Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Iz razlogov sodb nižjih sodišč izhaja, da je tožnik 18. 5. 2007 s toženko sklenil Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 615-53-20603273, katere predmet je bil dolgoročni kredit za poplačilo obstoječe kreditne obveznosti, adaptacijo nepremičnine in nakup opreme v znesku 103.400 CHF. Čista vrednost kredita je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 61.964,38 EUR. Za zavarovanje denarne terjatve toženke je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka. Pogodba je bila vnaprej pripravljena in sklenjena brez individualnih pogajanj; banka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno izpolnila. Tožniku so bila predstavljena zgolj pretekla gibanja valutnega tečaja, medtem ko o možnih prihodnjih nihanjih ni prejel potrebnih informacij. Prav tako mu ni bil prikazan izračun anuitete niti stanje glavnice v primeru spremembe tečaja. Banka tožnika ni obvestila o možnosti večjih tečajnih nihanj, temveč je bil kredit predstavljen kot stabilen, varen in ugoden finančni produkt. Zaradi takšne predstavitve je bil tožnik prepričan, da do večjih sprememb višine mesečnih obrokov ne bo prišlo.

2.Sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem kreditu z 18. 5. 2007 in njen Aneks z 8. 1. 2010 ter Notarska zapisa SV 295/07 in SV 33/2010, nična (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke na podlagi notarskega zapisa SV 295/07 neveljavna in se izbriše (II. tč. izreka), enako za vknjižbo hipoteke na podlagi notarskega zapisa SV 33/2010 (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.853,10 EUR pravdnih stroškov (IV. tč. izrek)

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4.Toženka predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

"1. Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijanih sodbah nista opredelili do navedb tožene stranke, da je potrošnik (tožeča stranka) tisti, ki mora zahtevati in izkazati, da mu banka (tožena stranka) v sklenitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati, in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer grajeno, a še ne izraženo že ob sklenitvi pogodbe, ravno zaradi nedobrovernosti banke?

2. Ali mora potrošnik v okviru uveljavljanja ničnosti na podlagi določil 24. člena ZVPot trditi in dokazati, s kakšnimi informacijami je banka v trenutku sklepanja pogodbe razpolagala (oziroma bi morala in morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagal, vplivale na njegovo voljo za sklenitev kreditne pogodbe?

3. Ali je treba relevantna dejstva v zvezi z obstojem t. i. informacijskega razkoraka med strankama - tj. obstojem ekonomskih okoliščin, ki so bile relevantne z vidika potrošnikovega razumevanja valutnega tveganja - dokazovati z izvedencem ekonomske/finančne stroke ali je ustrezno oziroma zadostno že sklicevanje na sodno prakso, kjer je VSRS obravnavalo identično problematiko?

4. Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj (valutna klavzula) posledično nepošten, materialnopravno pravilna oziroma:

-ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja kreditne pogodbe), ki je kot specialni zakon urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?;

-ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi, sprejeti po letu 2007 (ko je bila sklenjena kreditna pogodba), skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, kot izhaja iz 155. člena URS?; ter

-ali je sodba SEU št. C-609/19 z dne 10. 6. 2021 neposredno uporabljiva in torej vzpostavlja domnevo (evropskega) povprečnega potrošnika in standard širše informacijske dolžnosti, ki splošno velja ne samo za finančni produkt Helvet Immo, temveč tudi za kreditne pogodbe v CHF, kot je obravnavana v predmetni zadevi?

5. Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ZVPot omogoča presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja tudi, če je bil ta pregledno predstavljen oz. da je valutna klavzula lahko nepoštena tudi takrat, ko banka opravi pojasnilno dolžnost?

6. Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da stališče VSRS, da je pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje nepoštenih pogodbenih pogojev iz prve, druge, tretje in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, pomeni razlagalni obvod zakonodaje in zanikanje, da obstajajo štiri ločene alternativno določene materialnopravne predpostavke, ki zahtevajo vsaka zase svoj ločen konkretni dejanski stan?

7. Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten že zato, ker se je tožena stranka (zaradi zakonskih zahtev po obvladovanju tveganj) zavarovala pred valutnim tveganjem, potrošnik na drugi strani pa ne?

8. Ali se dolžnost predpogodbenega informiranja razteza na vse hipotetične dogodke, ki ob upoštevanju strokovnega znanja banke morda (tudi) niso verjetni, ali zgolj na tiste, ki so pretežno verjetni?

9. Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre oziroma slabe vere tožene stranke materialnopravno pravilna?

10. Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

11. Ali je presoja pritožbenega sodišča, da sta zaradi ničnosti kreditne pogodbe nični tudi pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi, materialnopravno pravilna in skladna s 33. členom Ustave RS ter 1. členom Prvega dopolnilnega protokola k EKČP?"

5.Predlog ni utemeljen.

6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

7.Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

8.Odločilo je v uvodoma navedeni sestavi senata. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza: