Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri prvo toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznik tovornega vozila. Med njegove delovne naloge je spadalo tudi pobiranje in vzorčenje mleka za potrebe prevoza. Tožnik je v postopku trdil, da je do poškodbe prišlo med vzorčenjem mleka, ko mu je pokrov hladilnega zabojnika padel na desno roko in ga poškodoval. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, je preuranjena. Tožnik je opravil preizkus znanja iz varnosti pri delu in varstva pred požarom in imel opravljen tečaj o vzorčenju mleka. Potrebno pa je ugotoviti, ali je tožnik opravil zdravniški preizkus in ali je prvo tožena stranka na sporni hladilni zabojnik oz. v njegovi okolici obesila navodila za ravnanje z njim oziroma ali je bil tožnik o pravilnem ravnanju z njim sploh poučen.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali ima sporni hladilni zabojnik lastnosti nevarne stvari, nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni ugotavljalo, na kakšen način naj bi potekalo vzorčenje in pobiranje mleka v primeru spornega hladilnega zabojnika in kako je ob škodnem dogodku ravnal tožnik. V zvezi s tem je odločilnega pomena ugotovitev, ali je sporni zabojnik imel ustrezen nastavek oz. odprtino za pobiranje mleka in ali je to vplivalo na način pobiranja mleka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi (točki I in III izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca z dne 6. 3. 2013 se zavrže. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka z dne 17. 4. 2014 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sta mu toženi stranki solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 15.421,75 EUR z vtoževanimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da sta mu toženi stranki solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 1.083,93 EUR z vtoževanimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki III izreka je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti stroške postopka, in sicer prvotoženi stranki v višini 1.177,42 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.687,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo (točka I izreka) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (točka III izreka) se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje pa se tudi zoper sklep sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca z dne 6. 3. 2013 v točki II izreka, v kateri je sodišče prve stopnje izvedencu za varnost in zdravje pri delu dalo navodila in mu postavilo vprašanja. Pritožuje se tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 3. 2014 o zavrnitvi dokaza z izvedencem strojništva in zoper sklep z dne 17. 4. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa razveljavi tudi sklep z dne 6. 3. 2013 v točki II izreka (z izjemo 1. alineje), sklep z dne 11. 3. 2014 in sklep z dne 17. 4. 2014. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči, da toženi stranki sami trpita stroške postopka, tožniku pa povrneta njegove stroške.

V obširnih pritožbenih navedbah tožnik sodišču prve stopnje očita več relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 270. člena ZPP, ker ni izdalo sklepa o dopustitvi spremembe tožbe, ker ni odločalo o tožnikovih stroških postopka, ker ni odločalo o tožnikovem predlogu za izločitev izvedenca, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca strojništva in zavrnitve ni utemeljilo, izvedenec strojne stroke pa bi lahko podal mnenje o identičnosti, ustreznosti in čvrstosti navitosti matic vijakov ter o znamki zabojnika. V nasprotju z 8. členom ZPP ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., neustrezno je presodilo izpovedbo priče B.B. in listino prijava poškodbe pri delu, v nasprotju z 215. členom ZPP sklepalo o dejstvih iz 16. točke obrazložitve sodbe ter v nasprotju z 243. člena ZPP dopustilo, da se izvedenec spušča na področje sodne presoje in na to oprlo odločitev. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitve iz 14. (nejasna obrazložitev v točkah 8, 14 in 16 obrazložitve sodbe, nasprotje v odločilnih dejstvih med točkama 14 in 16, niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih) in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in navedbami v sodbi o vsebini dokazov v točkah 10, 11 in 18 obrazložitve).

Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, da pri dejavnosti pobiranja in vzorčenja mleka ni nevarnosti, ki presega običajno raven. Dejstva je ugotavljalo na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga ni podal za področje strojništva ustrezen izvedenec, ni pa ugotavljalo, da zabojnik ni imel nastavka in ga je bilo zato potrebno ob vsakokratnem črpanju mleka odpirati. Sodišče je zmotno ugotovilo, da bi tožnik vzorčenje lahko opravil z zajemalko skozi odprtino na pokrovu. Če bi zabojnik imel odprtino v pokrovu, tožniku pokrova ne bi bilo treba odpirati in tako do poškodbe ne bi prišlo. Tožnik je izpovedal, da z manevrom odpiranja ni bil seznanjen in da z drugimi zabojniki ni bilo potrebno tako manevrirati. Protipravnost ravnanja prvo tožene stranke je podana, ker je C.C. izpovedal, da ni nikoli pregledal delovnega okolja pri drugo toženi stranki, da ni z njo sklenil dogovora glede zagotavljanja varnega delovnega okolja, da priskrbel navodil za pravilen manever in podržalk in da ni podal prijave inšpekciji. Priča A.A. je izpovedala, da tožnik pri delu ni bil malomaren in da je odprl pokrov, kot je bilo treba. Zmoten je tudi zaključek, da naj bi tožnik izpovedal, da lateks rokavic ni uporabljal, saj je dejansko izpovedal ravno nasprotno, enako pa sta izpovedali tudi priči A.A. in D.D.. Pritožba opozarja na navedbe v izvedenskem mnenju, da je bil zatič zarjavel in da o istovetnosti zabojnika ne more govoriti, ker iz primerjave fotografij ni mogoče razbrati čvrstosti oz. privitosti matice in ali je bil zatič zamenjan. Izvedenec je tudi priznal, da je bil en zatič zamenjan, zaradi česar se pokrova ni dalo fiksirati. Zapis v izvedenskem mnenju, da je zabojnik isti kot ob škodnem dogodku, zato ne drži. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tudi, da pokrov ni bil zvit, zvitost je v izvedenskem mnenju celo obkrožena. Sodišče ni ugotovilo, ali vzorčenje ob pobiranju mleka na način, da je moral tožnik vmes zamenjati rokavice in je zaradi odsotnosti odprtine moral odpreti celoten pokrov, predstavlja nevarno dejavnost ter ali zabojnik pri drugo toženi stranke zaradi manjkajočega nastavka, ker je bil kupljen rabljen in se zato ne ve, koliko je star ter kateri deli so bili zamenjani, predstavlja nevarno stvar.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker navaja, da naj bi imetnik nevarne stvari odgovarjal krivdno, ker je ugotavljalo tožnikovo krivdo in ker je ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za to, da tožniku ne bi bili zagotovljeni varni delovni pogoji.

Pritožbene stroške tožnik priglaša s posebej priloženim dogovorom (list. št. 263).

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 6. 3. 2013 ni dovoljena, pritožba zoper sklep z dne 17. 4. 2014 pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo, izpodbijane sklepe pa v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper sklep z dne 6. 3. 2013: Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom odločilo o postavitvi izvedenca za varnost in zdravje pri delu ter izvedencu dalo navodila za delo in mu postavilo vprašanja, na katera naj v svojem izvedenskem mnenju odgovori. Tožnik navedeni sklep izpodbija le v delu točke II izreka glede vsebine postavljenih vprašanj. Zoper sklep o postavitvi izvedenca pritožba ni dovoljena (255. člen v zvezi s 244. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 11. 3. 2014: Z navedenim dokaznim sklepom je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2014 zavrnilo (med drugim tudi) dokazni predlog za postavitev izvedenca strojništva. Ker zoper navedeni sklep ni posebne pritožbe (drugi odstavek 287. člena ZPP), se izpodbija le v okviru pritožbe zoper sodbo, zato bo pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovorilo v nadaljevanju.

K pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2013: Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških. Tožnik je predlog vložil dne 15. 4. 2014, z njim pa je sodišču prve stopnje predlagal, da dne 11. 3. 2014 izdano sodbo dopolni s sklepom o stroških, in sicer tako, da sodišče prve stopnje prizna odvetnici tožnika nagrado v višini 4.258,00 EUR, ki se izplača iz proračuna RS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zoper izdani sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških neutemeljena. O povrnitvi stroškov zastopanja tožnikove pooblaščenke, ki je bila postavljena z odločbo št. BPP ... z dne 21. 2. 2010, bo odločala Služba za BPP sodišča prve stopnje v upravnem postopku. O stroških postopka v tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje odločilo v sodbi z dne 11. 3. 2004, glede na načelo uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo dopolnilnega sklepa pravilno zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 17. 4. 2013 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo: Tožnik v tem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči dne 8. 6. 2010, ki se je pripetila na kmetiji drugo tožene stranke. Tožnik je bil zaposlen pri prvo toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznik tovornega vozila. Med njegove delovne naloge je spadalo tudi pobiranje in vzorčenje mleka za potrebe prevoza. Tožnik je v postopku trdil, da je do poškodbe prišlo med vzorčenjem mleka, ko mu je pokrov hladilnega zabojnika padel na desno roko in ga poškodoval. Zatrjeval je objektivno odškodninsko odgovornost obeh toženih strank in krivdno odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvo toženi stranki ni mogoče očitati objektivne odškodninske odgovornosti, saj ni niti izvajalka domnevno nevarne dejavnosti vzorčenja mleka niti imetnica hladilnega zabojnika. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost drugo tožene, saj vzorčenje mleka ni nevarna dejavnost, hladilni zabojnik pa ne nevarna stvar. Prav tako je ugotovilo, da prvo tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna, saj je poskrbela za varne pogoje dela. Vzrok za nastanek škodnega dogodka je po zaključku sodišča prve stopnje mogoče pripisati izključno nepravilnemu oz. malomarnemu ravnanju tožnika.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita številne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 270. člena ZPP, ker ni izdalo sklepa o dopustitvi spremembe tožbe. Iz izpodbijane sodbe in tudi iz pritožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dopustilo. S tem, ko ni izdalo posebnega sklepa, pa ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj to, da ni pravilno uporabilo določbe 185. člena ZPP ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni odločilo o izločitvi izvedenca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zahtevo za izločitev podal na naroku dne 31. 1. 2014, to je po izdelavi izvedenskega mnenja, vendar je zahtevo podal pod pogojem, če sodišče prve stopnje izvedenca ne bo zaslišalo. Ker je sodišče izvedenca zaslišalo na naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2014, njegove zahteve za izločitev ni mogoče upoštevati. Očitek, da sodišče prve stopnje ni dopustilo izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca strojništva, prav tako ni utemeljen, saj do škodnega dogodka, glede na tožnikova zatrjevanja, ni prišlo zaradi nepravilnega delovanja hladilnega zabojnika, pač pa zaradi padca pokrova zabojnika. Spust in dvig pokrova pa ni bil voden z električno vodenim mehanizmom ali na podoben način, kar bi terjalo postavitev izvedenca strojništva, pač pa je bil dvig in spust pokrova uravnavan izključno ročno, pri tem pa je bilo potrebno izvesti relativno enostaven manever, ki ga je ustrezno pojasnil postavljeni izvedenec za varnost in zdravje pri delu. Ugotovitev porekla in države porekla spornega zabojnika pa za ta spor ni pomembna. Prav tako je bila zavrnitev predlaganega izvedenca v izpodbijani sodbi zadosti obrazložena.

Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dopustilo, da se izvedenec spušča na področje sodne presoje, saj se je postavljeni izvedenec opredelil le do dejanskih vprašanj delovanja hladilnega zabojnika in možnih vzrokov za padec pokrova. Navedba v izvedenskem mnenju, da po mnenju izvedenca pokrov ni padel zaradi neustreznih zatičev, pač pa zaradi neustreznega fiksiranja pokrova v odprt oz. polodprt položaj, pa ne pomeni nikakršnega pravnega sklepanja o vzročni zvezi, pač pa zgolj pojasnjevanje tehničnega vzroka za premik pokrova zabojnika, do česar se izvedenec lahko opredeli. Do preostalih pritožbenih navedb v tem delu se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj bodisi niso obrazložene (očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z 215. členom ZPP sklepalo o dejstvih v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe) bodisi z njimi tožnik uveljavlja razlog zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj izpodbija oceno izvedenih dokazov, na kar bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

V pritožbi tožnik uveljavlja tudi absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; kršitev iz 15. točke pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nejasno obrazložilo, zakaj prvo tožena stranka ni nosilka nevarne dejavnosti in zakaj je bilo v postopku potrebno ugotavljati krivdo tožnika, vendar je očitek neutemeljen, saj so razlogi s tem v zvezi ustrezni in dovolj jasni. Iz enakih razlogov ni utemeljen očitek, da je nejasna povezava odškodninskih predpostavk protipravnosti in krivde. Prav tako ne drži, da so si razlogi o odločilnih dejstvih v točkah 14 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju, saj gre le za tožnikovo sklepanje o tem, kaj sodišče prve stopnje v sodbi navaja. V preostalem delu (da obrazložitev ne zajema ugotovitve, da prvo tožena stranka po škodnem dogodku ni pregledala delovnega okolja, da ni poskrbela za navodila za varno ravnanje z zabojnikom, da poškodbe ni prijavila Inšpekciji za delo in da zabojnik ni imel nastavka za pobiranje mleka) pa pritožba uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. V delu, v katerem tožnik očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka pa gre v celoti za očitke zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče prav tako opredelilo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da padec pokrova hladilnega zabojnika, ki je povzročil poškodbo tožnikove roke, ni bil posledica vzorčenja mleka, pač pa je izhajal iz sfere rokovanja s hladilnim zabojnikom.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je vsaj preuranjena ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ki je izpolnila svojo obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer iz 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). Tožnik je opravil preizkus znanja iz varnosti pri delu in varstva pred požarom in imel opravljen tečaj o vzorčenju mleka. Potrebno pa je ugotoviti, ali je tožnik opravil zdravniški preizkus in ali je prvo tožena stranka na sporni hladilni zabojnik oz. v njegovi okolici obesila navodila za ravnanje z njim oziroma ali je bil tožnik o pravilnem ravnanju z njim sploh poučen. Od prvo tožene stranke je utemeljeno pričakovati, da bi si kot tožnikov delodajalec ogledala kraj škodnega dogodka po samem dogodku in dogodek prijavila Inšpekciji za delo. Utemeljeno je od nje pričakovati tudi, da bi imela z drugo toženo stranko sklenjen dogovor o zagotavljanju varnosti pri delu (prvo tožena stranka namreč odgovarja že po samem zakonu, ne glede na to, ali je takšen dogovor sklenjen ali ne).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo objektivne odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da hladilni zabojnik ne predstavlja nevarne stvari. Sledilo je zaključku izvedenca za varnost in zdravje pri delu, da ob pravilni uporabi ni bilo mogoče ugotoviti nobenih nepravilnosti, tudi ne v zvezi z zatiči. Tožniku je očitalo, da bi pri vzorčenju lahko uporabljal zajemalko in vzorec pobral skozi odprtino pokrova zabojnika.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali ima sporni hladilni zabojnik lastnosti nevarne stvari, v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kakšen način naj bi potekalo vzorčenje in pobiranje mleka v primeru spornega hladilnega zabojnika in kako je ob škodnem dogodku ravnal tožnik. V zvezi s tem je odločilnega pomena predvsem ugotovitev, ali je sporni zabojnik imel ustrezni nastavek oz. odprtino za pobiranje mleka in ali je to vplivalo na način pobiranja mleka. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali obstajajo predpisi, ki določajo standarde tovrstnih zabojnikov in način pobiranja in vzorčenja mleka. Ugotovitev, ali je zabojnik na pokrovu imel odprtino in kako bi obstoj takšne odprtine vplival na pravilno ravnanje tožnika, je pomembna. Nevarna stvar namreč ni nujno nevarna sama po sebi, pač pa lahko postane nevarna zaradi načina njene uporabe. Za konkretni primer to pomeni, da sporni zabojnik ima lahko lastnost nevarne stvari v primeru, če je tožnik moral, ker nastavka oz. odprtine za vzorčenje mleka ni bilo, odpreti pokrov zabojnika. Ugotovljene okoliščine kažejo na povečano nevarnost nastanka škode zaradi morebitnega padca pokrova. Odločilnega pomena so zato lastnosti pokrova, predvsem njegova velikost, teža in ostrina robov ter ustreznost zatičev. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede kakovosti zatičev pokrova. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da zgolj zatiči skrbijo za fiksacijo pokrova v odprtem položaju, saj dodatnega varovala ni vgrajenega. Sodišče prve stopnje ne nazadnje samo ugotavlja, da bi neustreznost zatičev lahko vplivala na to, da ima sporni zabojnik lastnost nevarne stvari. Prav tako ni ugotavljalo, kako je možno, da pokrov, ki je že dvignjen in je ostal dvignjen določen čas, nato pade dol. Ker je tožnik zatrjeval, da se mu je v preteklosti že pripetilo, da je pokrov padel dol, bi moralo sodišče prve stopnje tudi to okoliščino preveriti, pri tem pa upoštevati tudi, da je iz fotografije pokrova jasno vidno, da je pokrov zvit in da ne gre za nikakršno senco, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ugotavljanje pravilnega načina vzorčenja in pobiranja mleka in načina, kako je ravnal tožnik, je pomembno tudi z vidika presoje njegovega soprispevka. Fazi pobiranja in vzorčenja mleka se namreč ločita tudi po tem, katere rokavice je potrebno uporabiti. O tem, katere rokavice je ob škodnem dogodku uporabljal tožnik in ali je pri tem pravilno ravnal, pa izpodbijana sodba nima ugotovitev. Prav tako sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo tožnikovo pravilno ravnanje odvisno od dejstva, ali je moral zaradi morebitne odsotnosti nastavka oz. odprtine za pobiranje mleka odpreti pokrov in vzorec mleka odvzeti skozi oprt pokrov, ali pa bi morda moral v vsakem primeru vzorec odvzeti skozi zgornjo odprtino na pokrovu, če je ta obstajala. V zvezi s presojo morebitnega tožnikovega soprispevka je potrebno upoštevati, da je soprispevek podan le, če imetnik nevarne stvari (tj. drugo tožena stranka) tožnikovega ravnanja ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odvrniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo. Ker je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, pa tudi zaradi možnosti strank, da odločbo v ponovljenem sojenju izpodbijajo tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je izpodbijano sodbo razveljavilo v točkah I in III izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o temelju odškodninske odgovornosti, pri tem pa upoštevati stališče pritožbenega sodišča. Ponovno bo moralo odločati, ali sta toženi stranki objektivno ali krivdno odškodninsko odgovorni. V zvezi s tem bo moralo ponoviti oziroma dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, kakšen je bil predpisan postopek vzorčenja in pobiranja mleka (obstoj ustreznih odprtin za pobiranje in vzorčenje mleka), kakšno je bilo stanje zatičev na pokrovu cisterne, kakšno zaščitno opremo bi moral delavec nositi pri pobiranju in kakšno pri vzorčenju mleka ter ali je bilo tožnikovo ravnanje ustrezno. Natančno se bo moralo opredeliti do vprašanja, ali sporni hladilni zabojnik predstavlja nevarno stvar. Če bo ugotovilo, da obstojijo vse predpostavke bodisi krivdne bodisi objektivne odškodninske odgovornosti, bo moralo presoditi, ali obstaja tožnikov soprispevek ter izvesti dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.