Jedro

Glede na kogentne določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP se morajo zbrana sredstva za avtorske honorarje imetnikom pravic deliti v skladu pravili delitve, ki so določena vnaprej. Sodišče meni, da je določbo treba razlagati v pomenu, da se pravila delitve zbranih sredstev ne nanašajo samo na višino zneska, ki ga prejme posamezen upravičenec, pač pa tudi na sam postopek delitve sredstev. Ta mora biti vnaprej določen tako, da so izključene nejasnosti oziroma da je za naslovnike način izplačevanja sredstev pregleden, pričakovan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je tožnik kršil 7. točko prvega odstavka 146. člena in drugi odstavek 153. člena tedaj veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 110/13, v nadaljevanju ZASP) s tem, da delitve avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2012 v skupni višini 380.000 EUR, izvedene na podlagi sklepa št. 8 skupščine filmskih producentov in sklepa št. 9 skupščine soavtorjev, sprejetima na sejah 27. 5. 2014, ni opravil v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve (1. točka izreka). Zato je tožniku odredil, da v roku 6 mesecev od vročitve sklepa odpravi ugotovljeno kršitev tako, da delitev navedenih avtorskih honorarjev opravi v skladu s Pravilnikom Zavoda A. o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 21. 12. 2011 (v nadaljevanju Pravilnik 2011), ga o tem obvesti in mu predloži ustrezne dokaze (2. točka izreka). Sklenil je tudi, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da drugi odstavek 153. člena ZASP določa, da mora kolektivna organizacija sredstva za avtorske honorarje deliti v skladu s pravili o delitvi. Vnaprej določena pravila delitve iz 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP so tista pravila delitve, ki so določena pred začetkom zbiranja sredstev, ki so predmet delitve. To pomeni, da se za delitev sredstev, zbranih v letu 2012, uporabljajo pravila delitve, ki so bila določena pred letom 2012, to je v Pravilniku 2011. Če bi se pravila delitve določala šele pred delitvijo zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil, to je tik pred izdelavo splošnega obračuna ter po tem, ko so avtorski honorarji in nadomestila že zbrana, in ne že pred začetkom zbiranja avtorskih honorarjev in nadomestil, bi na določitev pravil delitve lahko vplivali podatki o tem, katera dela so se uporabljala, tako da bi se pravila delitve prilagajala ugotovljeni uporabi v korist določenih imetnikov pravic. Ugotavlja, da Pravilnik 2011 ne predvideva izplačila avansov, na izplačilo katerih naj bi se nanašala skupščinska sklepa št. 8 in 9. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZASP so načela delitve določena v statutu kolektivne organizacije in morajo izključevati vsako arbitrarnost. Čistopis statuta tožnika, ki ga je Svet sprejel na seji dne 14. 2. 2014 in ki je veljal v času sej skupščin dne 27. 5. 2014, prav tako ne predvideva možnosti izplačila avansov. Zato sklepa, da izplačilo avansov ni bilo zakonito; tožnik bi moral avtorske honorarje, zbrane v letu 2012 za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, po izvedenem obračunu deliti v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve, za izplačilo avansov pa ne obstoji nobena dejanska ali pravna podlaga. Meni, da bi bili avansi sicer dovoljeni pod določenimi pogoji - npr. da bi bili v pravilih delitve predvideni v naprej, kar pa pomeni, da bi bili opredeljeni v pravilih delitve in statutu. Tožnik bi moral imeti v skladu s 7. točko prvega odstavka 146. in drugega odstavka 153. člena ZASP v svojih internih aktih izplačilo avansov predvideno in opredeljene pogoje takšnega izplačila. Pravna podlaga za izplačilo takšnih avansov tudi ni Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (Uradni list RS, št. 129/2006), na katero se tožnik sklicuje. Ta konvencija velja za politike in ukrepe, ki jih pogodbenice sprejmejo v zvezi z varovanjem in s spodbujanjem raznolikosti kulturnih izrazov (3. člen konvencije). Konvencija torej naslavlja države, ne pa kolektivnih organizacij. Na kakšen način bo tožnik izvršil sklep in izvedel delitev, je prepuščeno njemu. S tem mu je omogočeno, da sklep izvrši na način, ki bo za imetnike pravic najbolj učinkovit in ekonomičen. Lahko se odloči za izvedbo ustreznih poračunov, za vračila že prejetih sredstev ali pa za drug ustrezen ukrep.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ob sklicevanju na ZASP najprej opisuje svoje delovanje kot kolektivne organizacije, ki (med drugim) kolektivno upravlja pravice za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Nato pojasnjuje, da je prihajalo do zamude pri delitvi honorarjev. Ti so bili zbrani, baza imetnikov pravic, katerih dela se kabelsko retransmisirajo, je tudi obstajala, zato je v skladu s poslovnimi običaji, ki veljajo v "svetu kolektivnega upravljanja avtorske in avtorski sorodnih pravic" tako v tujini kot doma, imetnikom pravic za leto 2012 v maju 2014 izplačal predujme, pozneje, ko je bila delitev za leto 2012 zaključena, pa je opravil ustrezne poračune, tako da je imetnikom pravic, ki so predujem prejeli, ob delitvi, ki jo je izvedel koncem junija 2014, nakazal še razliko do njihovih polnih honorarjev. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, očitki organa pa neutemeljeni. Delitev honorarjev za leto 2012 je že izvedel, in sicer v juniju 2014, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa, s čimer je bil seznanjen tudi organ. Izplačilo avansov ne predstavlja delitve. Sredstev, zbranih za kabelsko retransmisijo za leto 2012, ni razdelil tako, da bi bilo ločeno razdeljenih 380.000 EUR, ampak je bil ta znesek vštet v delilno maso za leto 2012 in razdeljen kot avans. Organ nima nikakršnega razloga terjati ponovne delitve 380.000 EUR. Vsa sredstva so bila razdeljena v skladu z vnaprej znanimi pravili o delitvi. Ponovna delitev ne more prinesti drugačnega rezultata glede zneskov. Skladnost njegovega poslovanja z notranjimi akti je preveril tudi pooblaščeni revizor, ki napak ni ugotovil. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, katere specificirano priglaša, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega s strani sodišča, do plačila.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove trditve in pri tem sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kolikor tožnik trdi, da je imetnikom pravic za leto 2012 v maju 2014 izplačal predujme, pozneje (konec junija), ko je bila delitev za leto 2012 zaključena, pa je opravil poračune teh predujmov tako, da je njihovim prejemnikom nakazal le še razliko do polnih honorarjev, s tem pa je bila delitev že izvedena v juniju 2014, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik ni obvestil organa, da je bil poračun izplačanih avansov že izveden in da so bila sredstva v višini 380.000 EUR razdeljena v skladu s pravili o delitvi. Dodaja pa tudi, da tožnikove trditve glede izvedenega poračuna avansov po njenem mnenju ne držijo. Tožnik namreč za to ni predložil nobenih dokazov, hkrati pa so njegove navedbe v nasprotju z zatrjevanjem v postopku izdaje izpodbijanega akta. Glede na tožnikove trditve so bili v maju 2014 izplačani predujmi, konec junija 2014 pa naj bi bila izplačana še razlika do polnih honorarjev, kar pomeni, da je tožnik v obdobju 2 mesecev izvedel izplačilo avansov in poračunov, kar bi bilo mogoče le, če bi razpolagal s popolnimi podatki. Z njimi pa tožnik ni razpolagal, vsaj tako je zatrjeval v odgovoru z dne 2. 10. 2014. Tožnik ni pojasnil, čemu je bilo izplačilo avansov v mesecu maju sploh potrebno, če je bil že naslednji mesec izveden njihov poračun. Prav tako je v letnem poročilu tožnika za leto 2014 izrecno navedeno, da so v letu 2014 poleg honorarjev in nadomestil imetnikom pravic pripadali še avansi/predujmi v skupnem znesku 380.000 EUR, iz česar izhaja, da gre za dodatno izplačilo in da ti v letu 2014 še niso bili poračunani. Ne strinja se s trditvijo tožnika, da izplačilo avansa ne predstavlja delitve. Od tožnika tudi ne zahteva, da ponovno razdeli 380.000 EUR, temveč da avtorske honorarje v tej višini razdeli zakonito. Če pooblaščeni revizor napak ni ugotovil, to ne pomeni, da je tožnik ravnal v skladu z ZASP, sicer pa je pri Agenciji za javni nadzor nad revidiranjem vložila pobudo za uvedbo postopka nadzora nad kakovostjo dela pooblaščenega revizorja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu sklep, s katerim je organ ugotovil, da je tožnik (ki je kolektivna organizacija) kršil 7. točko prvega odstavka 146. člena in drugi odstavek 153. člena ZASP, s tem ko delitve avtorskih honorarjev (za leto 2012, glede zneska 380.000 EUR) ni opravil z vnaprej določenimi pravili delitve ter mu odredil, da kršitev odpravi tako, da delitev opravi v skladu s Pravilnikom 2011. 6. V 146. členu ZASP je opredeljena dejavnost kolektivnih organizacij. V prvem odstavku je določeno, da so kolektivne organizacije pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev, med drugim, skladno s 7. točko tega odstavka, delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Po mnenju sodišča je namen te določbe v preprečevanju arbitrarnosti in samovolje kolektivnih organizacij pri delitvi zbranih honorarjev in nadomestil ter zagotovitvi, da se delitev zbranih sredstev izvaja transparentno in po vnaprej znanih pravilih delitve. V drugem odstavku 153. člena ZASP je še posebej določeno, da mora kolektivna organizacija sredstva za avtorske honorarje deliti v skladu s pravili o delitvi.

7. Med strankama ni sporno, da je bilo tožniku 6. 2. 2012 izdano dovoljenje št. 31227-1/2008-231/105 za kolektivno upravljanje pravic: 1. za soavtorje avdiovizualnih del, to je avtorja priredbe, pisca scenarija, avtorja dialogov, direktorja fotografije, glavnega režiserja, skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavnega animatorja, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu, pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del; 2. za izvajalce, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje njihovih izvedb v avdiovizualnih delih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe; 3. za filmske producente pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del na videogramih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe.

8. Tožnik ugovarja, da sredstev, zbranih za kabelsko retransmisijo za leto 2012, ni razdelil v nasprotju z ZASP oziroma tako, da bi bilo poleg delilne mase za leto 2012 razdeljenih še 380.000 EUR, ampak je bil ta znesek vštet v delilno maso za leto 2012, le da je bil (vnaprej) razdeljen kot avans. Po njegovi razlagi izplačilo navedenih spornih avansov ne predstavlja (ločene ali samostojne) delitve, ampak naj bi bila, ne glede na izplačane avanse, vsa sredstva na koncu razdeljena v skladu z vnaprej znanimi pravili o delitvi; organ (zato) ne more zahtevati ponovne delitve 380.000 EUR in tudi ponovna delitev ne bi mogla prinesti drugačnega rezultata glede posameznih zneskov. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da sredstev, zbranih za kabelsko retransmisijo za leto 2012, ni delil v nasprotju z ZASP.

9. Glede na kogentne določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP se morajo zbrana sredstva za avtorske honorarje imetnikom pravic deliti v skladu pravili delitve, ki so določena vnaprej. Sodišče meni, da je določbo treba razlagati v pomenu, da se pravila delitve zbranih sredstev ne nanašajo samo na višino zneska, ki ga prejme posamezen upravičenec, pač pa tudi na sam postopek delitve sredstev. Ta mora biti vnaprej določen tako, da so izključene nejasnosti oziroma da je za naslovnike način izplačevanja sredstev pregleden, pričakovan. To izhaja iz jezikovne razlage 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP (ki ne daje podlage za razlago, da pravila delitve ne bi obsegala vseh, torej tudi postopkovnih pravil delitve), potrjujeta pa tak pomen določbe vsaj še logična razlaga (delitev sredstev je razumeti kot celoto, ne le delitve delilne mase med posamezne upravičene imetnike pravic) in namenska razlaga (že omenjeno zagotavljanje čim večje transparentnosti delitve sredstev).

10. To vse pa pomeni, da tudi izplačilo avansov (v konkretnem primeru) predstavlja delitev (avtorskih honorarjev). V zadevi pa niti ni sporno (oziroma tožnik v tožbi ne zatrjuje drugače), da izplačilo avansov avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2012 ni bilo določeno ne v ZASP ne v internih aktih tožnika, ki tovrstna izplačila urejajo. Zato sodišče sledi stališču organa, da je tožnik kršil 7. točko prvega odstavka 146. člena in drugi odstavek 153. člena ZASP, ker delitve avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2012 v višini 380.000 EUR (kot realizacije sklepov št. 8 skupščine filmskih producentov tožnika in št. 9 skupščine soavtorjev, oboje z dne 27. 5. 2014) ni opravil v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Zakonsko določena zahteva, da so pravila delitve določena vnaprej, pa je po presoji sodišča minimalni standard zagotavljanja transparentnosti tega postopka, tudi videza transparentnosti (navzen); odločitve o izplačevanju sredstev morajo biti tako vsebinsko kot postopkovno skladne z internimi akti tožnika, ki določajo pravila delitve, saj tožnik ta pravila na podlagi statuta določa v posebnem aktu - pravilniku. Kadar pa organ ugotovi kršitev, s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona (prvi odstavek 162.a člena ZASP).

11. Na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati tožbene navedbe, podane v smeri, da so bile razlog za izplačilo avansov zamude pri delitvi honorarjev, in navedbe o razlogih za zamude pri delitvi. Kot je sodišče že navedlo, mora glede na citirane določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP in drugega odstavka 153. člena tega zakona vsaka delitev zbranih sredstev biti izvedena po vnaprej določenih pravilih delitve. Niti sporno pa ni, da ne v ZASP ne v internih aktih tožnika, ki delitev avtorskih honorarjev urejajo, izplačila avansov (do realizacije izplačil) niso bila predvidena oziroma urejena (ob čemer izplačila avansov štejejo za delitev avtorskih honorarjev, kot se je sodišče že opredelilo v 10. točki obrazložitve te sodbe).

12. Kolikor tožnik v tožbi trdi, da je imetnikom pravic za leto 2012 v maju 2014 izplačal predujme, po delitvi honorarjev za leto 2012 (ki je bila konec junija) pa je opravil poračune teh predujmov tako, da je njihovim prejemnikom nakazal le še razliko do polnih honorarjev, pri tem sicer po presoji sodišča ne gre za nedovoljeno tožbeno novoto, kot ugovarja toženka. Tožnik je namreč že tekom postopka pred organom, ko mu je bila dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah organa pri izvajanju nadzora nad zakonitostjo njegovega delovanja (kar je razvidno iz vsebine listin v upravnem spisu), na različne načine (vendar na splošni ravni) pojasnjeval, kako naj bi bil vsakemu posameznemu imetniku pravic (po izplačilu avansa) izdelan obračun po pravilih delitve, po izteku rokov za pritožbo pa da mu bo izplačana še razlika do polnega honorarja oziroma nadomestila (kar med drugim izhaja iz obrazložitve na 2. strani izpodbijanega sklepa). Vendar pa se sodišče (glede na spisno dokumentacijo v zadevi) s toženko strinja, in tega tožnik v tožbi tudi ne trdi drugače, da tožnik v postopku nadzora (ob tem ko mu je bila dvakrat dana možnost, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah) ni seznanil organa, da bi bil poračun izplačanih avansov že izveden ter da bi bila sporna sredstva v višini 380.000 EUR razdeljena v skladu s pravili o delitvi, in da organu o tem tudi ni predložil dokazov (npr. konkretnih izračunov in dokazil o izplačilih sredstev), ob tem ko pa naj bi, kot navaja v tožbi, delitev honorarjev za leto 2012 izvedel pred izdajo izpodbijanega sklepa (in sicer v juniju 2014). Zato po presoji sodišča organ ni imel podlage za drugačno presojo tožnikovega delovanja pri delitvi sredstev ter sodišče sodi, da so v uvodu te točke povzete navedbe tožnika neutemeljene.

13. Tožnik v tožbi neutemeljeno ugovarja tudi, da organ ne more zahtevati ponovne delitve 380.000 EUR sredstev, ki so že bila razdeljena in da tudi ponovna delitev ne more prinesti drugačnega rezultata. Toženka odgovarja, da tožniku ni naložena ponovna delitev sredstev, pač pa odprava ugotovljene kršitve (prvi odstavek 162.a člena ZASP). Sodišče se z njo strinja, kajti po navedenem v prejšnji točki obrazložitve te sodbe spisna dokumentacija v zadevi ne kaže, da bi tožnik v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa organu podal konkretne in izkazane podatke o delitvi avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2012 ter poračunu izplačanih avansov v višini 380.000 EUR, ki bi dajali podlago za presojo, da je bila delitev izvedena v skladu s 7. točko prvega odstavka 146. člena ZASP in drugim odstavkom 153. člena tega zakona. Pravno relevantna pa tudi ni tožbena navedba, da je skladnost poslovanja tožnika z njegovimi internimi akti med drugim preverjal pooblaščeni revizor, ki napak v zvezi z delitvijo honorarjev za kabelsko retransmisijo za leto 2012 ni ugotovil; Urad za intelektualno lastnino kot pristojni organ namreč po 162. členu ZASP samostojno opravlja nadzor nad kolektivnimi organizacijami, ali te opravljajo naloge v skladu s tem zakonom.

14. Sodišče dodaja, da dokazov, ki jih je predlagal tožnik (vpogledi v listine, zaslišanje zakonitega zastopnika in priče), ni izvedlo, ker na odločitev ne bi mogli v ničemer vplivati. Naslednji dokazi: zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika A.A., zaslišanje vodje oddelka za delitev nadomestil in avtorskih honorarjev B.B. ter vpogled v Poročilo o registru prijavljenih AV del in Poročilo o delitvi honorarjev za kabelsko retransmisijo za leto 2012 so predlagani v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih okoliščin, zaradi katerih je prihajalo do zamude pri vzpostavljanju baz podatkov, ki so bile potrebne za delitev sredstev in posledično do izplačil avansov ter dejstva, da so bili po delitvi za leto 2012 opravljeni poračuni avansov, njihovim prejemnikom pa nakazana razlika do polnih honorarjev; glede navedenih dejstev in okoliščin pa se je sodišče v sodbi že opredelilo, da je zamuda kot razlog za izplačilo avansov nerelevantna okoliščina, glede podatkov o delitvi sredstev za leto 2012 in izvedenem poračunu avansov pa, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili podani in izkazani, čeprav je tožnik možnost sodelovanja v postopku imel, zato so šele v postopku upravnega spora predloženi dokazi nedopustni (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče se je prav tako že opredelilo, da je pravno nerelevantna okoliščina, da pooblaščeni revizor ni ugotovil napak pri izplačilih avtorskih honorarjev ter je zato dokaz z vpogledom v njegovo mnenje z dne 8. 5. 2015 nepotreben. Za odločitev v tem upravnem sporu pa je pravno nepomembno tudi, ali C. in Zavod D. izplačujeta avanse ter koliko let, saj je postopek nadzora za vsako kolektivno organizacijo samostojen ter ga organ vrši na podlagi določb ZASP, ki pa udeležbe drugih kolektivnih organizacij pri tem ne predvideva; zato je oprava poizvedb o delitvi sredstev navedenih kolektivnih organizacij nepotrebna.

15. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K II. točki izreka

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.