Jedro

Organ prve stopnje je v celoti sledil navodilom ZZZDR, saj je upošteval željo skrbnika po njegovi razrešitvi (199. člen ZZDR), prav tako pa ZZZDR določa, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna (179. člen). Skrbnik je torej lahko le oseba, ki se strinja s tem, da bo postavljena za skrbnika. Glede na upravne spise tudi sodišče ugotavlja, da ne Center za socialno delo Č., ne Odvetniška zbornica in ne varuh človekovih pravic te obveznosti niso želeli oziroma zmogli sprejeti. Organ prve stopnje je tako utemeljeno uporabil določbo 185. člena ZZZDR in za skrbnika postavil sebe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Centra za socialno delo A. (organ prve stopnje) je bilo odločeno v 1. točki izreka, da se B.B. razreši dolžnosti stalnega skrbnika za C.C. Za novega stalnega skrbnika tožnika se imenuje organ prve stopnje, ki bo opravljal dolžnosti stalnega skrbnika po uradni dolžnosti. Za opravljanje posameznih opravil in nalog stalnega skrbnika bo direktorica organa prve stopnje pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo (2. točka izreka). Naloge skrbnika so glede na delni odvzem poslovne sposobnosti enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let v skladu z določili drugega odstavka 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 skrbnik tudi zastopa C.C. pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki (3. točka izreka); ter da v konkretnem postopku ni bilo stroškov (4. točka izreka). Izpodbijana odločba je v 1. točki postala pravnomočna, zoper 2. in 3. točko pa sta se pritožila tožnik in B.B. Pritožba B.B. je bila zavržena, medtem ko je bila pritožba tožnika zavrnjena. Drugostopenjski organ se je skliceval na 179. in 208. člen ZZZDR, ki določata, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna. Institucije, za katere je tožnik izrazil željo, da bi postale njegov skrbnik, njegovi želji niso ugodile. Organ prve stopnje je sledil tudi določbi 206. člena ZZDR, po kateri je CSD dolžan pod skrbništvo postaviti osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikove navedbe o neustreznosti 3. točke izreka izpodbijane odločbe, saj je organ prve stopnje v celoti sledil odločbi z dne 17. 7. 2013, s katero je bil tožniku za skrbnika imenovan B.B., naloge novo imenovanega skrbnika CSD, to je organa prve stopnje, pa so povsem enake nalogam razrešenega skrbnika B.B. Tožnik je vložil tožbo zoper 2. in 3. točko izpodbijane odločbe. Tožnik opozarja na zlorabo njegove duševne in finančne stiske s strani uradnikov, ki traja že od leta 1993 dalje. Najbolj to velja za CSD A. in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tožnik opozarja na 2. točko izreka izpodbijane odločbe, kjer je zapisano, da bo direktorica tožene stranke za opravljanje posameznih opravil in nalog skrbništva pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo, vendar se tega ne drži, kar je jasno razvidno iz določenih upravnih spisov, ki jih prilaga. Tožnik opozarja, da ministrstvo ne sledi določbi ZZZDR oziroma konkretno 209. člena, ki določa, da se osebi, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, za potrebe postavitve stalnega skrbnika, postavi začasnega skrbnika. Tožniku so tako kršena tudi ustavna načela in ustavne pravice. Tožnik tudi izrecno navaja, da tožena stranka kot bivša začasna skrbnica in stalna skrbnica danes še v nobenem sodnem postopku ni zagotovila strokovne pomoči ali vložila pritožbe. Sodišču predlaga, da se mu za potrebe tega sodnega postopka postavi začasnega zastopnika odvetnika, ki bo strokovno popravil to laično tožbo in ga zastopal vse do izrabe vseh pravnih sredstev. Predlaga tudi opravo glavne obravnave, na kateri naj se ga zasliši in zato postavi sodnega izvedenca psihiatra.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče poudarja, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 postal pravnomočen dne 10. 10. 2012. Prav tako pa je postal istega dne pravnomočen sklep Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 2040/2012. Iz omenjenega sklepa je razvidno, da je tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer v delu za zastopanje pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Volilna pravica in pravica voliti se C.C. ne odvzame. Organ prve stopnje je z odločbo št. 1221-8/2012-9 z dne 6. 2. 2013 tožnika postavil pod skrbništvo. Z odločbo št. 1221-8/2012-9 z dne 17. 7. 2013, ki je postala pravnomočna dne 20. 8. 2013, je bil tožniku za stalnega skrbnika postavljen B.B. Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločbe o postavitvi CSD A. za stalnega skrbnika tožniku ter opredelitev nalog skrbnika, ki izhaja iz določil drugega odstavka 208. člena ZZZDR in iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, to je zastopanje tožnika pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Tožnik in prejšnji zastopnik B.B. sta namreč izrazila željo, da naj bi bil B.B. razrešen, saj bi potreboval finančna sredstva, s katerimi bi tožniku priskrbel odvetnika. Oba menita, da bi tožnik potreboval zastopnika s pravosodnim izpitom, ker je zastopanje na sodišču brez pravnega znanja skoraj nemogoče. Želja tožnika je bila, da se mu za stalnega skrbnika imenuje odvetnik, in je zaprosil CSD A., da pozove CSD Č., Odvetniško zbornico in varuha človekovih pravic, če bi bil pripravljen kdo izmed odvetnikov teh organov prevzeti dolžnost stalnega skrbnika zanj. Iz upravnih spisov sledi, da so bili vsi naslovni organi pozvani, če bi bili pripravljeni brezplačno zastopati tožnika. Sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje v celoti sledil navodilom ZZZDR, saj je upošteval željo skrbnika po njegovi razrešitvi (199. člen ZZDR), prav tako določba ZZZDR določa, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna (179. člen). Skrbnik je torej lahko le oseba, ki se strinja s tem, da bo postavljena za skrbnika. Glede na upravne spise tudi sodišče ugotavlja, da ne Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad, ne Odvetniška zbornica in ne varuh človekovih pravic te obveznosti niso želeli oziroma zmogli sprejeti. Organ prve stopnje je tako utemeljeno uporabil določbo 185. člena ZZZDR in za skrbnika postavil sebe. Zakon določa obveznost centra za socialno delo, da je dolžan pod skrbništvo postaviti osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Omenjena dolžnost ni fakultativna. Prav tako sodišče pritrjuje razlagi drugostopenjskega organa glede pojasnila, da organ prve stopnje ni dolžan slediti pobudi tožnika, če meni, da določen predlog tožniku, ki je pod skrbništvom, ni v korist. 3. točka izpodbijane odločbe, ki jo pritožnik prav tako izpodbija, pa pomeni le prepis obveznosti skrbnika iz odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani o delnem odvzemu poslovne sposobnosti tožniku, ki je postala kot zgoraj citirano, pravnomočna.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje želel upoštevati tožnikove želje in navodila, predvsem pa je svojo odločitev v izpodbijani odločbi v celoti utemeljil na določbah ZZZDR. Razlogi tožnika, ki jih navaja v tožbi glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, pa po mnenju sodišča prav tako niso utemeljeni, saj se v izpodbijani odločbi ni odločalo o samem odvzemu poslovne sposobnosti, ampak le o ustrezni uporabi določb ZZZDR glede na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o delnem odvzemu poslovne sposobnosti tožnika.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).