Jedro

Ustavno sodišče je zakonodajalcu že naložilo presojo zakonske ureditve glede desetletnega obdobja nedovoljenosti odpusta, hkrati pa sklenilo, da se obstoječa zakonska ureditev še naprej uporablja do tedaj, ko bo zakonodajalec ta vprašanja celovito pretehtal na novo. To pa pomeni, da je treba tudi v sedaj obravnavani zadevi upoštevati, da se še naprej uporablja obstoječa zakonska ureditev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti z dne 6. 7. 2020. 2. Stečajna dolžnica vlaga zoper navedeni sklep pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da predlogu ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti ni utemeljen, saj je ugotovilo, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti že zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP in od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti še ni preteklo deset let. Nad stečajno dolžnico se je namreč že vodil postopek osebnega stečaja pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, pod opr. št. St 0000/2016, v katerem je sodišče s sklepom z dne 1. 2. 2017 ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Ugotovilo je, da je dolžnica kršila 2. točko šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP. Od pravnomočnosti tega sklepa še ni preteklo deset let. 5. Stečajna dolžnica v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče pri odločanju o odpustu obveznosti to oviro samo preveriti po uradni dolžnosti, ne pa na ugovor stečajnega upravitelja. Navaja, da lahko upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, samo v primerih, če obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ne pa tudi v primeru ovire iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni očitek ni utemeljen že zato, ker je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti samo preverjalo, ali obstajajo ovire za odpust obveznosti po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP, tako kot mu to nalaga drugi odstavek 400. člena ZFPPIPP. Ministrstvo za pravosodje je na poizvedbo sodišča le-temu posredovalo podatek, da je bil dolžnici izdan sklep o zavrnitvi odpusta obveznosti v stečajnem postopku St 0000/2016. O obstoju ovire za odpust obveznosti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP je torej sodišče prve stopnje odločalo po uradni dolžnosti in ne na ugovor upravitelja. Stečajni upravitelj je o dovoljenosti predloga za odpust obveznosti v dopisu z dne 22. 7. 2020 le izrazil svoje svoje mnenje, na katerega pa sodišče ni bilo vezano. Pritožbene navedbe dolžnice, da naj bi predstavljalo opozorilo upravitelja njegovo nedopustno vmešavanje v delo sodišča ter da je bila zato postavljena v slabši položaj v primerjavi z drugimi stečajnimi dolžniki, so zato neutemeljene.

7. Kot nadalje navaja pritožnica, pa naj bi bilo načelo enakosti pred zakonom kršeno zaradi tega, ker zakon za primere kršitev obveznosti poročanja o premoženjskem stanju stečajnega dolžnika (kar spada med primere po 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP), določa strožjo kazen kot za primere, v katerih je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu (primer iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Pritožnica meni, da je desetletno obdobje nerazumno dolgo in ji ne zagotavlja enakosti pred zakonom, saj gre pri primerjavi teh dveh kršitev v prvem primeru za izrazito blažjo kršitev.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa z izpodbijanim sklepom tudi iz tega razloga ni bilo kršeno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-512/18-10 z dne 23. 4. 2020 že odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti 2. alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena, kolikor se ta nanaša na 383.b člen ZFPPIPP. Odločilo je, da se sicer ugotovljena protiustavna ureditev uporablja še naprej, dokler zakonodajalec ne odpravi njene protiustavnosti. Sklenilo je, da gre pri opredelitvi in ovrednotenju v primeru kršitev ter njihovem sankcioniranju za kompleksno vprašanje, ki terja celovito zakonsko ureditev, ki jo mora sprejeti zakonodajalec. Sklenilo je, da interesi upnikov pretehtajo nad interesom stečajnega dolžnika do takojšnje zagotovitve možnosti opredelitve in vrednotenja blažjih primerov kršitev, ki bi omogočala hitrejšo ponovno vložitev predloga za odpust obveznosti. Ustavno sodišče je torej zakonodajalcu že naložilo presojo zakonske ureditve glede desetletnega obdobja nedovoljenosti odpusta, hkrati pa sklenilo, da se obstoječa zakonska ureditev še naprej uporablja do tedaj, ko bo zakonodajalec ta vprašanja celovito pretehtal na novo. To pa pomeni, da je treba tudi v sedaj obravnavani zadevi upoštevati, da se še naprej uporablja obstoječa zakonska ureditev.

9. V konkretnem primeru pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba tudi upoštevati, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, šlo za manjšo kršitev. V konkretnem primeru pa so bili zoper dolžnico v zadevi St 0000/2016 v sklepu o ustavitvi postopka odpusta obveznosti z dne 1. 2. 2017 naperjeni resni očitki glede kršitev, ki prinašajo za sabo negativne posledice za stečajno maso. Kot izhaja iz sklepa z dne 1. 2. 2017, je bilo ugotovljeno, da je dolžnica dala upravitelju neresnične podatke o imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in odplačni odsvojitvi le-teh, da ni navedla odprtih transakcijskih računov, da upravitelju ni posredovala vseh podatkov o prejemkih oziroma izplačevalcih, da ni predložila vse poslovne dokumentacije in izvirnikov poslovnih listin ter gradbenega dovoljenja, da je dala upravitelju neresnične podatke o razpolaganjih s premoženjem v zadnjih petih (treh) letih pred uvedbo postopka ter da obstaja sum, da je prenesla svoje poslovanje na družbo A., d. o. o. Pritožničinemu stališču, da je kršitev poročanja o premoženjskem stanju v vsakem primeru izrazito blažja kršitev od drugih primerov ovir za odpust obveznosti, v takem primeru ni mogoče pritrditi.

10. Dolžnica nadalje navaja, da je kršitev enakosti pred zakonom podana tudi zato, ker je sodišče v drugem stečajnem postopku (gre za zadevo pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. St 0000/2019), kljub predhodnemu pravnomočnemu sklepu o zavrnitvi odpusta obveznosti, dopustilo, da se nad stečajnim dolžnikom pred potekom desetih let začne nov postopek odpusta obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča je treba v sedaj obravnavani zadevi upoštevati, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnalo v skladu s tem, kar mu nalaga zakon. Pravilno je upoštevalo določbo drugega odstavka 400. člena ZFPPIPP glede pribave evidenc po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi določbo drugega odstavka 399. člena ZFPPPIPP, ki mu v takem primeru nalaga zavrnitev odpusta obveznosti. Če je sodišče v drugem primeru spregledalo, da je podana ovira za odpust obveznosti, to ne pomeni, da bi moralo sodišče v tem primeru zavestno kršiti zakon oziroma ravnati v nasprotju z zakonom. Očitek kršitve enakosti pred zakonom po presoji pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga ni utemeljen.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.