Jedro

Tožeča stranka si je namreč splošno odškodninsko odgovornost napram tretjim osebam zavarovala, vendar je v polici sfera njene odgovornosti omejena na njeno dejavnost in lastnosti. Navedeno opredeljuje njena lastna ravnanja v zvezi z napravami in delovanjem, ne pa dogodkov ali ravnanj drugih oseb, ki bi spadali v sfero, ki bi jo bila dolžna obvladovati, kot morebitni imetnik nevarne stvari ali nevarnega obratovanja (prim. 174. člen ZOR, sedaj 150. člen OZ). Na trditveno podlago je sodišče vezano in brez zatrjevanja pravnorelevantnih dejstev dejanskega stanja v drugi smeri ne sme ugotavljati. Ker tako tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo, da pri udaru strele ni šlo za lastno zakrivljeno ravnanje tožeče stranke, tožeča stranka pa ni zatrjevala in dokazovala, da je za škodne posledice pri tretji osebi odgovorna tudi v posledici udara strele kot imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec nevarne dejavnosti. Ker ni šlo za dogodek, ki bi bil v sporni zavarovalni pogodbi (polici) naveden, kot zavarovalni primer, je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (prim. 897. člen ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 767.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2000 dalje in jo obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožnica meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu ter da je zato ni mogoče preizkusiti. Je pa tudi zmotna, ker bi prvostopno sodišče moralo upoštevati vsebino police št. X z dne

10.1.2000 (priloga A20), ki jo pritožnica v pritožbeni vlogi tudi prepiše.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala temelja svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela tretja oseba in jo je tožnica tudi poravnala, da bi lahko na podlagi zavarovalne pogodbe zahtevala izplačilo zavarovalnine. Ugotovilo je, da je obseg zavarovanja pred, kot v konkretnem primeru, udarom strele, po polici, na katero se je tožeča stranka najprej sklicevala, to je št. Y z dne 10.1.2000. (priloga B3), omejen na osnovna sredstva in zaloge tožeče stranke, glede obsega zavarovanja po polici št. X z dne 10.1.2000 (priloga A20) pa, da se je tožena stranka utemeljeno sklicevala na višjo silo. V čem naj bi bila v izpodbijani sodbi zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, tožeča stranka konkretno ne navaja, preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da v razlogih izpodbijane sodbe ni nikakršnega nasprotja v smislu navedene določbe. Vsebuje namreč jasne in korektne ugotovitve konkretnega dejanskega stanu, ki je podlaga sklepu, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: pomanjkljivost trditvene podlage tožeče stranke ni bila v tem, da v njej ni povzela vsebine police, kot jo sedaj prepiše v pritožbi, pač pa v podajanju dejstev, iz katerih bi prvostopno sodišče lahko ugotovilo, da je podana in zavarovana njena odškodninska odgovornost v konkretnem primeru. Tožeča stranka si je namreč splošno odškodninsko odgovornost napram tretjim osebam zavarovala, vendar je v polici sfera njene odgovornosti omejena na njeno dejavnost in lastnosti. Navedeno opredeljuje njena lastna ravnanja v zvezi z napravami in delovanjem, ne pa dogodkov ali ravnanj drugih oseb, ki bi spadali v sfero, ki bi jo bila dolžna obvladovati, kot morebitni imetnik nevarne stvari ali nevarnega obratovanja (prim. 174. člen ZOR, sedaj 150. člen OZ). Na trditveno podlago je sodišče vezano in brez zatrjevanja pravnorelevantnih dejstev dejanskega stanja v drugi smeri ne sme ugotavljati. Ker tako tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo, da pri udaru strele ni šlo za lastno zakrivljeno ravnanje tožeče stranke, tožeča stranka pa ni zatrjevala in dokazovala, da je za škodne posledice pri tretji osebi odgovorna tudi v posledici udara strele kot imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec nevarne dejavnosti. Ker ni šlo za dogodek, ki bi bil v sporni zavarovalni pogodbi (polici) naveden, kot zavarovalni primer, je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (prim. 897. člen ZOR).

S temi razlogi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in je pravilno sodbo, ki tudi ni obremenjena s kakšno drugo od absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).