Jedro

Sodišče mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka za razvezo zakonske zveze in njegovih posledicah.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki II, III in IV razveljavi in se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom Okrožnega sodišča v Celju.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 22. 1. 2016 se ugodi in se sklep v izpodbijanih delih, to je v točki III, IV in V razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo IV P 754/2012 z dne 29. 2. 2016 je sodišče prve stopnje najprej razsodilo, da se zakonska zveza, ki sta jo pravdni stranki sklenili 13. 8. 2005, razveže. Nato je odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke M. S., ki glasi, da naj se mld. M. S. in mld. P. S. dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo materi M. S., zavrne. Zavrnilo je zahtevek po katerem naj bi toženec S. U. plačeval preživnino za mld. otroka in zavrnilo je zahtevek po katerem naj bi se stiki med tožencem in obema skupnima mld. otrokoma vršili na način kot je to odločilo v točki II/3. Nato pa je odločilo, da se mld. otroka M. S. in P. S. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu U. S. M. S. pa je kot mati dolžna od dneva izdaje te sodbe dalje plačevati preživnino za preživljanje mld. M. v znesku 130,00 EUR mesečno in za preživljanje mld. P. S. preživnine v znesku 130,00 EUR mesečno. Nato je odločilo še o stikih, kateri bodo potekali med obema mladoletnima otrokoma ter njuno materjo M. S. V delu, kolikor je toženec U. S. predlagal drugačno ureditev stikov med materjo mld. hčerama pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov odločilo, da se obe mladoletni hčeri zaupata v varstvo in vzgojo očetu, saj je ocenilo, da bo lahko bolje poskrbel za varovanje koristi mladoletnih otrok in jima nudil tudi boljše pogoje za vsakodnevno bivanje in življenje. O tem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 78. člena ZZZDR in je pri tem upoštevalo načelo največje otrokove koristi, ki je okvirno opredeljeno v drugem odstavku 5. a člena ZZZDR. O preživnini je odločilo na podlagi 123. ter 129. a člena ZZZDR. Ugotovile je potrebe vsake od mladoletnih deklic, preživninske sposobnosti obeh staršev, nato pa je preživnino porazdelilo v skladu z ugotovljenimi premoženjskimi razmerami obeh staršev. O stikih je odločilo na podlagi 106. člena ZZZDR. O pravdnih stroških pa je odločilo na podlagi določbe člena 113 ZPP.

2. S sklepom z dne 22. 1. 2016 pa je sklenilo, da se stalni sodni izvedenki klinične psihologije odmeri nagrada in za stroške v znesku 311,00 EUR. Tožeči stranki, to je M. S., je naložilo, da v roku osem dni od vročitve tega sklepa plača predujem v višini 311,50 EUR, če tožeča stranka ne bo ravnala po nalogu sodišča, bo sodišče stroške prisilno izterjalo. Plačilo skupnega zneska pa bo izvršila finančno računovodska služba iz vnaprej založenih sredstev.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka in po nasprotni tožbi tožeča stranka. Pritožbo zoper sodbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo s strani tožeče stranke zatrjevanega nasilja, katerega zoper oba mld. otroka vrši oče in se to nasilje v družini obravnava tudi v kazenskem postopku. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo počakati do zaključka kazenskega postopka, saj so v tem postopku ugotovljeni znaki kaznivega dejanja in odgovornost zanj. Izvedenki si tudi nista vpogledali kazenski spis in se tako nista opredelili do izjave mld. M. Izvedenka je zaznala, da je toženec priznal vsaj en udarec ter dretje nad otrokoma, pa se do tega ni opredelila. Zato je očitek o vršenju nasilja ostal nepojasnjen, ker sklep sodišča o pribavi kazenskega spisa za potrebe dela izvedenskega mnenja ni bil realiziran, kaj šele vročen izvedenki. Toženec je še vedno v kazenskem postopku zaradi utemeljenega suma nasilnih dejanj na škodo M. S. Sodišče ni pridobilo izjav obeh deklic. Obe deklici sta jasno povedali na CSD, da si želita biti med tednom pri materi. Pedopsihiater je ugotovil pristnost navedb M. in je ugotovila pristnost tudi izvedenka psihologije T. J. P., vendar je neuspešno svoje navedbe o odločilnosti in jasnosti deklice, ki ve kaj hoče, prikrila z navedbami o pridnosti, kar je povsem nesmiselna in nerazumna navedba. Sodišče je spregledalo, da je M. v šoli sedaj močno popustila in izvedenka se ne opredeli v smislu navedb, da oče nad M. izvaja nasilje, ki ga doživlja v zvezi z učnimi težavami. Ker sodišče ni uporabilo določb ZPP o pridobitvi mnenja mld. otrok, je s tem bistveno kršilo določbe ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o stikih, ki niso v korist obeh mld. otrok. Sodišče ni pridobilo kazenskega spisa, v ničemer ni pojasnilo, zakaj lastni procesni sklep ni realiziralo in seveda ni naložilo, da se mld. M. pregleda na podlagi podatkov tudi iz kazenskega spisa, osebnega pregleda hčerke pravdnih strank in da izvedenec poda mnenje, kako doživlja vzgojne metode očeta, kako jih doživlja in kakšne so posledice teh vzgojnih metod in drugih očitkov glede vzgoje toženca in njegovega odnosa do hčere, do njene volje do želja in do dela. Prav tako preživnina ni primerna in je v nasprotju s sedanjim izvrševanjem preživnine in tudi stikov, kot so bili določeni s sporazumom.

4. Pritožbo podaja tudi zoper sklep z dne 22. 1. 2016. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ni strinjala z mnenjem izvedenke in je zahtevala izločitev te izvedenke in je izrecno z vlogo zapisala, da ne želi dodatnega zaslišanja na obravnavi in da ne bo založila sredstev za to dodatno zaslišanje izvedenke. Mnenja je, da je zato sodišče nepravilno odločilo, da se tožeči stranki nalaga, da plača predujem za to izvedenko v višini 311,50 EUR in ker je sodišče po uradni dolžnosti samo odredilo ta dokaz z zaslišanjem izvedenke, naj se sredstva za izvedenko krijejo iz proračuna.

5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je izvedenka odločno pojasnila, da pri M. nikakor ni zaznati znakov posledic nasilja, niti pri tožencu ni zaznati kakšnih motenj. Toženec do deklic ni bil nasilen in zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba zoper sodbo v izpodbijanem delu je utemeljena.

7. V sporih katerih predmet je odločanje o varstvu in vzgoji otrok razvezanih staršev in pri katerih je vodilo otrokova korist, morajo biti spoštovane vse procesne in materialnopravne določbe iz družinsko pravne zakonodaje. Namena predpisov, ki naj bi omogočili sprejem optimalne rešitve v korist otroka ni mogoče doseči, če se pri odločanju ne upoštevajo okoliščine, ki obstajajo v času sprejema sodne odločitve. V takih primerih, ko se uporabljajo časovno odmaknjene ugotovitve, odločitev ne temelji na aktualnem dejanskem stanju in zato ne more biti pravilna. Z razvojem otrok dozoreva in skladno s tem mu je potrebno omogočiti izražanje volje, oziroma želje. Morebitne postopkovne opustitve v tej smeri imajo lahko pomen procesnih kršitev.(1) Sodišče prve stopnje se pri odločanju o dodelitvi otrok ni opredeljevalo na podlagi tega pravnega mnenja, ki izhaja iz te odločitve. Sodišče bi torej moralo upoštevati pri odločanju o dodelitvi otrok okoliščine, ki so obstajale v času sprejema sodne odločitve. V času sprejemanja sodne odločitve pa, kot na to pravilno opozarja pritožba, sodišče prve stopnje v zadostni meri še ni razčistilo vprašanja nasilja, katerega po zatrjevanju tožene stranke vrši oče nad obema mladoletnima otrokoma, kar se kaže v tem, da je mld. M. v šoli, v zadnjem časovnem obdobju močno popustila. Vprašanje nasilja se obravnava v kazenski zadevi in sodišče se ni pravilno opredelilo do stanja te kazenske zadeve, v kateri se ugotavljajo elementi nasilja v družini. Sodišče ni pribavilo celotnega spisa in ga tudi ni v bistvenih delih predočilo izvedenki, da bi se lahko opredelila do eventualne izjave mld. M. v tem kazenskem postopku in tudi ni razvidno ali je M. v kazenskem postopku podala svojo izjavo glede zatrjevanega nasilja nad njo s strani očeta. Dejansko stanje kot ga sicer ugotavlja sodišče prve stopnje tudi na podlagi mnenja obeh izvedenk tako ni pravilno ugotovljeno, saj sodišče ni brezpogojno in odločno odgovorilo na zatrjevano nasilje, zaradi katerega je v zadnjem časovnem obdobju prišlo do težav pri mld. M., v okviru izvajanja njenega učnega programa v šoli. To so tiste okoliščine, ki bi lahko pripeljale do drugačne odločitve sodišča prve stopnje, pa jih le to ni ugotavljalo.

8. Prav tako pritožba pravilno opozarja na dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do določbe člena 410 ZPP in ni pridobilo izjave obeh mld. otrok. Takšni izjavi bi glede na starost obeh otrok lahko pridobilo neposredno. Iz mnenja izvedenke ne izhajata izjavi mld. M. ali P., temveč je vsebovan samo izvedenkin zaključek o njunih izjavah. Po določbi člena 410 ZPP, kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka ali posledic odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine, sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča, s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje. O razgovoru sestavi sodnik zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor zvočno snema. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik, oziroma v poslušanje posnetka. Kot že povedano ta opustitev omogočanja izražanja volje, oziroma želja otrok, lahko ima pomen procesnih kršitev iz 6. člena MEKOUP, ki v točki b. v drugi alineji izrecno omogoča, da se sodišče samo ali preko drugih oseb ali organov posvetuje z otrokom. Tudi razlaga predlagatelja sprememb in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku kaže na to, da je želel zakonodajalec predvsem prenesti pristojnost za odločanje o varstvu in vzgoji otrok v vseh primerih na sodišča, da je želel poudariti koristi otrok in da je hotel pravico otroka, da se izjavi, razširiti na vse tiste otroke, ki so sposobni razumeti pomen postopka in posledice, četudi še niso stari deset let. Tudi v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR je navedeno, da se korist otroka ne zagotavlja samo preko drugih oseb, ampak tudi z neposredno možnostjo, da otrok sam ali po drugi osebi, ki ji zaupa, izrazi svoje mnenje pred sodiščem. Otrok mora pri tem razumeti pomen in posledice svojega izraženega mnenja in dobiti ob tem vse potrebne informacije. Sodišče mora v postopkih v zvezi z otrokom to mnenje upoštevati.(2) Pravilno tako pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe člena 410 ZPP in je s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožeče stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV P 754/2012 z dne 29. 2. 2016 ugodilo in jo v izpodbijanih delih razveljavilo in vrnilo v tem delu zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker glede na pomen procesnih kršitev samo ne more odpraviti teh kršitev.

10. V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo odločno opredeliti in ugotoviti ali obstaja nasilje v družini, katerega naj bi izvajal oče nad obema mld. otrokoma in kar naj bi privedlo do spremembe v osebnostnem razvoju, zlasti glede mld. M. To bo storilo z natančno proučitvijo kazenske zadeve, izjav v tej kazenski zadevi in v zvezi z razgovorom z mld. M. Kot že povedano, mora sodišče prve stopnje upoštevati izraženo željo mld. otrok in ker iz poročila CSD celo izhaja, da M. želi biti preko tedna pri materi, to je tožeči stranki, naj sodišče prve stopnje to njeno izjavo samo preveri ob uporabi določbe člena 410 ZPP. Sodišče druge stopnje pa je tudi sklenilo, da se zadeva obravnava pred drugim razpravljajočim sodnikom, kot je to odločeno s tem sklepom, ker iz načina vodenja pravdnega postopka in pisanja sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je razpravljajoča sodnica že jasno zavzela svoje stališče in bo zato v tej zadevi moral odločiti drug sodnik, ki bo moral na podlagi nepristranosti odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o dodelitvi otrok, je moralo posledično razveljaviti tudi odločitev o višini preživnine in o načinu njenega plačevanja ter o stikih. V zvezi s stiki mora sodišče prve stopnje skrbno preučiti in oblikovati stike tako, da bodo v najboljšo korist obeh otrok in določiti stike, ki bodo potekali s staršem, kateremu otroka ne bosta dodeljena. Do dokončne odločitve pa se bodo pravdne stranke ravnale po začasno sklenjeni sodni poravnavi z dne 21. 4. 2015 (list. št. 280 spisa).

11. Utemeljena je tudi pritožba zoper sklep z dne 22. 1. 2016, v izpodbijanih delih. Sodišče prve stopnje se je v točki III izreka opredelilo do tega, da je tožeča stranka dolžna plačati tudi stroške izvedenke, nastale zaradi podajanja ustnega mnenja na glavni obravnavi, ker je tožeča stranka sama podala številne pripombe, na katere je morala izvedenka odgovoriti. Iz poteka pravdne zadeve pa izhaja, da je tožeča stranka po tistem, ko ji je sodišče vročilo mnenje te izvedenke izrecno izjavila, da se z mnenjem ne strinja in da ne zahteva ustne dopolnitve tega mnenja. Glede na takšno izjavo, sodišče prve stopnje ni imelo pooblastila, da sprejme odločitev vsebovano v točki III in IV in V sklepa. Odločitev o razveljavitvi tega dela sklepa temelji na določbi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP. V novem postopku bo sodišče moralo sprejeti ustrezno odločitev zvezi z načinom plačila teh stroškov in pri tem upoštevati izjavo tožene stranke, da ne zahteva ustne dopolnitve, že podanega mnenja.

12. Sodišče druge stopnje je glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji odločilo, da se zadeva razveljavi tudi v tem delu, glede na razveljavitev odločitve o glavni stvari (člen 365 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako VS RS sklep II Ips 455/2000 z dne 23. 11. 2000. Op. št. (2): Takšno razlago je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevah pod opr. št. II Ips 448/2002 in izrecno pod opr. št. II Ips 124/2003 in kar vse to izhaja iz sodbe VS RS II Ips 133/2005 z dne 2. 6. 2005.