Jedro

Če je v postopku ugotovljeno, da je uporabnik zemljišča, ki je predmet podržavljenja, dobil to zemljišče v uporabo kot travnik in da je v obdobju, ko ga je uporabljal, prišlo do spremembe vrste rabe zemljišča in spremembe kulture, iz travnika v njihovi in do evidentiranja te spremembe v zemljiškem katastru, ni logičen sklep sodišča, da bistveno povečana vrednost zemljišča ni posledica vlaganj uporabnika zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1764/2000-12 z dne 5.12.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 22.5.2000 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.5.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote D. z dne 22.10.1999, s katero je ta, med drugim, odločila tudi o denacionalizaciji zemljišč - parcele št. 1549/1 in št. 1565, k.o. M., v uporabi tožeče stranke, in sicer z vzpostavitvijo solastninske pravice do 1/2 celote v korist pok. F.H. in pok. N.K. (1. in 2. točka izreka); zavezanec za vrnitev je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (3. točka izreka); za skrbnika za poseben primer se določi J.H. (4. točka izreka); vrednost navedenega zemljišča v času podržavljenja je 11.622,17 DEM, v času vračanja pa 46.974,52 DEM (5. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se je vrednost zemljišč, ki so predmet vračanja, bistveno povečala zaradi investicij tožeče stranke. Sklicuje se na podatke v predloženih upravnih spisih, in sicer na izjavo tožeče stranke in podatke zemljiškega katastra. Tožeča stranka je v postopku navajala, da je zemljišče, sedaj njiva 4. razreda, dobila v uporabo kot travnik 3. razreda, kar izhaja tudi iz podatkov zemljiškega katastra in da ga je z gnojenjem in dodajanjem humusa ter melioracijo usposobila za intenzivno uporabo, kar je imelo za posledico spremembo vrste rabe v njivo in evidentiranje te spremembe v zemljiškem katastru. Tožeča stranka pa ni navedla, katere investicije so bile na tem zemljišču izvršene, v kakšnem znesku in kdaj, niti o tem ni predložila nobenih dokazov. Zato je pravilen sklep organa prve stopnje in tožene stranke, da razlika v vrednosti ni posledica investicij tožeče stranke. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava - 2. odstavka 25. člena ZDen. V celoti prereka sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vprašanje povečane vrednosti nepremičnin, saj spremembe vrste rabe ni mogoče izposlovati na način, kot to prikazujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka. Za spremembo vrste rabe zemljišča je zemljišče potrebno kultivirati do te mere, da je sposobno za spremembo vrste rabe, še zlasti, če gre za spremembo iz travnika v njivo. Navaja, da je z dolgoletnimi vlaganji zemljišče tako izboljšala, da je prišlo do spremembe vrste rabe, kar dokazuje odločba geodetske uprave, ki je že sama zase dokaz o tem, da je bistveno povečanje vrednosti zemljišč, posledica investicij tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ter J.H. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da se je vrednost zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, bistveno povečala zaradi spremembe vrste rabe - iz travnika v njivo. Sporno pa je, ali je ta sprememba posledica investicij tožeče stranke. Od tega vprašanja je odvisno, ali bi moral upravni organ pri odločanju upoštevati določbo 25. člena ZDen. Ta namreč določa posebno ureditev vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je bistveno povečala zaradi novih vlaganj. Po navedeni določbi ima namreč upravičenec pravico, da izbere med naslednjimi možnostmi: zahteva odškodnino, zahteva lastninski delež ali pa zahteva vrnitev nepremičnine v last in posest, s tem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino.

Medtem, ko, po presoji sodišča prve stopnje, za uporabo navedene določbe ZDen ni podlage, tožeča stranka temu nasprotuje. Po presoji pritožbenega sodišča je presoja sodišča prve stopnje napačna in nima podlage v dejanskem stanju, ki izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da je tožeča stranka zemljišče dobila v uporabo kot travnik in da je v obdobju, ko ga je uporabljala, prišlo do spremembe vrste rabe zemljišča in spremembe kulture, iz travnika v njivo, in do evidentiranja te spremebe v zemljiškem katastru. Te dejanske ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti podlaga za sklep, da ugotovljena bistveno povečana vrednost zemljišč ni posledica vlaganj tožeče stranke. Tak sklep tudi ni logičen, ob tem kot sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da se je vrednost zemljišč bistveno povečala prav zaradi spremembe vrste rabe zemljišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako, da je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju o pritožbi zoper sporno prvostopno odločbo upoštevati pravno mnenje pritožbenega sodišča, izraženo v tej sodbi (3. odstavek 60. člena ZUS).