Jedro

V sodni praksi se je ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je točkah I in II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v celoti v veljavi prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 113267/2015 z dne 1. 10. 2015 (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 282,67 EUR s pripadki (II. točka izreka sodbe), v presežku pa je stroškovna predloga tožnice zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

2. Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev pod točkama I in II izreka. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v zadevi odločilo brez razpisa naroka. Navaja, da je v obeh pripravljalnih vlogah, ki jih je vložil, zahteval izvedbo naroka, saj je predlagal dopustitev in izvedbo dokazov, med drugim tudi zaslišanje strank, ki se izvaja izključno na obravnavi.

Sodišče je tožnici neutemeljeno priznalo strošek dopolnitve tožbe v višini 200 točk. V kolikor bi tožnica ravnala skrbno, potrebe po dopolnitvi ne bi bilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek tožnice se glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Izjema velja le v primeru, če je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Takšna odločitev, ki jo pritožba graja, je pravilna.

7. V postopkih, ki se vodijo v sporih majhne vrednosti, izvedba glavne obravnave ni obvezna. Sodišču tako ni treba razpisati naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in ob nadaljnjem pogoju, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP.

8. V konkretnem primeru toženec takšne zahteve ni dal. Res je tako v prvi kot drugi pripravljalni vlogi predlagal izvedbo dokazov, med drugim tudi zaslišanje strank, vendar pa to ne zadostuje. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.(1) Takšno stališče zastopa tudi teorija.(2) Ker so tudi po presoji pritožbenega sodišča listinski dokazi zadoščali za odločitev, je očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo, ki se zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), je bila poprava tožbe potrebna. Sodišče prve stopnje je zato tožnici ta strošek utemeljeno priznalo.

10. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo še v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in v izpodbijanih delih na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožnica do povračila stroškov, ki so ji v zvezi z njim nastali, ni upravičena (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VSL I Cpg 159/2010, II Cpg 756/2014, II Cpg 297/2016, II Cpg 373/2016 in II Cp 846/2015. Op. št. (2): N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 722.