Jedro

142. člen Obligacijskega zakonika - OZ, določa, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Starševska skrb pa je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva plačilo odškodnine 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019 dalje do plačila ter znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.552,57 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ne drži, da se je tožnik odpovedal zaslišanju A. A.. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da A. A. poda le pisno izjavo je vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo ter izdalo sodbo brez da bi izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A. A. V spisu predložene listine in dokazi iz kazenskega spisa iz katerega izhaja opis kaznivega dejanja in ugotovitev, da je bil A. A. izrečen vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva, izhajajo družinske okoliščine pri mld. A. A., ki niso bile takšne, da bi zmogle zagotoviti ustrezno in aktivno podporo pri mladoletnikovem odraščanju in vstopanju v samostojno življenje, ki ga mladoletnik potrebuje. Sicer pa je A. A. sedaj v zaporu zaradi drugih kaznivih dejanj. Prav neposredno zaslišanje A. A. bi odgovorilo na vprašanja ali je slednji sploh sposoben odgovoriti na zastavljena vprašanja. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokumentacije, ki jo je pridobilo v kazenskem postopku zoper mladoletnika. Odločitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na izpovedbi toženca in znanca toženca ter priče B. B. Predvsem pa je toženec izpovedoval, da mu je mati mld. preprečevala stike, sam pa ni storil ničesar, da bi stiki potekali bolj redno, sicer pa je mld. A. A. 6., 7. in 8. razred končal v Domu, saj očitno starši niso izkazovali ustrezne skrbi. Tako se krivdna odgovornost toženca kaže v njegovem zanemarjanju vzgoje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne slednjemu v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 10. 2021, priči A. A. naložilo, da poda pisno izjavo, v kateri bo odgovoril na vprašanja pravdnih strank. Pritožbo tožnika zoper sklep je sodišče prve stopnje 5. 1. 2022 kot nedovoljeno zavrglo, zatem pa je toženec dokazni predlog po zaslišanju priče A. A. umaknil. Prav tako je tožnik izjavil, da soglaša z umikom dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. A.. Glede na obrazloženo, sodišče prve stopnje ni kršilo 236.a člena ZPP, saj se je tožnik z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče strinjal (izjava z dne 18. 3. 2022), s tem pa ni bilo več podlage, da sodišče prve stopnje pričo zasliši. 6. Sodišče prve stopnje je naredilo temeljito dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP, zaslišalo je toženca in predlagani priči ter vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru I Km 2875/2017, zoper obdolženega mld. A. A. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, je pravilno zaključilo, da škoda, ki jo je povzročil mladoletnik, ni nastala po krivdi toženca.

7. 142. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, določa, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Njihova krivda pa se presoja v okviru dolžnostnih ravnanj, ki jo imajo v okviru starševske skrbi. Starševska skrb pa je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Slednja pripada obema staršema (6. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ (prej 4. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZDZDR)).

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predvsem iz poročila CSD, podanega v kazenskem postopku zoper mladoletnika izhaja, da se je mld. A. A. uspešno šolal in si pridobil poklic. Zaradi mejne duševne motnje in šolanja izven kraja prebivanja je bil nameščen v vzgojno strukturirano in stabilno okolje Doma. Po končanem šolanju se je zaposlil, potem pa delo opustil in se preselil k prijatelju, s katerim je v sostorilstvu storil očitano mu kaznivo dejanje na škodo tožnika. Po tem dogodku se je preselil k očetu - tožencu, katerega CSD ocenjuje, kot edinega zanesljivega sogovornika. Toženec je kontakt z mladoletnikom ves čas ohranjal in mu nudil pomoč in podporo, vendar mladoletnik ni bil pripravljen v celoti slediti njegovemu usmerjanju in pravilom.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene zaslišanega toženca, prič, vpogleda v kazenski spis in poročilo CSD zaključilo, da je pridobilo jasen in prepričljiv vpogled v življenje sina toženca, ki je kaznivo dejanje zoper tožnika storil dne 24. 5. 2015, torej le 11 dni pred polnoletnostjo.

10. Kot nesporno izhaja iz listinskih dokazov mld. A. A. ni bil vzgojno problematičen, s tem pa je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec uspel dokazat, da ravnanje njegovega sina ni bilo mogoče pričakovati, saj pred tem ni bil nikjer obravnavan zaradi kršitev zakona. Po mnenju sodišča druge stopnje v tej starosti, torej malo pred polnoletnostjo, ni mogoče preprečiti, da se mladostniki ne bi družili s svojimi vrstniki tudi izven doma. Od staršev skoraj 18-letnega mladostnika, ki je do takrat bil neproblematičen, tako ni mogoče terjati in pričakovati stalnega neposrednega nadzora nad njegovim gibanjem in ravnanjem, ter ga 24 ur nadzirati. Takšno stališče bi bilo povsem neživljenjsko in ga sodna praksa ne podpira.1

11. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da pomanjkljivega oziroma negativnega vpliva toženca, ki bi prišlo do izraza v predmetnem škodnem dogodku, ko je toženčev sin v sostorilstvu, poškodoval tožnika, ni mogoče ugotoviti. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje toženčevega sina enkratno in nepričakovano, saj do takrat nepravilnosti v njegovem ravnanju ni bilo zaznati, tožencu ni mogoče očitati, da je opustil dolžno skrbnost nad mladostnikom, oziroma pri izvajanju starševske pravice. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženčeva odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je tožniku povzročil toženčev sin, ni podana (142. člen OZ).

12. S tem je pritožba neutemeljena, prav tako pa tudi kršitev na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 VSL sodba II Cp 1456/2016 z dne 27. 7. 2016.