstavka 118. člena Zakona o zdravstvenem varstvu se je delo, ki je preseglo 42 ur tedensko, štelo kot delo v podaljšanem delovnem času in kot poseben delovni pogoj. To velja tako za dežurstvo kot stalno pripravljenost. Sodišče bi moralo presojati določbe pravilnika o delovnem času, obratovalnem urniku in zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva ter o delu, opravljenem v podaljšanem delovnem času in ugotoviti, ali sta dežurstvo in stalna pripravljenost presegla 42 urno tedensko obveznost. V primeru preseganja se takšno delo šteje kot delo v podaljšanem delovnem času in poseben delovni pogoj, plača pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Obveznost in možnost uvedbe dela preko polnega delovnega časa, ki je bil v 37. členu v začetku spornega obdobja veljavnega Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 12/70) omejen na 42 ur v tednu, je določal 45. člen omenjenega zakona. Več kot poln delovni čas je bil delavec dolžan delati tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov (primeroma je navedeno delo v ambulantah in bolnišnicah in drugo). Delo nad polni delovni čas lahko je lahko v takšnih primerih trajalo samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Delo, daljše od polnega delovnega časa, so delavci lahko vpeljali samo v skladu s statutom, ki se je moral ujemati z republiškim predpisom in v katerem so bili natančneje določeni primeri, v katerih je mogoče vpeljati in odrediti takšno delo ter pogoje, pod katerimi je mogoče to storiti. V 4. členu Zakona o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) je bilo določeno, da delovna organizacija lahko v skladu s svojim statutom izjemoma uvede delo preko polnega delovnega časa poleg primerov iz 1. in 2. odstavka 45. člena Temeljnega zakona tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Izjeme, v katerih se lahko uvede nadurno delo, je nato določal 27. člen Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74). Izjemoma je delo lahko trajalo preko polnega delovnega časa v skladu s Samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih med ostalim v primeru, ko je nujno, da se začeto nadaljuje, da bi se končal delovnih proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov ter v primerih, ko je z nepretrganim delo potrebno preprečiti ogrožanje varnosti in ko to zahteva splošni interes, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. V skladu z 29. členom Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo takšno delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

Pojem podaljšanega delovnega časa, ki ga je uporabljal v kartonih prikazovanja delovne obveznosti in kategorij osebnih dohodkov tudi tožničin delodajalec, je bil uveden z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77, veljal od 7. 1. 1978). V 82. členu je bilo določeno, da se za poseben delovni pogoj šteje delo v podaljšanem delovnem času v primerih, kjer splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določene naloge oz. dela, tega pa ni mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. Delo v podaljšanem delovnem času so delavci določili v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih in v skladu s (posebnimi) zakoni. Za zdravstveno dejavnost je možnost uvedbe dela v podaljšanem delovnem času predvidel Zakon o zdravstvenem varstvu (Ur. l. SRS, št. 1/80, 45/82, 42/85, 32/89 in Ur. l. RS, št. 8/90) v 116. do 118. členu. Iz navedenih določb sledi, da se v primerih, ko pri posameznem delavcu porabljeni delovni čas, skupno z delom v rednem delovnem času, preseže 42 urno tedensko obveznost, razlika dela, opravljenega kot delo v podaljšanem delovnem času, dežurstvu ali stalni pripravljenosti šteje kot delo v podaljšanem delovnem času in kot poseben delovni pogoj.

Po uradnem zaznamku revizorke matične evidence (list št. 72 sodnega spisa) in iz njene izpovedi na naroku izhaja, da iz rubrik letnih kartonov za tožnico ni mogoče razbrati, za kakšen dohodek gre in v katerih primerih bi se takšen dohodek lahko upošteval pri izračunu pokojninske osnove. Letni kartoni so res nejasni in so se v spornem obdobju spreminjali. V zvezi z navedenim pa dejansko stanje ni dovolj popolno ugotovljeno. Tožničin delodajalec je s Pravilnikom o delovnem času, obratovalnem urniku in zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva ter delu, opravljenem v podaljšanem delovnem času (izraz je torej uporabljen že v naslovu), sprejetim na seji Delavskega sveta Delovnega organizacije 12. 11. 1982, v 11. členu določil, da se neprekinjeno zdravstveno varstvo zagotavlja tudi z obvezno prisotnostjo na delovnem mestu oz. dežurstvom ter obvezno prisotnostjo na domu. Obveznost dežurstva je po 2. točki 1. odstavka 13. člena, v zvezi z 12. členom Pravilnika določena tudi za laboratorijske tehnike, kar je bilo delo tožnice. Efektivno delo med obvezno prisotnostjo na delovnem mestu se je po 2. odstavku 15. člena štelo za podaljšano delo oz. v smislu 22. člena Pravilnika za nadurno delo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku natančneje ugotoviti, kaj pomenijo posamezne rubrike v letnih kartonih oz. v zbirnih kuvertah za leti 1983 in 1984 in tako tudi ugotoviti, katero delo v podaljšanem delovnem času ali nadurno delo se upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Po ugotovitvah revizorke so pri delodajalcu pri izpolnitvi potrdila upoštevali različne rubrike, navaja rubrike „nadure z dodatkom“, „nadomestilo od drugih delovnih organizacij“, „podaljšan delovni čas, ki ne gre v pokojninsko osnovo“, „prispevke iz podaljšanega delovnega časa“ ter „neto podaljšan delovni čas“. Navedla je, da so bile upoštevane tudi nekatere rubrike, ki v letnem kartonu niti niso poimenovane (npr. št. 13 in št. 41). Tožena stranka in tudi revizorka matične evidence nista navedli nobenih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče brez pomislekov zaključiti, da posameznih rubrik oz. zneskov v letnem kartonu ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Način izpolnjevanja potrdil je bil pri tožničinem delodajalcu očitno ustaljen, sodišče prve stopnje bo zato z zaslišanjem S.Š. ter nadrejene delavke izpolnjevalki potrdila E.F. natančneje ugotovilo, katera dela oz. plačila in v kolikšnem obsegu je, zlasti za obdobje po uveljavitvi Zakona o zdravstvenem varstvu (od 22. 1. 1980 dalje) mogoče kot plačilo za delo preko 42 urne tedenske obveznosti, torej kot plačilo v podaljšanem delovnem času in s tem posebni delovni pogoj, dopustno vštevati v pokojninsko osnovo. V kolikor po dodatnem zaslišanju ne bodo odpravljene nejasnosti in dvomi glede vštevanja plačila za delo v podaljšanem delovnem času v pokojninsko osnovo, bo sodišče prve stopnje ta dejstva ugotovilo s pomočjo izvedenca finančne stroke. Zaslišanje predlagane priče S.Š., sodišče prve stopnje se do tega predlaganega dokaza ni opredelilo, je pomembno tudi zato, ker je kot pooblaščena oseba delodajalca dne 31. 10. 1984 podpisala zapisnik o opravljeni reviziji obrazcev M4 za leto 1983 (priloga B2 sodnega spisa). Z njenim zaslišanjem bo mogoče pridobiti natančnejša pojasnila o načinu izpolnjevanja letnih kartonov ter o prenosu podatkov iz letnih kartonov v prijavo podatkov o ugotovljenem osebnem dohodku in ugotovljeni zavarovalni dobi, ki jih je delodajalec pošiljal toženi stranki (obrazci M4 za obdobje od leta 1973 do leta 1984) ter v obrazec potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je v ta namen pripravila tožena stranka. Posebej bo potrebno preveriti podatke za leti 1983 in 1984, za katere je tožena stranka razpolagala z „zbirnima kuvertama“ (prilogi B 19 in B 20). V teh listinah so rubrike 355 razlika v nadurah, 997 neto in 999 bruto dopolnilno delo ter 998 prispevki od dopolnilnega dela in poleg tega rubrike 350 efektivno v dežurstvu – delavnik, 351 efektivno v dežurstvu – nedelja in 352 efektivno v dežurstvu – praznik, za katere je potrebno ugotoviti ali gre za oblike dela v podaljšanem delovnem času, ki jih je potrebno, v skladu z ureditvijo v Pravilniku in Zakonu o zdravstvenem varstvu, všteti v pokojninsko osnovo.

Dopolnitev dokaznega postopka, ki jo je sodišče dolžno opraviti tudi zaradi upoštevanja načela materialne resnice in preiskovalnega načela iz 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presega obveznosti sodišča druge stopnje, da samo dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, zato je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Posledica razveljavitve prvostopenjske sodbe je sklep, sprejet na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP, da bo o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom odločeno s končno odločbo.