Jedro

sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku šport v življenju veliko pomeni, da je mlad (v času nesreče je bil star 25 let) in da je bil tudi smučarski trener. Prav prikrajšanje tožnika pri aktivnem ukvarjanju s športom je po mnenju pritožbenega sodišča tista njegova individualna posebnost, ki narekuje višjo denarno odškodnino od tistih, ki se sicer prisoja v primerih škodnih dogodkov s primerljivimi anatomskimi in funkcionalnimi posledicami.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sodbe glasi: "Toženka A. je dolžna tožniku M. H., ...., Ljubljana, plačati denarno odškodnino v znesku 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2001 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 346.986,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo denarno odškodnino v skupnem znesku 1,000.000,00 SIT (300.000,00 SIT za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za strah in 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in mu zato, ker mu je toženka med postopkom že nakazala 600.000,00 SIT, prisodilo še 400.000,00 SIT denarne odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in hkrati odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 388.363,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožnik je zoper zavrnilni del navedene odločitve vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtekvu v celoti. Po tožnikovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku za sekundaren strah, ki je v seštevku trajal tri mesece in 15 dni. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se tičejo ugotovitev glede zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ne more voziti motorja, prav tako pa tudi ne more opravljati dosedanjega dela - postavljanja cestnih stebričkov. Izogibati se mora tudi vsakemu težjemu fizičnemu delu, kot je prenašanje težjih zabojev in bremen, za kar vedno angažira koga drugega. Sodišče je tudi premalo upoštevalo dejstvo, da se je tožnik pred nesrečo ukvarjal z večjim številom športov, bil je tudi smučarski učitelj oziroma trener. Tega po nesreči ne more več opravljati, saj mu zdravstveno stanje in telesna pripravljenost tega ne dopuščata več. Ni bil profesionalni športnik, bil pa je profesionalni smučarski trener. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da ni podan nobeden od simptomov za postkomocijski sindrom, saj je povedal, da ima po nesreči glavobole. Sodišče tudi zmotno minimalizira tožnikove težave z ledveno hrbtenico in sedenje v avtomobilu. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je prisojena denarna odškodnina prej previsoka kot prenizka in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Predmet pritožbenega preizkusa je določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi strahu, ki jo je tožnik utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodbe, nastale v prometni nezgodi 11.6.1996. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zadobil zvin vratne hrbtenice in izrazito blag pretres možganov. Hkrati je kot posledico prometne nezgode izključilo zatrjevani nateg ledvene hrbtenice in miokardni infarkt ter hujšanje, zaradi nedokazanosti vzročne zveze med zatrjevanimi posledicami in škodnim dogodkom. Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbi 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora pri prisoji pravične denarne odškodnine upoštevati vse kriterije, ki jih vsebuje navedena zakonska določba. Posamezen odškodninski primer mora individualizirati, torej ugotoviti konkretne objektivne prizadetosti posameznega oškodovanca in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje aktivnosti itd. Prisojeno odškodnino mora vpeti tudi v širše družbene okvire, torej opraviti medsebojno primerjavo med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temelji na ugotovitvi, da je pri tožniku zaradi zvina vratne hrbtenice prišlo do trajnih posledic, in sicer do omejene gibljivosti, kar tožnika ovira pri aktivnosti, ki so povezane s športom (sodišče prve stopnje uporablja termin športne omejitve). Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku šport v življenju veliko pomeni, da je mlad (v času nesreče je bil star 25 let) in da je bil tudi smučarski trener. Prav prikrajšanje tožnika pri aktivnem ukvarjanju s športom je po mnenju pritožbenega sodišča tista njegova individualna posebnost, ki narekuje višjo denarno odškodnino od tistih, ki se sicer prisoja v primerih škodnih dogodkov s primerljivimi anatomskimi in funkcionalnimi posledicami. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino za to obliko tožnikove škode znesek 700.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj tožnik uveljavlja dejstva, ki so bila predmet korektne dokazne presoje sodišča prve stopnje. Tako tožnik ponavlja, da zaradi poškodbe ne more voziti motorja, čeprav je zaslišan kot stranka navedel, da je to posledica natega ledvene hrbtenice, ki ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Prav tako je zaslišan kot stranka sam minimaliziral težave pri vožnji z avtomobilom, ko je zatrdil, da šofira normalno, s tem da si prilagodi sedež in sedalo. Glede v pritožbi uveljavljanih glavobolov pa je zaslišan kot stranka navedel, da jih ima le dvakrat na mesec, vendar blažje oblike, kar ne more predstavljati pravno upoštevne škode. Pritrditi je treba tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal trditev o oteženem fizičnem delu in trditev o zamenjavi zaposlitve (postavljanje cestnih stebričkov) prav zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje pa se v celoti strinja s prisojeno denarno odškodnino za strah (sekundaren), ki ga je utrpel tožnik, saj v celoti ustreza njegovi intenzivnosti in trajanju. To še posebej velja glede na predpostavke za prisojo denarne odškodnine za to obliko negmotne škode, saj so te podane le, če je intenziven strah trajal dalj časa, kakor tudi takrat, kadar je bil strah sicer intenziven toda kratkotrajen, vendar pa je pri oškodovancu povzročil za dalj časa porušeno duševno ravnovesje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pri presoji okoliščin, ki pogojujejo odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bilo treba delno spremeniti izpodbijano sodbo (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe oziroma spremenjen uspeh pravdnih strank pa je narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odst. 165. čl. in drugi odst. 154. čl. ZPP). Tako je pritožbeno sodišče odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremenilo v skladu s 17,5 % uspehom tožnice (glede na višino tožbenega zahtevka, saj temelj ni bil sporen), oziroma 82,5 % uspehom toženke. Po pobotu stroškov pravdnih strank je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v znesku 346.986,00 SIT. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih drugega odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Uspeh tožnika v pritožbenem postopku je bil le minimalen, medtem ko stroškov toženke (odgovor na pritožbo) ni mogoče šteti za potrebne. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.