Jedro

Obstoj pisne pogodbe in vsebina besedila le-te sta dejanski vprašanji. Od tu dalje pa gre za razlago pogodbe. To pa je materialnopravno vprašanje. Presoja ničnostnega razloga, ki izhaja iz samega besedila (se pravi: presoja zakonitosti pogodbenih klavzul) je v celoti materialnopravno vprašanje ter se mu sodišče ne more ogniti s sklicevanjem na pravilo o prekluziji.

Pogodbeno določilo, ki leasingodajalcu sicer nalaga, da presežek kupnine izroči leasingojemalcu ne predstavlja zadostnega varovala pred učinki lex commissoria, če hkrati ne vsebuje obveznosti, da leasingodajalec stvar v resnici proda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe z dne 12. 03. 2001 izročila toženi stranki v leasing nepremičnine parc. št. 14/4, vl. št. 383, k.o. X. Ker tožena stranka ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, je leasing pogodbo odpovedala, v tej pravdi pa je zahtevala izpraznitev in izročitev predmetnih nepremičnin na podlagi odpovedane leasing pogodbe in na podlagi lastninske pravice.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

4. V pritožbi trdi, da po razveljavljeni sodbi in vrnjeni zadevi v novo sojenje ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo, na katerem bi sodišče tožečo stranko moralo opozoriti, da mora najkasneje takrat podati navedbe o ničnosti pogodb. V nadaljevanju trdi, da sta kupoprodajna in leasing pogodba, ki sta ju istočasno sklenili tožeča in tožena stranka nični, saj je tožeča stranka s takšno pravno operacijo obšla prepoved lex commissoria. Tožeča stranka je nepremičnine od tožeče najprej kupila, nato pa jih takoj dala nazaj v leasing toženi stranki s klavzulo, da je po dveh neplačanih obrokih in ob neupoštevanju naknadnega opomina za izpolnitev obveznosti, upravičena odstopiti od pogodbe. Enak ekonomski cilj bi stranki lahko dosegli s hipotekarnim posojilom, v konkretnem primeru pa tožena stranka ni bila ustrezno zavarovana, saj je tožeča stranka prejela stvar, ki več kot trikrat presega vrednost terjatve, tak pravni posel pa v celoti izpolnjuje znake prepovedane legis commissoriae.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pri pritožbenem opozorilu glede datuma obravnave in datuma sodbe gre za opozarjanje na očitno pisno napako, ne pa za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz spisa je jasno razvidno, da sta bila v ponovljenem postopku opravljena dva naroka (drugi po ponovnem odprtju glavne obravnave) ter da je bila sodba izdana po zaključku glavne obravnave 07. 10. 2010. 8. Stališče sodišča prve stopnje, da je sklicevanje tožene stranke na ničnost pogodbe neupoštevno zaradi pravila o prekluziji, je napačno (ne glede na to pa se je sodišče prve stopnje s tem vprašanjem vsebinsko nato vseeno ukvarjalo). Pogodbo je v procesno gradivo predložila tožeča stranka. S tem je konkretno pogodbeno pravo postalo del procesnega gradiva. Obstoj pisne pogodbe in vsebina besedila le-te sta dejanski vprašanji. Od tu dalje pa gre za razlago pogodbe. To pa je materialnopravno vprašanje. Presoja ničnostnega razloga, ki izhaja iz samega besedila (se pravi: presoja zakonitosti pogodbenih klavzul) je v celoti materialnopravno vprašanje (1) ter se mu sodišče ne more ogniti s sklicevanjem na pravilo o prekluziji.

9. Odločilno vprašanje je, ali je tožeča stranka s kombinacijo prodajne in leasing pogodbe res obšla zakonsko prepoved lex commissoria, katere namen je preprečiti, da bi se upnik poplačal tako, da bi postal lastnik stvari, ki je bila dana v zavarovanje. V času sklenitve obeh pogodb je veljal ZTLR (2), ki je takšno prepoved določal v 69. členu (zdaj 132. člen SPZ). Nično je določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovori pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini.

10. V konkretnem primeru med tožečo in toženo stranko ni šlo za hipotekarno posojilo, pač pa za pravno operacijo „prodam in obročno kupim nazaj“ (sale and lease back). Tožena stranka, ki je želela priti do finančnih sredstev s kreditiranjem, je s tožečo stranko, ki je želela s financiranjem oplemenititi svoje premoženje, sklenila dvoje povezanih pogodb: nepremičnini, ki sta predmet te pravde, je za gotovino (za znesek posojila) prodala tožeči stranki in na njej obdržala posest, tako da ju je istočasno vzela nazaj v leasing z možnostjo ponovnega odkupa po plačilu vseh leasing obrokov. V zavarovanje svoje terjatve je torej na toženo stranko prenesla lastninsko pravico, ki naj bi jo postopoma pridobila nazaj, vendar le v primeru popolnega poplačila. Ekonomski rezultat, ki ga omogoča takšna kombinacija obeh poslov je lahko tak, da tista stranka, ki financira (tožeča), prejme stvar, ki je vredna več od zneska terjatve, financirana stranka (tožena) pa pristane, da bo „dokončno“ izgubila lastninsko pravico nad stvarjo, če ne bo izpolnila svoje obveznosti. Enako kot lex commissoria torej tudi kombinacija obeh omenjenih poslov omogoča prehod lastninske pravice določene stvari na upnika, če dolžnik ne izpolni obveznosti. Razlika je le v tem, da v prvem primeru upnik postane lastnik stvari, če dolžnik ne izpolni obveznosti, v drugem primeru pa ob dolžnikovi neizpolnitvi ostane lastnik. Presežek, ki ga pri „sale and lease back“ lahko doseže tista stranka, ki financira, torej omogoča tak ekonomski rezultat, ki je enak prav tistemu rezultatu, ki ga prepoveduje lex commissoria.

11. Vendar takšna pravna operacija ni nujno nedopustna. Kombinacija prodajne in leasing pogodbe izpolnjuje kriterije prepovedane legis commissoriae le v primeru, če ne vsebuje varoval, ki bi ustrezno zaščitile dolžnika.

12. V tej pravdi gre za v bistvenih prvinah enako zadevo, kot jo je obravnavalo vrhovno sodišče v III Ips 427/2003 (3). V tisti pravdi je vrhovno sodišče razčlenilo, kdaj je takšna kombinacija pravnih poslov dopustna oziroma ni v nasprotju z namenom prepovedi komisornega dogovora. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi pojasnjuje, da taka varovala predstavljajo klavzule, ki določajo, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo potem, ko jo je ocenil nekdo tretji (npr. sodni cenilec, ali ko je bila njena vrednost ugotovljena na podlagi splošnih cenikov ob dospelosti in po tržni vrednosti), morebitni presežek vrednosti nad terjatvijo pa mora izročiti dolžniku, ali pa, da mora upnik prodati stvar sam ali s posredovanjem koga drugega (npr. agencije, sodišča) in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti dolžniku. Taka prodaja ne sme biti opravljena po vnaprej določeni ceni, temveč po tržni ceni ob dospelosti.

13. V konkretni zadevi pogodba o leasingu sicer vsebuje klavzulo, s katero je leasingojemalec upravičen do presežka prihodkov, ki jih doseže leasingodajalec s prodajo predmeta leasinga tretjim osebam. Vendar pa pogodba ne vsebuje tudi določila, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji se določi prodajna cena in pogoji prodaje. Predvsem pa, in to je za odločitev bistveno, ne vsebuje določila, da je leasingodajalec k prodaji sploh zavezan. Na podlagi konkretne pogodbe je bila torej tožeča stranka dolžna toženi izročiti razliko med prihodkom od prodaje tretji osebi in obveznostmi tožene stranke po pogodbi, vendar pa hkrati ni bila zavezana k prodaji sami. Do ustreznega varstva tožene stranke kot dolžnika bi prišlo le v primeru, če bi se tožeča stranka sporne nepremičnine odločila prodati in se poplačati iz izkupička, ne pa tudi v primeru, če se za prodajo ne bi odločila. Če bi za poplačilo svoje terjatve izbrala slednjo možnost, bi obdržala lastninsko pravico na nepremičnini, v takem primeru pa bi bila zloraba očitna, saj bi pridobila stvar, katere vrednost kar trikrat presega vrednost terjatve do toženke. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da kombinacija obeh spornih pogodb ne vsebuje ustreznega varovala, ki bi preprečevalo zlorabo prepovedi legis commissoriae, nasprotno, omogoča prav tak ekonomski rezultat. Zato sta kupoprodajna in leasing pogodba nični.

14. Ker je pogodba nična, ta ne more biti podlaga izpraznitvenega zahtevka. Vendar tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja na lastninskopravni podlagi. Ponuja se sicer odločitev, da je zaradi ničnosti pogodbenega sklopa, materialnopravno neveljavna tudi vknjižba: da je torej tožeča stranka vpisana v zemljiški knjigi, lastninske pravice pa v resnici nima. Vendar ta vprašanja doslej niso bila predmet obravnave. Ker je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (trditvena podlaga ni bila izčrpana), bo moralo sodišče v ponovljenem postopku utemeljenost zahtevka na izpraznitev in izročitev nepremičnin presoditi tudi z vidika lastninskopravnih navedb tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP in zadevo vrnilo v novo sojenje.

15. Ker je sodišče razveljavilo sodbo, je na podlagi 4. odstavka 165. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev o stroških.

(1) Drugače je v primeru, ko je ugotovitev kakšnega ničnostnega razloga odvisna od dejstev, ki niso vsebovana v pogodbenem besedilu ter predstavljajo zunanje dejanske okoliščine, ki jih mora stranka zatrjevati, ker sodišče zanje sicer sploh ne more vedeti.

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami).

(3) II Ips 427/2003 z dne 26. 08. 2004.