Jedro

Akceptni nalog ni niti vrednostni papir, še manj pa denar, zato zahtevka za vrnitev akceptnega naloga ni mogoče pobotati z denarnim zahtevkom, tudi če bi bil slednji pravočasen, dokazan in s strani sodišča ugotovljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči izročiti akceptni nalog št. C6785951 (z zneskom 7.711.730,40 tolarjev) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 41.506,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi.

Citirano sodbo je tožena stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj naj bi svoj zahtevek iz naslova varstva po 2. členu Zakona o varstvu terjatev v postopku preoblikovanja podjetij (Ur.l. RS št. 7/93) uveljavljala namesto s tožbo z ugovorom. Toženi stranki se zdi krivično, da terjatev proti družbi T d.o.o. ne bi mogla uveljavljati proti tožeči stranki, na katero je družba T prenesla celotno poslovanje. Poleg tega z akceptnim nalogom več ne razpolaga, saj je pri Agenciji za plačilni promet (APP). Predlagala je, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter določila materialnega prava, katera je navedlo v obrazložitvi tožbe, pravilno uporabilo, in pritožbeno sodišče soglaša z njegovo pravno presojo, ki pa potrebuje dopolnitev.

V pritožbi zapisane trditve o prevzemu poslovanja družbe T d.o.o. s strani tožeče stranke in o uveljavljanju svojih zahtevkov na osnovi 2. člena Zakona o varstvu terjatev ... z ugovorom, predstavljajo nova dejstva, za katere bi tožena stranka morala izkazati za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati do konca glavne obravnave (496.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker pa tega ni storila, jih sodišče druge stopnje pri odločanju ni moglo upoštevati. Tožena stranka namreč tekom postopka ni podala niti ene same navedbe, sklicevala se je sicer na ugovor v zoper začasno odredbo opr. št. II R 138/93 (kasneje II R 146/93), ki pa ga sploh ni vložila (gre za ugovor procesnopravne narave iz 8. člena Zakona o izvršilnem postopku, ZIP).

Sicer pa ima tožena stranka prav, da če je mogoče nek zahtevek uveljavljati s tožbo, se lahko to stori tudi z ugovorom. Ker je terjatev tožeče stranke nesporna, bi tožena stranka svojo domnevno terjatev iz Zakona o varstvu terjatev ... (ki je kasneje preehal veljati) lahko ugovarjala le v pobot, kar pa v predmetni zadevi ni mogoče, ker akceptni nalog ni niti vrednostni papir, še manj pa denar. Po I. odstavku 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je mogoče pobotati dve terjatvi le, če se obe glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti. Zato zahtevka za vrnitev akceptnega naloga z denarnim zahtevkom, tudi če bi bil slednji pravočasen, dokazan in s strani sodišča ugotovljen (pa ni), ni mogoče pobotati.

Akceptni nalog je namreč samo listina, ki z določenim pravnim razmerjem, seznanja druge, in je lahko tudi podlaga za izvršitev nekega dejanja, v tem primeru za opravljanje pravnega prometa. Pri izdaji akceptnega naloga dejansko gre za sklenitev pogodbe o naročilu po 749. členu ZOR (mandat), pri kateri izdajatelj (dolžnik) naroči prevzemniku naročila (upniku), da zanj predloži akceptni nalog organizaciji za plačilni promet v izvršitev. Upnik lahko vnovči akceptni nalog samo za plačilo tiste terjatve, za katere izpolnitev sta se z dolžnikom dogovorila, zato tožena stranka v nobenem primeru ni imela in nima pravice vnovčiti akceptnega naloga, ki ga je prejela za zavarovanje točno določenega plačila, v druge namene (za druge terjatve ali celo za terjatev do druge družbe). Sporni akceptni nalog je bil izdan v zavarovanje plačila po kreditnih pogodbah s posojilodajalcem - toženo stranko. Če je akceptni nalog dan v zavarovanje plačila, je pogodba o naročilu sklenjena z razveznim pogojem (I. odstavek 74. člena ZOR) in ko dolžnik poravna terjatev, naročilo po III. odstavku 74. člena ZOR preneha, dolžnik pa lahko zahteva njegovo vrnitev. Ker med strankama ni sporno, da je obveznost, v katere zavarovanje je bil izdan akceptni nalog, prenehala, je prenehalo tudi naročilo, oz. mandat, upnik akceptnega naloga ne sme več vnovčiti, dolžnik - tožeča stranka pa lahko zahteva njegovo vrnitev, kar mu omogoča IV. odstavek 210. člena ZOR. Ker tega določila, na katerem temelji tožnikova pravica do zahtevka za vrnitev akceptnega naloga, sodišče prve stopnje ni navedlo, sodišče druge stopnje dopolnjuje njegovo razlago glede uporabe materialnega prava.

Glede trenutnega razpolaganja s spornim akceptnim nalogom pa ni bistveno, pri kom se nahaja. Tožena stranka lahko umakne predlog izpred Agencije za plačilni promet (APP) in ga vrne tožeči stranki, sicer bo, če bo sprožen izvršilni postopek, po nalogu sodišča APP sama izročila omenjeni akceptni nalog tožeči stranki.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.