Jedro

Tožnik je torej pri oblikovanju tožbenega zahtevka spregledal 8. člen ZEN, ki ureja evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določa obveznost, da mora biti pravnomočni sodni odločbi obvezno priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek nesklepčen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti, ne pa zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Bistvo pritožbene graje je, da v danem primeru ni podana negativna procesna predpostavka litispendence, saj bi moralo Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu prekiniti nepravdni postopek za določitev meje, opr. št. N 48/2009, saj gre v navedenem postopku dejansko za lastninski spor, ki ga je potrebno reševati po pravilih pravdnega postopka. Predlagatelja oziroma nasprotna udeleženca si namreč vsak zase lastita sporen del zemljišča v izmeri cca. 945 m², zato ne more iti za mejni spor, saj potek mejne črtne ni sporen. V tej zvezi pritožba izpodbija še stališče sodišča prve stopnje, da vsak sodni postopek za ureditev meje hkrati predstavlja tudi spor o lastninski pravici na spornem zemljišču in poudarja, da se oba postopka ločita po vsebini, procesnih pravilih in oddelku sodišča, ki ju obravnava. V nadaljevanju pritožba izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi nedoločenosti tožbenega zahtevka in navaja, da obrazložitve izpodbijanega sklepa v tem delu ne razume ter dodaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zmotno zavrglo tudi zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije, saj lahko posamezni solastnik, kadar gre za povečanje premoženja tudi v korist drugega solastnika, tožbo vloži sam. Le v kolikor bi posamezni solastnik zmanjševal solastno premoženje ali ga obremenjeval, bi bilo potrebno nujno sosporništvo obeh solastnikov.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

5. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik zoper toženo stranko vložil tožbo, katere tožbeni zahtevek po modifikaciji z dne 1. 10. 2018 glasi na ugotovitev, da je del nepremičnin parc. št. 350/1 in parc. št. 560/4, obe k.o. Č. v izmeri 945 m², last solastnikov nepremičnine parc. št. 269/1, k.o. Č., in sicer R.K. do 1/8 (ene osmine) celote in tožnika do 7/8 (sedmih osmin) celote, pri čemer se na podlagi sodbe odmeri del nepremičnin parc. št. 350/1 in parc. št. 560/4, obe k.o. Č. v delu, ki je določen s točkami št. 210, 218, 211, 217, 26, 23, 22 in 24 ter odpiše od navedenih nepremičnin in pripiše k nepremičnini parc. št. 269/1, k.o. Č. v korist obeh solastnikov v skladu z njunima solastniškima deležema, za kar je tožena stranka dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo in tožniku povrniti pravdne stroške.

6. Pritožbeno nesporno je, da je sodišče prve stopnje tožnika s pozivom z dne 21. 8. 2018 izrecno opozorilo, da je tožbeni zahtevek, kot je postavljen v tožbi „slabo“ oblikovan, saj z njim tožnik dejansko ne zahteva ugotovitve lastninske pravice, ampak premik mejne črte ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Prav tako je sodišče prve stopnje tožnika s sklepom, opr. št. P 69/2018 z dne 26. 9. 2018, pozvalo, da v danem roku odgovori, ali v tožbi postavlja en tožbeni zahtevek ali dva, ki temeljita na različni pravni in dejanski podlagi ter da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila določno oblikuje sicer bo sodišče tožbo zavrglo. Na citirani sklep sodišča prve stopnje je tožnik odgovoril z zgoraj navedeno modifikacijo tožbenega zahteva.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obravnavani tožbeni zahtevek, navkljub zgoraj opisanemu materialno - procesnemu vodstvu sodišča prve stopnje (108. člen ZPP) in citirani modifikaciji toženega zahtevka, premalo konkretno opredeljen oziroma napačno oblikovan in kot tak nesklepčen, saj tožbeni zahtevek po materialnem pravu, glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen.

8. Sodna praksa je namreč enotna, da je v primerih, ko tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, tožnik pa mora zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parcele, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parcelno številko. Tako je zadoščeno zahtevi iz 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN), ki je uredil evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določil obveznost, da mora stranka sodni odločbi obvezno priložiti elaborat. Del zemljiške parcele, čeprav opisno naveden, namreč nima stvarnopravne samostojnosti in ne more biti predmet lastninske pravice oziroma njenega prenosa in tudi ne more biti predmet vpisa v zemljiško knjigo. Predmet stvarnih pravic so samo individualno določene samostojne stvari, na področju nepremičnin so to zemljiške parcele, ki so prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami (7. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in 1. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1))1. 9. Tožnik je torej pri oblikovanju tožbenega zahtevka spregledal 8. člen ZEN, ki ureja evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določa obveznost, da mora biti pravnomočni sodni odločbi obvezno priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek nesklepčen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti2, ne pa zavreči. 10. Ker pa je zavrženje tožbe materialnopravno in procesnopravno gledano za tožnika ugodnejše kot zavrnitev tožbenega zahtevka, ki pomeni meritorno razsojo, sodišče druge stopnje izpodbijanega sklepa ne sme spremeniti v škodo tožnika (359. člen ZPP), zato je slednjega potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvena pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj za zavrženje tožbe zadostuje že en razlog, zato ni potrebe, da bi se sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnika.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 257/2014 z dne 16. 9. 2014. 2 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1065/2016 z dne 24. 8. 2016.