Jedro

Delavec je zaprosil za letni dopust v trajanju od 12.7. do 30.7. 1999, tožena stranka pa mu je pisno naložila delo do 15.7.1999 o dopustu pa ni odločila. Iz takšnega ravnanja tožene stranke ne izhaja, da je bilo tožniku prepovedano koriščenje dopusta po 15.7.1999. Delodajalec je dolžan določno odgovoriti na delavčevo zahtevo glede koriščenja letnega dopusta. Če odgovor delodajalca ni določen v smislu prepovedi, listine ni mogoče razlagati v škodo delavca. Zmotno je stališče delodajalca, da bi moral delavec v takem primeru ponovno izpolniti obrazec za koriščenje letnega dopusta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da glasi: "1. Razveljavita se sklepa tožene stranke z dne 27.7.1999 in z dne 30.9.1999. 2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 30.9.1999, ampak mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu izplačati pripadajočo plačo od 30.9.1999 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila in odvesti vse davke in prispevke, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 30.9.1999 dalje, pod izvršbo v roku 8 dni.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške predhodnega postopka v višini 27.662,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1999 dalje do plačila ter stroške tega postopka 134.483,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe, to je od 5.12.2002 dalje v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 60.000,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka preko pravnega pooblaščenca in osebno iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi pri vprašanju pristojnosti generalne sekretarke za odpoved delovnega razmerja tožniku bilo treba upoštevati, da je bil tožnik na mesto sekretarja nacionalnega združenja mednarodnega sistema E. imenovan, kar je tožnik v postopku dokazal z ustrezno listino. Sodišče je odločitev oprlo na listine, ki jih sodišče ocenjuje drugače, kot jih ocenjuje tožnik ter na pričevanje F. G., ki je bila v času izdaje izpodbijanih sklepov generalna sekretarka tožene stranke. Tožnik je bil zaslišan in je izčrpno pojasnil vzroke, ki so pripeljali do situacije, da je bil prepričan, da je njegov izostanek od 15.7.1999 dalje upravičen in da je v tem času na dopustu. Pravni temelj za izdajo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja je 5. točka 100. člena ZDR.

V zadevi je po mnenju pritožbe bistveno ugotoviti, ali je izostanek z dela od 16.7.1999 do 22.7.1999 upravičen ali ne. Tožnika res ni bilo na delo, vendar bi sodišče moralo ugotavljati tudi vse okoliščine, v katerih je tožnik odšel na dopust, predvsem, ali so tožnikova zatrjevanja, da je bil v dejanski zmoti glede izostankov z dela od 15.7. dalje resnična in prepričljiva. Tožnik je vseskozi trdil in navajal, da je njegov izostanek opravičen oziroma da so dvoumni zapisi tožene stranke povzročili njegovo zmoto, v kateri je odšel na dopust v prepričanju, da je od 15.7. dalje odobren. V spornem obdobju so med njim in generalno sekretarko obstajali strokovni nesporazumi, kar je dejansko pravi vzrok za izdajo izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je s svojim zagovarjanjem poslovne politike, ki ni bila identična s politiko tožene stranke, predstavljal oviro, zato je njegova odstranitev bila nujna. Edini razlog, ki ga je tožena stranka uporabila, pa je sporni izostanek z dela. Sodišče je nekritično sledilo pričevanju generalne sekretarke, češ, da je bilo tožniku dobro znano, da mora dokončati nalogo ter zato ne sme na dopust. V pritožbi tožnik navaja, da na obvestilu o porabi dopusta, ki ga je dal kadrovski službi pred koriščenjem dopusta tega obvestila ni prejel podpisanega od nadrejenega delavca, kljub temu pa njegov dopust v zadnjih 10 letih nikoli ni bil sporen. Na obvestilu je zapisal, da bo koristil dopust v juliju, vendar mu generalna sekretarka dopusta do 15.7.1999 ni odobrila zaradi interesov službe, ki jih izrecno ni navedla. Ko je tožnik 9.7.1999 generalno sekretarko vprašal za razloge, je ponovila, da do 15.7.1999 ne more na dopust, kar je tožnik razumel kot prepoved koriščenja dopusta do 15.7.1999 in odobritev letnega dopusta v ostalem želenem obdobju. Zato je gradivo pripravil in oddal že dva dni pred nameravanim odhodom na letni dopust. Kot bi hotela nagajati, je generalna sekretarka gradivo ocenila kot neustrezno in tožniku izdala dne 15.7.1999 delovni nalog, v katerem je bil naveden rok 6.9.1999, kar je relativno dolg rok za naloženo delo. Ker mu je bilo koriščenje letnega dopusta do 15.7.1999 izrecno prepovedano, za nadalje pa ni prejel nikakršne prepovedi, je zmotno mislil, da lahko za preostalo napovedano obdobje odide na dopust. Priča G. je izpovedala, da je njen dopis dne 9.7.1999 šteti tako, da je dopust do 15.7. tožniku absolutno prepovedan, po tem datumu pa bi za dopust moral zaprositi po običajni poti. Vendar je potrebno zaključiti, da celoten postopek koriščenja dopusta in odobravanja v juliju 1999 ni potekal po običajni, še manj po ustaljeni poti. Po stališču tožnika je z redosleda dogodkov in delovnih nalogov mogoče razbrati, da dopust tožniku do 15.7.1999 ni bil odobren, kar je tožnik spoštoval, saj je odšel na dopust po tem datumu. Dogodki so v času do 15.7.1999 potekali tako, da so tožnika spravili v dejansko zmoto, da od 15.7.1999 dalje lahko koristi dopust, ki ga je planiral že pred tem.

Nadalje v pritožbi tožnik prikazuje, da izjave priče G. sodišče ne bi smelo šteti kot verodostojno izjavo, saj je priča v nadaljevanju izpovedala, da se upravni odbor S. do 15.7. ni sestal. Na vprašanje, s katerimi člani upravnega odbora je imela stike, priča ni znala pojasniti. Navedeno ne potrjuje zaključka sodišča, da člani upravnega odbora niso bili zadovoljni z gradivom. Kar se tiče delovnega naloga z dne 15.7.1999 ni razloga, da tožnik, ki se je vrnil na delo v prvih dneh avgusta, dela ne bi zaključil v predvidenem roku, saj je šlo za delo, za katero bi potreboval en do dva tedna. Dne 6.9.1999 je bil rok, do katerega bi tožnik lahko opravil svoje delo, pa tudi člani UO bi se z gradivom lahko seznanili. Pritožba opozarja, da je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik in ki bi osvetlil odnose med toženo stranko in E.. Z zaslišanjem teh prič bi sodišče ugotovilo vso razsežnost nasprotovanj med toženo stranko in E.. Iz izpovedbe G. sledi, da je v juliju 1999 toženo stranko obiskal generalni sekretar združenja E. z željo, da se uredijo nasprotovanja med E. in zbornico, vendar priča in predsednik zbornice generalnega sekretarja nista sprejela, to pa iz razloga, ker se ni predhodno najavil. Tožnikova stališča so bila v nasprotju s stališči tožene stranke in v tem je treba iskati vzrok, da je generalna sekretarka ukrepala tako, da je tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik ne pomni, da bi podoben ukrep tožena stranka že kdaj uporabila.

Osebna pritožba tožnika v bistvu navaja ista dejstva, le še s tem, da jih bolj podrobneje obrazlaga.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je sodišče prve stopnje popolno izvedlo dokaze, le napravilo je zmoten dokazni zaključek. Zato je ob uporabi 358. člena ZPP moralo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, ker je sodišče zmotno presodilo listine, zlasti v prilogah B-14 in B-15. Tako izpovedba zaslišanega tožnika, kot tudi pritožbene navedbe kažejo, da je tožnik utemeljeno štel, da mu letni dopust po 15.7.1999 ni bil prepovedan oziroma je bil odobren. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priloge B 14 - obvestilo o uporabi letnega dopusta izhaja, da je tožnik želel uporabiti na račun pripadajočega dopusta 15 dni v času od 12.7. do 30.7.1999. To obvestilo je z dne 8.7.1999. Na to obvestilo je tožnik prejel odgovor generalne sekretarke F. G. z dne 9.7.1999, v katerem je med drugim zapisano, da tožniku pismeno nalaga pripravo programa dela S. za leto 1999, finančni načrt za leto 1999 analizo in podrobnejše vzroke ter cilje organizacijskih sprememb, ki bi narekovali spremembo pravil delovanja S. in sicer do petka 15.7.1999 do 8 ure, ko bodo imeli ponovno usklajevalni sestanek v njeni pisarni. Iz teh razlogov generalna sekretarka tožniku ni odobrila dopusta do vključno 15.7.. Iz tega obvestila torej ne izhaja, da dopust po 15.7.1999 ni odobren.

Iz priloge B-15 izhaja, da je dne 15.7.1999 F. G. generalna sekretarka poslala pisni delovni nalog tožniku, ki obvešča tožnika, kaj je bilo odločeno pri njej na sestanku dne 15.7.1999 in v katerem nalaga, da je v dopisu treba člane upravnega odbora povabiti, da dajo do ponedeljka do 6.9.1999 pripombe k programu. Po tem datumu pa bo sklicana seja upravnega odbora. Delovni nalog je tožniku posredovala v skladu s pristojnostmi generalne sekretarke. V njem je opozorilo, da je samovoljna odklonitev delovnih dolžnosti hujša kršitev delovni obveznosti, ki bo imela ustrezne posledice.

V tem pisnem sporočilu prepovedi tožniku, da ne bi mogel koristiti letnega dopusta po 15.7.1999, kot je bil prvotno predlagan. Kot izhaja iz zaslišanja priče F. G. na glavni obravnavi dne 5.12.2000, je F. G. na posebno vprašanje, ali je tožniku bil dopust po 15.7.1999 prepovedan pismeno, odgovorila, da ne in to iz razloga, ker tožnik po 15.7.1999 ni izpolnil obrazca in ga ni predložil v odobritev.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je na Obvestilo delavca bil delodajalec dolžan določno odgovoriti glede koriščenja letnega dopusta. Če odgovor ni bil določen v smislu prepovedi, kot v konkretnem primeru, glede obvestila za koriščenje letnega dopusta po 15.7., listine ni mogoče razlagati v škodo delavca.

Zmotno je bilo stališče priče F. G., generalne sekretarke, da bi moral tožnik po 15.7. ponovno izpolniti obrazec in ga predložiti v odobritev. Tožena stranka je bila dolžna rešiti v celoti prvotno - obvestilo. Če ni določno in jasno odločila, je to morala storiti in torej pravočasno prepovedati koriščenje letnega dopusta tudi po 15.7.1999, ne pa pričakovati, da bo delavec predložil nov obrazec za odobritev letnega dopusta. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka zahtevala predložitev novega obrazca. Ne more si to tožena stranka samo misliti in predvidevati, da bi moral tožnik enako misliti. Namesto, da bi tožena stranka po tihem pričakovala novo obvestilo za dopust, bi morala sama pravočasno, v kolikor je menila, da letnega dopusta ne odobri, to tudi na pismen način pravočasno tožniku sporočiti. V času letnih dopustov in tudi ob verjetni rezervaciji koriščenja letnega dopusta ni utemeljeno zaključiti, da je tožnik neopravičeno izostal z dela v spornih dneh. Ni dokazov, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti neopravičenih izostankov v spornih dneh, zato je bilo treba pritožbi ugoditi, spremeniti izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz gornjega izreka. Vse te dokaze - listine, ki jih je uporabilo pritožbeno sodišče, je uporabilo že sodišče prve stopnje, le da je napravilo zmotno dokazno oceno in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo.

Ob pravilni dokazni oceni, zlasti navedenih listin in ob pravilni uporabi materialnega prava, je bilo treba pritožbi ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje ter razveljaviti izpodbijane sklepe tožene stranke z dne 27.7.1999 in dne 30.9.1999. Posledično temu je bilo treba tudi odločiti o zahtevku tožnika, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 30.9.1999 in mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo ter izplačati pripadajočo plačo od 30.9.1999 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov. Posledično pa treba tudi ugoditi zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 30.9.1999 dalje, saj vsi ti sekundarni zahtevki neposredno izhajajo iz ugoditve zahtevku tožeče stranke po razveljavitvi izpodbijanih sklepov tožene stranke z dne 27.7.1999 in z dne 30.9.1999. Sodišče prve stopnje je sicer stroške predhodnega postopka v višini 27.662,00 SIT zavrnilo, ni pa tega obrazložilo. Vendar je na podlagi listin in zahtevka tožeče stranke o povrnitvi stroškov odvetniškega posredovanja v ugovornem disciplinskem postopku pri toženi stranki odločiti, da ima vsak delavec oziroma uslužbenec pravico dobiti povrnjene potrebne stroške zastopanja; ne glede na to, da gre za večletnega uslužbenca tožene stranke. Stroški, ki jih je tožeča stranka prijavila v ugovoru zoper sklep z dne 27.7.1999 (glej priloga A2), so bili potrebni in so v skladu z odvetniško tarifo pravilno odmerjeni.

Tožeča stranka je z zahtevki uspela, zato je bilo treba odločiti v skladu z veljavno odvetniško tarifo po predloženem stroškovniku in sicer tožeče stranke z dne 8.9.2000 v višini 61.283,00 SIT, vključno z 19 % DDV; nadalje je bilo treba tudi ugoditi dodatnemu stroškovniku tožeče stranke z dne 5.12.2002 v višini 410 točk oziroma 61.000,00 SIT z DDV, skupaj 73.500,00 SIT oziroma po obeh stroškovnikih v skupnem znesku 134.483,00 SIT. Ta znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki na podlagi 154. člena ZPP.