Jedro

Odločba, s katero se odloči o višini odškodnine, se izda na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencu in njegovih pravicah po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.11.2002, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (2. odstavek 60. člena ZUS). V citirani odločbi je tožena stranka odločila, da tožniku, ki mu je bil z odločbo Upravne enote S. z dne 1.2.1996, priznan status žrtve vojnega nasilja, pripada na podlagi 2. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01 in 67/02, dalje ZSPOZ) odškodnina v višini 375.000,00 SIT za 15 mesecev pretrpljenega nasilja.

Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožnik po prejemu odločbe toženo stranko z dopisom, ki ga je ta prejela dne 19.11.2002 opozoril, da se v odločbi sklicuje na napačno odločbo, saj mu je bilo z odločbo Upravne enote S. z dne 15.12.1997, priznanih 17 mesecev izgona. Nadalje ugotavlja, da v upravnih spisih ni odločbe Upravne enote S. z dne 1.2.1996, na katero se tožena stranka sklicuje v izreku odločbe, pač pa le odločba iste upravne enote z dne 15.12.1997. Prav tako pa v spisih ni izpiska iz evidence upravičencev po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ki jo v skladu z Navodilom o načinu, obliki in rokih posredovanja podatkov o upravičencih do odškodnine na podlagi ZSPOZ (Uradni list RS, št. 70/2001, dalje Navodilo) vodi podjetje C. Tožena stranka pa v odločbi tudi ni navedla statusa in obdobja, za katerega je bil tožniku z odločbo upravne enote priznan status žrtve vojnega nasilja. Zaradi teh pomanjkljivosti sodišče odločbe ni moglo preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je na dopis tožnika odgovorila. S pojasnilom z dne 10.12.2002 mu je razložila, da se odškodnina po ZSPOZ priznava na podlagi pravnomočno priznanega statusa žrtve vojnega nasilja, ne pa na podlagi pravic, ki izhajajo iz statusa. Ker se odločba Upravne enote S. z dne 15.12.1997, nanaša na priznavanje pravice do doživljenjske rente, pojasnjevanje razlike v datumih ni potrebno. Nadalje tožena stranka ugovarja, da glede na določbe 1. alinee 1. odstavka 3. člena Navodila, pridobi podatke iz evidence upravičencev po ZZVN, ki jo vodi podjetje C., pri čemer pa verodostojnost popolnih zapisov potrdi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (5. člen Navodila). Z akti upravnih enot ne razpolaga, saj o višini odškodnine odloča po skrajšanem postopku, na podlagi potrjenih uradnih evidenc, ki jih pridobi v elektronski obliki. Zato tudi sodišču odločbe upravne enote ni mogla poslati, saj z njo ne razpolaga. Če je sodišče menilo, da je akt upravne enote, s katerim je bilo odločeno o statusu, bistven za odločitev, bi moralo toženo stranko po 4. odstavku 36. člena ZUS ponovno pozvati, da predloži manjkajoče listine. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Dalje tožena stranka ugovarja tudi, da iz odločbe jasno izhaja, kakšen status žrtve vojnega nasilja ima tožnik priznan. Odškodnina mu pripada na podlagi določb 2. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, ki določa višino odškodnine za izgnance in internirance. Prav tako pa je navedeno obdobje, za katerega mu je status žrtve vojnega nasilja priznan in sicer je to 15 mesecev. Tožena stranka pa še opozarja, da prvostopno sodišče ni navedlo nikakršnega pravnega mnenja oziroma napotka v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Kot izhaja iz določb 1. odstavka 12. člena ZSPOZ se odločba tožene stranke, s katero se odloči o višini odškodnine, izda na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencu in njegovih pravicah po ZZVN. Tožena stranka je v svoji odločbi kot podlago za njeno izdajo navedla pravnomočno odločbo Upravne enote S. z dne 1.2.1996. Ker pa je bila po podatkih v predloženih spisih pod isto opravilno številko in s strani istega upravnega organa izdana tudi odločba z dne 25.7.1996, tožena stranka pa se do tega dejstva v izpodbijani odločbi ni opredelila, je njena odločitev pomanjkljivo obrazložena. Posledično akta ni mogoče preizkusiti. Navedeno predstavlja kršitev pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, saj je za pravilno odločitev o višini odškodnine bistveno, kakšen status in v kakšnem trajanju je bil tožniku dejansko priznan. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bo potrebno navedena dejstva razjasniti in v odločbi tudi ustrezno obrazložiti. To pa je bilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe zadosti pojasnjeno, zaradi česar izrecna napotila v zvezi s ponovnim postopkom toženi stranki niso bila potrebna.

Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane sodbe ni bila ponovno pozvana, naj predloži manjkajoči akt upravne enote, kakor tudi ne ugovori, da se je tožena stranka oprla na verodostojne podatke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS. Kot je bilo navedeno že zgoraj, bi se tožena stranka morala v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP) do obstoja dveh odločb, s katerima je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja, opredeliti že v obrazložitvi odločbe in ker tega ni storila, je bilo potrebno zadevo vrniti v ponovni postopek. Pravilno pa je stališče tožene stranke v pritožbi, da se odškodnina po ZSPOZ priznava le za obdobje, za katerega ima upravičenec pravnomočno priznan statusa žrtve vojnega nasilja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.