Jedro

Ugotovitve cenilcev, ki so angažirani izven pravde, imajo sicer res zgolj naravo strankinih navedb. Vendar pa to še ne pomeni, da v pravdi ni mogoče ugotavljati, ali njihova cenitev odraža pravo, realno vrednost premoženja v času cenitve, z zaslišanjem cenilcev, ki so opravili cenitev, kot izvedenih prič.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba in sklepa sodišča prve stopnje potrdijo.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (II. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil: „1. V razmerju med tožnikom G., d. o. o. - v stečaju, in tožencem O., d. o. o., se razveljavi: - prodajna pogodba, ki sta jo tožnik in toženec sklenila dne 1. 3. 2011 in s katero je tožnik tožencu prodal 13 premičnin in sicer Tankovsko tovorno prikolico Schwarzmuller, reg. št. 000, osebno vozilo Boxer kombi 2.2. hdi Peugeot, reg. št. 001, Tovorni avto Mercedes – Benzikiper, reg. št. 002, tovorno vozilo Mercedes Benz, reg. št. 003, priklopno vozilo – tovorno tka 2/a – prekucnik Schwarzmuller, reg. št. 004, prikolica tovorna Schwarzmuller, reg. št. 005, Tovorno vozilo Unimog, reg. št. 006, Tovorno vozilo Mazda BT-50 DK TE 4x4, reg. št. 007, Vlačilec SCANIA 008, polpriklopnik, reg. št. 009, Tovorno vozilo, reg. št. 010, Avtomešalec s črpalko betona, reg. št. 011, Avtomešalec s črpalko betona, reg. št. 012, vse navedeno za kupnino 146.347,00 EUR + DDV, - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na v prodajni pogodbi z dne 1. 3. 2011 navedenem blagu z izročitvijo 13 premičnin, navedenih v prodajni pogodbi, opredeljeni v prejšnji alineji tega izreka.

2. V primeru, da vrnitev blaga ni mogoča, mora toženec plačati tožniku vrednost blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča o tem zahtevku, vendar najmanj znesek 141.756,94 EUR, v roku 15-ih dni pod izvršbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 141.756,94 EUR od 30. 9. 2011 do plačila.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 3.496,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom XI Pg 4309/2011-28 z dne 24. 6. 2013 izvedencu J. B. priznalo nagrado za ustno podajanje mnenja v bruto višini 219,80 EUR, ki se poveča za 8,85% za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z izpodbijanim sklepom XI Pg 4309/2011-29 z dne 24. 6. 2013 pa je izvedencu M. F. priznalo nagrado za ustno podajanje mnenja v bruto višini 270,48 EUR, ki se poveča za 8,85% za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

4. Tožeča stranka se je zoper sklepa pravočasno pritožila, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da J. B. in M. F. odmeri povračilo stroškov v skladu z 242. členom ZPP, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zoper sodbo

6. Tožeča stranka je utemeljevala obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) s trditvami, da je prodala toženi stranki 13, v prodajni pogodbi z dne 1. 3. 2011 navedenih premičnin po ceni, ki je bila 50% nižja od tržne vrednosti prodanih premičnin, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledično manjšega poplačila upnikov. Takšno ravnanje naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 5. členu Obligacijskega zakonika (OZ), v nasprotju s temeljnim načelom enake vrednosti dajatev po 8. členu OZ ter v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic po 7. členu OZ. Tožeča stranka je med drugim trdila, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja prejela premoženje tožnika za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti (2. odst. 271. čl. ZFPPIPP). Zaradi velike razlike med dejansko vrednostjo premičnin ter kupnino po pogodbi pa bi bilo sporno prodajno pogodbo, potrditvah tožeče stranke, mogoče šteti tudi kot delno neodplačno pogodbo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pred sporno prodajo sama angažirala cenilca B. J., ki je opravil cenitev njene opreme in strojev, ta pa je za cenitev vozil pritegnil k sodelovanju še cenilca vozil F. M. Opravljena cenitev je tožeči stranki služila kot podlaga za določitev prodajne cene. Sodišče prve stopnje je oba cenilca zaslišalo v zvezi z opravljeno cenitvijo, kot izvedeni priči, in ugotovilo, da je bila cenitev izdelana strokovno, neodvisno in nepristransko, brez kakršnihkoli napotkov s strani tožeče stranke kot naročnika. Zato ni videlo razloga za dvom v ustreznost opravljene cenitve. S takšno oceno in razlogi zanjo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se jim pridružuje.

8. Ugotovitve cenilcev, ki so angažirani izven pravde, imajo sicer res zgolj naravo strankinih navedb. Vendar pa to še ne pomeni, da v pravdi ni mogoče ugotavljati, ali njihova cenitev odraža pravo, realno vrednost premoženja v času cenitve, z zaslišanjem cenilcev, ki so opravili cenitev, kot izvedenih prič.

Priča je vsaka fizična oseba, ki je zmožna pred sodiščem izpovedati o svojih zaznavah o dejstvih, ki so pravno ali dokazno pomembna. Izvedena priča pa je priča, ki ima strokovno znanje prav s tistega področja, ki je povezano z dejstvi, o katerih naj bi izpovedala. Od laične priče se izvedena razlikuje po tem, da je priča, ki ima strokovno znanje, v boljšem spoznavnem položaju od tiste, ki prav tako zaznava, le da vselej ne ve, kaj, in zaradi nevednosti tistemu, kar je morda pomembno, ne pripiše pravega pomena.

9. Cenilca B. in F. sta si predmete cenitve ogledala, neposredno zaznala njihove lastnosti in, upoštevaje pravila stroke, podala cenitev. Svoje ugotovitve sta potrdila, zaslišana kot priči. Glede na navedeno ima njuna izpovedba v tem postopku tudi dokazno moč glede pravnorelevantnih dejstev, ki sta jih v cenitvi ugotovila. Očitki pritožnika v tej smeri zato niso utemeljeni.

10. Tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o obstoju okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost opravljene cenitve B. in F. Zgolj dejstvo, da je izvedenec M. G. ocenil tržno vrednost premičnin v času odsvojitve na skoraj 50% višjo od tiste, ki jo je določil F., samo po sebi takšnega dvoma ne potrjuje. Zato prvostopenjsko sodišče ni imelo utemeljenega razloga za zaslišanje M. G. Ker si le-ta predmetov cenitve ni ogledal, je njegova cenitev že iz navedenega razloga manj verodostojen izkaz vrednosti predmetov, kot cenitev B. in F. Zgoraj navedeno ob dejstvu, da izvedenec, v kolikor bi ga postavilo sodišče, vrednosti predmetov ob prodaji le-teh, z neposrednim ogledom, ne bi mogel ugotoviti, dokaza s postavitvijo izvedenca prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno izvajati, saj le-ta ne bi odločilno pripomogel k razjasnitvi sporne vrednosti premičnin.

11. Ker je bilo za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno, ali je bila cenitev, ki je bila izvedena s strani cenilcev B. in F., verodostojna in na tej podlagi določena prodajna cena pravilna, očitki prvostopenjskemu sodišču, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni „enoznačno“ ugotovilo, kolikšna je bila vrednost premičnin ob odsvojitvi, niso utemeljeni. Ker prvostopenjsko sodišče ni našlo okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost cenitve F. in B., je s tem smiselno zaključilo, da je bila vrednost premičnin ob odsvojitvi prava oziroma takšna, kolikor je znašala kupnina.

12. Ni res, da bi prvostopenjsko sodišče odločitev v zadevi oprlo (le) na izpovedbo B. J., čeprav je cenitev spornih premičnin izdelal M. F. Prvostopenjsko sodišče je svojo oceno temeljilo na obeh izpovedbah, le da je izpostavilo izpovedbo B. kot izvajalca cenitve, ki je angažiral F. kot soizvajalca, in zato odgovornega zanjo. Njegove navedbe zato niso irelevantne, kot to trdi pritožnik.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sporni posel glede objektivnega pogoja izpodbojnosti potrebno presojati v trenutku, ko je bil sklenjen. To je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Le kot dodatno je ugotovilo, da ob današnji prodaji ne bi bilo mogoče doseči višjih cen od cen po sporni prodajni pogodbi.

14. Pritožnik nadalje očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je bila kupnina, ki jo je za premičnine plačala tožena stranka, še mnogo nižja od tržne cene, ki sta jo določila J. B. oziroma M. F. Ker tožeča stranka tožbenega zahtevka ni temeljila na tej trditvi, temveč na razliki med ocenjeno vrednostjo s strani M. G. in prodajno ceno po sporni prodajni pogodbi, prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se do te trditve ni opredelilo.

Tudi navedbe pritožnika, da je sodišče spregledalo, da v konkretnem primeru predmeti niso bili odsvojeni po tržni ceni, temveč v najboljšem primeru po likvidacijski ceni, ki je znašala le polovico tržne vrednosti, ter da je bil v cenitvi kupec oziroma tožena stranka na strani 8 pred pravdo pridobljenega cenitvenega poročila celo opozorjen oziroma seznanjen z dejstvom, da je tožeča stranka v trenutku sklepanja pogodbe insolventna, za vprašanje primernosti prodajne cene niso odločilnega pomena. Cenilec B. je v zvezi s tem izpovedal, da se ni ukvarjal s tem, ali gre naročnik cenitve „proti stečaju“, ter da tudi če bi to vedel, to na njegovo cenitev ne bi imelo vpliva.

15. Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da o kakšnem brezplačnem razpolaganju tožeče stranke kot prodajalca ni mogoče govoriti, niti ne o toženčevi izpolnitvi majhne vrednosti, ter da tožeča stranka tudi sicer ni izkazala, da je bila zaradi sporne prodajne pogodbe zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika.

16. Pritožnik trdi, da odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka ni obrazložena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je stroške odmerilo po specificirani priglasitvi tožene stranke na listovni številki 92, z odmero na listovni številki 43. Iz le-te izhaja, da je toženi stranki priznalo nagrado odvetnika za postopek v višini 1.354,60 EUR, nagrado za narok v višini 1.250,40 EUR, vse povečano za 20% DDV, kar skupaj znese 3.126,00 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR ter 350,00 EUR za plačani predujem za zaslišanje cenilcev B. in F. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški cenilcev znašali 533,60 EUR, založen pa je bil predujem v višini 700,00 EUR. Presežek predujma 166,00 EUR naj bi bil, kot je to razvidno iz odredbe prvostopenjskega sodišča z dne 27. 6. 2013, vrnjen tožeči stranki, tako da je le-ta toženi stranki glede na neuspeh v pravdi, dolžna plačati celoten znesek založenega predujma v višini 350,00 EUR. Stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna.

17. Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (1. odstavek 155. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklepa

20. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno ugotovilo, da sta bila B. in F. zaslišana kot izvedenca. Trdi, da sta bila zaslišana le kot priči. Slednje naj bi izhajalo tudi iz zapisnika o glavni obravnavi. Zato jima sodišče ne bi smelo priznati nagrade za ustno podajanje mnenja na podlagi 249. člena ZPP, ki ureja pravice izvedencev do povračila stroškov, temveč bi moralo uporabiti 242. člen ZPP, ki ureja povračilo stroškov prič.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dne 10. 1. 2013 sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz z zaslišanjem sodnih izvedencev B. J. in F. M., po predlogu obeh pravdnih strank. Cenilca je vabilo na zaslišanje kot izvedenca ter M. F. poslalo tudi kopijo tožbe, odgovora na tožbo in zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 10. 1. 2013, zaradi seznanitve z zadevo. Prav tako je cenilca obvestilo, da po potrebi lahko vpogleda v spis. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi pojasnilo, da je cenilca zaslišalo kot izvedeni priči, torej osebi, ki imata strokovno znanje s posameznega področja. Ker sta bila cenilca, kot je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 1. 2013, zaslišana kot izvedenca po predlogu pravdnih strank, in ob zaslišanju podajala svoja strokovna znanja v zvezi z opravljeno cenitvijo, pri odločanju o povrnitvi njunih stroškov ni možno uporabiti določbe 242. člena ZPP, v kateri so vsebovana pravilo o povrnitvi stroškov priči, ampak je potrebno uporabiti določbo 249. člena ZPP, v kateri je urejeno povračilo stroškov in nagrade izvedencev, kot je to pravilno storilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vsebina danega pouka cenilcema pred zaslišanjem na odločitev o povračilu stroškov ne more vplivati.

22. Izpodbijana sklepa se ob povedanem izkažeta kot pravilna.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.člena ZPP).