Jedro

Pogoj pisnosti pri poroštvu ni namenjen sam sebi, ampak se zahteva predvsem zato, da je obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do stečajne dolžnice A. A.. v stečajnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vodi pod opr. št. St ..., v višini 660.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 16.211,65 EUR (II. točka izreka).

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki poudarja, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe nesporno izhaja, da se poroštvo nanaša na znesek kredita po prvi kreditni pogodbi s 7. 8. 2007. Nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj meni, da je bilo A. A. kot direktorici glavne dolžnice dobro znano, kakšna je bila pogodbena volja pravdnih strank. V takšnem primeru zato odpade potreba po varovanju poroka, kar je smisel določila 1013. člena OZ. Meni, da je že iz besedila pogodbe jasno razvidno, da poroka solidarno jamčita za 660.000 EUR, kar ustreza 20 % takratne obveznosti stečajne dolžnice. A. A. tudi ni mogoče šteti za šibko stranko, saj so bila določila obeh pogodb pregledana s strani odvetnikov, solidarnih porokov in poslovodij ter družbenikov družbe B., d. o. o. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka kot upnica sklenila z družbo B, d. o. o., katere direktorica je bila A. A., dve pogodbi o dolgoročnem kreditu. S prvo je kreditojemalki odobrila kredit v višini 3.300.000, z drugo pa 300.000 EUR. Ker je toženec nasprotoval terjatvi, ki jo je tožeča stranka priglasila zoper kreditojemalko, sedaj stečajno dolžnico, tožeča stranka predmetno tožbo vlaga na podlagi drugega odstavka 300. člena ZFPPIPP. Med pravdnima strankama je sporno, ali je bila predmet solidarnega poroštva stečajne dolžnice, določenega v zadnjem odstavku 3. člena kreditne pogodbe z 21. 2. 2008 (druge kreditne pogodbe), obveznost družbe B., d. o. o., po kreditni pogodbi s 7. 8. 2007 (prva kreditna pogodba).

6. Tožeča stranka zatrjevano solidarno poroštvo stečajne dolžnice utemeljuje na 3. členu kreditne pogodbe z 21. 2. 2008, ki določa zavarovanja, in se v zadnjem odstavku (glede poroštva) glasi: "S podpisom te pogodbe prevzemata solidarna poroka solidarno poroštvo za obveznosti dolžnika po tej kreditni pogodbi do višine EUR 660.000,00 EUR, kar predstavlja 20 % celotne zadolženosti kreditojemalca pri banki. Kot solidarna poroka jamčita za izpolnitev obveznosti dolžnika po tej pogodbi z vsem svojim trenutnim in bodočim premoženjem in prihodki". S citiranim pogodbenim določilom zatrjuje obstoj poroštvene zaveze stečajne dolžnice za obveznost glavnega dolžnika, ki ne izvira iz kreditne pogodbe, v kateri je citirano določilo vsebovano, temveč iz že prej sklenjene kreditne pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo ponovno, saj ob prvem sojenju ni upoštevalo, da poroka zavezuje le pisna poroštvena izjava, v kateri je obveznost glavnega dolžnika, na katero se poroštvo nanaša, vsebinsko identificirana (višina obveznosti, njena zapadlost, obresti idr.). V ponovljenem postopku je pravilno izhajalo iz 1013. člena OZ, ki strožjo obličnost poroštvene izjave predvideva z namenom varstva poroka. Ta namreč neodplačno jamči za tujo obveznost, zato je pomembno, da mu je znano, kakšna je njegova obveznost in da ta ni večja od obveznosti glavnega dolžnika.

8. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se terjatev tožeče stranke nanaša na obveznost glavne tožnice po prvi kreditni pogodbi in ne na seštevek obveznosti po obeh kreditnih pogodbah. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da citirano določilo kreditne pogodbe z 21. 2. 2008 ne vsebuje zahtevane vsebinske identifikacije obveznosti glavnega dolžnika. V njej namreč kreditna pogodba s 7. 8. 2007, iz katere naj bi (po navedbah tožeče stranke) izvirala obveznost glavnega dolžnika, sploh ni omenjena (kaj šele, da bi vsebovala podatke, na podlagi katerih bi porok lahko ugotovil svojo obveznost), zato se poroštvo ne more nanašati nanjo.

9. Ob tem je nejasen tudi zapis, da solidarna dolžnika jamčita do 660.000 EUR, kar lahko pomeni tudi bistveno manjšo obveznost. Ob dejstvu, da tako določen znesek bistveno presega znesek obveznosti glavnega dolžnika po drugi kreditni pogodbi, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšna poroštvena izjava neveljavna. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je v skladu s 83. členom OZ treba nejasna določila v t. i. tipskih pogodbah razlagati v korist druge stranke, tj. tiste, ki besedila pogodbe ni pripravila. Čeprav je v konkretnem primeru kot porokinja nastopala tudi zakonita zastopnica glavne dolžnice, pa slednje ne odvezuje tožeče stranke kot močnejše stranke, da besedilo pogodbe pripravi na jasen in nedvoumen način. Le v primeru, da bi poroštvena izjava vsebovala jasno identifikacijo obveznosti (npr. znesek kredita, številko kreditne pogodbe, na katero se nanaša, datum zapadlosti obveznosti in podatke o obrestih), bi bilo moč šteti, da je porok seznanjen z obveznostjo glavne dolžnice. Konkretni primer je zato drugačen od primera, obravnavanega v odločitvi Vrhovnega sodišča RS II Ips 308/2015, saj je bilo v slednjem poleg pisne izjave poroka, ki je bil hkrati tudi zakoniti zastopnik glavnega dolžnika, s poroštveno pogodbo zadoščeno tudi jasni identifikaciji njegove obveznosti. V obravnavanem primeru pač ne.

10. Pritožbeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato, ker tudi ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k predmetni odločitvi, zato stroške nosi sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).