Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnici pripada dodatek za doktorat v določenem znesku, ni dopustna, ker s tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitev dejstev. Tožnica ima pravico do dajatvene tožbe. Ugotovitev, ali tožnici pripada dodatek za doktorat, je predhodno vprašanje in navedena ugotovitev zato sodi v obrazložitev sodbe.
Višina dodatka, kot je določena v KPJS, še ne pomeni, da se dodatek tudi vedno izplača v takšni višini. Ta znesek je le osnova za obračun, kakšna pa bo dejanska višina izplačanega dodatka, pa je odvisno od tega, ali je bil delavec na delu ves čas prisoten in je prejemal plačo ali pa je bil npr. zaradi bolniškega staleža odsoten in je prejemal nadomestilo plače.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka razveljavi in se tožba glede zahtevka na ugotovitev, da tožnici pripada dodatek na doktorat v višini 115,00 EUR oz. v usklajeni višini 117,53 EUR bruto od 10. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010, zavrže. - v prvem odstavku II. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna obračunati razliko v pripadajočem dodatku za doktorat v bruto znesku 667,79 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek 520,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 37,38 EUR od 6. 6. 2009 dalje do plačila, - 18,98 EUR od 6. 7. 2009 dalje do plačila, - 45,88 EUR od 6. 8. 2009 dalje do plačila, - 46,07 EUR od 6. 9. 2009 dalje do plačila, - 14,82 EUR od 6. 10. 2009 dalje do plačila, - 35,59 EUR od 6. 11. 2009 dalje do plačila, - 89,59 EUR od 6. 12. 2009 dalje do plačila, - 61,77 EUR od 6. 1. 2010 dalje do plačila, - 32,70 EUR od 6. 2. 2010 dalje do plačila, - 32,04 EUR od 6. 3. 2010 dalje do plačila, - 29,86 EUR od 6. 4. 2010 dalje do plačila, - 29,13 EUR od 6. 5. 2010 dalje do plačila, - 13,08 EUR od 6. 6. 2010 dalje do plačila, - 33,30 EUR od 6. 7. 2010 dalje do plačila.
- v III. tč. izreka spremeni tako, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 67,08 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka, do plačila.
Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 88,80 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka, do plačila.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici pripada dodatek za doktorat v višini 115,00 EUR oz. v usklajeni višini 117,53 EUR bruto od 10. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010 (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna razliko v pripadajočem dodatku za doktorat v bruto znesku 667,79 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplača neto znesek 520,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, od vsakokratne zapadlosti do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (1. odst. II. tč. izreka). Kar je tožnica zahtevala več, to je obračun in izplačilo dodatka za mesec april 2009 v višini 67,03 EUR bruto oziroma 52,22 EUR neto ter zakonske zamudne obresti od vsakega 5. dne v posameznem vtoževanem mesecu, se zavrne (2. odst. II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 67,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. tč. izreka).
Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovitveni del tožbe zavrže, v preostalem pa tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Tožnici je bil dodatek s strani tožene stranke priznan že dne 25. 2. 2010, zato slednja ni imela pravnega interesa za ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo višino dodatka in je nepravilno uporabilo 37. čl. KPJS in Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačila plač v javnem sektorju. Ni sporna višina dodatka, kot je določena v KPJS, vendar pa ta znesek še ne pomeni, da se dodatek tudi izplačuje v takšni višini. Ta znesek je le osnova za obračun in je kot tak prikazan v celotnem znesku v obračunih plače. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodologije obračuna plač. Poračun plače oz. vtoževanega dodatka je tako kot vsi obračuni plač v državnih organih izdelan v sistemu A., zato v pravilnost obračuna ni mogoče dvomiti. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih pojasnil glede obračuna nadomestila plače in o tem, da ni možno obračunavati akontacij dohodnine zgolj od vtoževanega dodatka. Tožena stranka je tožnici že obračunala usklajeno višino dodatka ter ji izplačala temu ustrezen neto znesek. Tožena stranka opozarja, da citirana odredba določa, da se ure rednega dela, nadomestil in stalnih dodatkov normirajo na povprečno delovno obveznost, kar je obračun tožene stranke tudi upošteval. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja nadomestila plače in obračuna dodatka v primeru nadomestila plače. Ker doslej sploh ni bil sporen način obračuna dodatka oz. sama metodologija, tožena stranka ni obrazlagala obračunov po posameznih mesecih. Pri izračunu dodatka za doktorat je potrebno upoštevati odsotnosti, enako kot pri drugih izračunih plače. Tožena stranka prilaga obračune plač po posameznih mesecih, iz katerih je razvidno, za koliko število ur je bila tožnici obračunana plača in za kolikšno število ur nadomestilo plače. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.
Pritožba tožene stranke glede ugotovitvenega zahtevka v I. točki izreka izpodbijane sodbe je utemeljena. ZPP v 181. členu, ki ureja ugotovitveno tožbo, določa, da tožnik lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine, pri čemer se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist odložitve takšne tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba v delu, da se ugotovi, da tožnici pripada dodatek za doktorat v višini 115,00 EUR oz. v usklajeni višini 117,53 EUR bruto od 10. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010, ni dopustna, ker ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev. Tožnica je imela pravico do dajatvene tožbe, ki jo je v tej pravdi tudi uveljavljala. Ugotovitev, ali tožnici pripada dodatek za doktorat v višini, kot je določen v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008), je predhodno vprašanje in navedena ugotovitev zato sodi v obrazložitev sodbe in ne v izrek. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev I. točki izreka sodbe razveljavilo ter tožbo v tem delu zahtevka zavrglo na podlagi 354. čl. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP. V obravnavani zadevi namreč ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke tudi glede ostalih odločitev v ugodilnem delu izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica dne 10. 4. 2009 pridobila znanstveni naslov doktorica znanosti. Tožena stranka je na 4. seji Komisije za ugotavljanje pogojev za dodelitev dodatka za doktorat dne 25. 2. 2010 tožnici dodatek priznala ter ji ga, kot izhaja iz obračuna plače za mesec julij 2010 (A8), obračunala in dne 5. 8. 2010 tudi izplačala in to v enkratnem znesku za obdobje od 10. 4. 2009 do 30. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v obračun plače za mesec julij 2010 (A8) zaključilo, da tožena stranka tožnici za navedeno obdobje ni obračunala celotnega zneska za doktorat, temveč le del zneska, zato ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko. Po vpogledu v listino A8 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje zmoten.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v 27. čl. določa, da se znesek dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat določi s KPJS. V 4. odst. 23. čl. ZSPJS je določeno, da v primeru, da dodatek ni določen v nominalnem znesku, je osnova za obračun dodatka osnovna plača javnega uslužbenca ali funkcionarja. Nadalje 5. odst. 23. čl. ZSPJS določa, da se dodatek za doktorat izplačuje v višini določeni z zakonom, uredbo vlade ali kolektivno pogodbo za javni sektor. KPJS pa v 2. odst. 37. čl. določa, da je dodatek za doktorat določen v nominalnem znesku, in sicer znaša njegova višina 115,00 € bruto (2. odst. 37. čl. KPJS). Določeno je tudi, da se dodatek usklajuje na enak način kot osnovne plače (37. čl. KPJS).
Glede na navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka tožnici dodatka ni izplačevala v pravilni višini. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregleda, da delavcu, v kolikor je na delu prisoten, pripada plača, medtem ko mu za čas odsotnosti z dela pripada nadomestilo plače v določenem odstotku od osnove. Nadomestilo plače se v skladu s 137. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) obračuna v višini delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oz. iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti, višina nadomestila pa je odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. V praksi navedeno pomeni, da je za čas, ko je delavec delal, obračunan znesek plače z vsemi pripadajočimi dodatki, medtem ko je za čas odsotnosti obračunano nadomestilo plače v ustrezni višini (% od osnove). Na plačilni listi je za čas prisotnosti znesek plače z vsemi dodatki tudi prikazan, medtem ko je za čas odsotnosti prikazan le znesek nadomestila plače. Če je torej delavec v mesecu delal zgolj 2 tedna, 2 tedna pa je bil v bolniškem staležu, je dodatek za doktorat za čas prisotnosti na delu obračunan in prikazan v sorazmerni višini glede na čas prisotnosti na delu, za čas, ko je bil delavec z dela odsoten, pa je dodatek za doktorat zajet v nadomestilu plače in ni posebej prikazan na plačilni listi (osnova za obračun nadomestila plače v tem primeru je osnovna plača vključno z vsemi pripadajočimi dodatki). Drži torej pritožbena navedba, da višina dodatka, kot je določena v KPJS, še ne pomeni, da se dodatek tudi vedno izplača v takšni višini.Ta znesek je le osnova za obračun, kakšna pa bo dejanska višina izplačanega dodatka, pa je odvisno od tega, ali je bil delavec na delu ves čas prisoten in je prejemal plačo ali pa je bil npr. zaradi bolniškega staleža odsoten in je prejemal nadomestilo plače. Iz listine A8 (obračun plače za julij 2010), je razvidno, da je tožena stranka za tožnico opravila ponovni obračun plač in nadomestil plače za celotno obdobje, ko ji je pripadal dodatek za doktorat (prikazan pod postavko C040), pri čemer je pri na novo izračunanih nadomestilih plače upoštevala višjo osnovo, od katere se nadomestilo obračuna, torej osnovno plačo, vključno z vsemi dodatki, tudi dodatkom na doktorat. Tožnici je nato izplačala razliko, ki je nastala med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejeti, ter med nadomestilom plače, ki ga je prejela in nadomestilom plače, ki bi ga morala prejeti, vse z upoštevanjem dodatka za doktorat v višini 118,29 EUR.
Iz plačilne liste A8 je tako npr. za mesec maj 2009 razvidno, da je bil tožnici dodatek obračunan za 96 ur oz. 99,41 normirnih ur rednega dela, za mesec junij 2009 za 136 ur oz. 134,45 normirnih ur rednega dela, za mesec julij 2009 za 88 ur oz. 83,21 normirnih ur rednega dela ter enako za vse nadaljnje mesece. Za vse ostale ure oz. za razliko do 174 ur, pa je bil tožnici dodatek obračunan v okviru nadomestila plače. Glede na navedeno je jasno, da tožnica iz naslova dodatka za doktorat ni bila prikrajšana, zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. tč. izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče podlago v določbi 2. alineje 358. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno presodilo dokazno listino pod A8, njegova odločba pa se opira samo na ta dokaz.
Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnica je s svojimi zahtevki v celoti propadla, zato je v skladu s takšnim uspehom toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške (154. čl. ZPP). Po pravilni odmeri sodišča prve stopnje stroški tožene stranke znašajo 67,08 EUR. Ta znesek mora tožnica toženi stranki povrniti tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.
Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je tožnica obremenjena s povrnitvijo njenih pritožbenih stroškov. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 88,80 EUR (68,80 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV). Tožnica mora ta znesek toženi stranki povrniti tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.