Jedro

Tožnik je ravnal neskrbno, malomarno in v nasprotju s pravili varnega dela; bil je usposobljen za varno delo in tudi eden izmed vodilnih delavcev. Zato je njegov prispevek k nastanku škode ocenjen v razmeroma visokem deležu 35%. Delodajalec pa je odgovoren za organizacijo varnega dela, je strokovnjak in ne sme tolerirati kršitev. Čeprav je v njegovem interesu, da delavci uresničujejo normative in naredijo čim več, ne sme dopuščati nepravilnega dela oziroma nepravilnega ravnanja v primeru okvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da prvemu tožniku (v nadaljevanju tožnik) plačuje mesečno rento v znesku 221,81 EUR od 1. 7. 2006 dalje. Tožbeni zahtevek za plačilo preostale odškodnine tožniku je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi zahtevke posrednih oškodovancev (druge tožnice, tretjega tožnika in četrte tožnice).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbam posrednih oškodovancev in sodbo prve stopnje glede njih razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Pritožbi tožnika je delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo, po odštetju že plačane odškodnine pa toženi stranki naložilo, da mu plača še 3.345,43 EUR. V presežku je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodba sodišča druge stopnje ni v celoti odgovorila na pritožbene navedbe o tem, da izvedeni dokazi niso bili ocenjeni v skladu z 8. členom ZPP, pa tudi določene ugotovitve izvedenca G. niso korektno povzete iz njegovega izvedenskega mnenja in ne potrjujejo ocene o sokrivdi tožnika zgolj 35%. Gre za izključno krivdo samega tožnika. Korektna in celovita analiza izvedenskega mnenja namreč ne kaže na kakršenkoli prispevek tožene stranke niti tega, da bi pri toženi stranki obstajala praksa vključevanja delovne linije v pogon s pokrivanjem induktivnega stikala, kot je to v nasprotju s pravili o varnem delu opravil tožnik. Izpodbijana sodba pri presoji pritožbenih navedb o kršitvi 8. člena ZPP ni ocenila ugotovitev izvedenca G. in izpovedi priče M. V., da ograja, ki jo je postavila tožena stranka, sploh ni bila potrebna, saj je šlo za sodobno livarsko linijo uvoženo iz Nemčije, ki je bila poizvedena v skladu z evropskimi standardi. V nadaljevanju revizija večinoma povzema pritožbene navedbe in ponavlja, da sta sodišči nepravilno sprejeli izpovedbe prič A. N., I. E. in D. B., ki niso neposredne priče dogodka, zato njihova izpoved nima nobene argumentativne vrednosti za sklepanje o vzročni zvezi med tem, da so bili odgovorni seznanjeni s prakso zaposlenih, da sami odpravljajo napake v nasprotju s pravili o varnem delu, in tožnikovim poškodovanjem. Do škodnega dogodka ne bi prišlo že ob povsem povprečni in normalni tožnikovi skrbnosti, ob tem, da je bil za to usposobljen, da je delo opravljal že več let, da je bil mojster na liniji in bi torej moral pokazati še večjo skrbnost, kot je skrbnost normalnega povprečnega človeka; pokazati bi moral posebno skrbnost poučenega delavca za varno delo. Pri tožnikovem posegu v nevarno območje ne gre za opustitev, temveč za aktivno ravnanje v nasprotju s pravili varnega dela. Ponavlja, kakšen je delovni proces in postopek varne odprave napak, ter poudarja izpovedbe prič I. H., J. S. in Z. V., ki naj bi ne bile celovito ocenjene in zavrnjene brez ustrezne obrazložitve. Tožnik nikoli ni z imenom in priimkom navedel, kateri naj bi bili tisti vodstveni delavci, ki naj bi takšno nepravilno prakso dopuščali. Sicer pa je glede na delovno mesto mojstra linije za „vodstvenega delavca“ treba šteti tudi samega tožnika. Zato je trditev izpodbijanih sodb o krivdni odgovornosti tožene stranke absurdna. Tudi izpovedba R. L. v sodbah sodišč ni ustrezno ocenjena, zaključevanje o neprepričljivosti njegove izpovedbe in izpovedbe J. S. pa zmotno, kot je tudi zmotno poklanjanje vere izpovedim prič B. in E. Tožnik je pokazal skrajno malomarno in lahkomiselno ravnanje in ni pokazal tiste mere skrbnosti, kot bi jo vsak povprečen človek. Ocena razmerja sokrivde pravdnih strank je zato zmotna in nepravilna, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pravilna je namreč ocena, da gre za izključno krivdo tožnika oziroma bi moralo biti razmerje odgovornosti obrnjeno v korist tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Glede na to, da je revizijo v nedovoljenem delu zavrglo že sodišče prve stopnje s sklepom 4. 12. 2008, višje sodišče pa pritožbo tožene stranke zoper ta sklep zavrnilo, je Vrhovnemu sodišču ostala le še presoja utemeljenosti revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke zoper ugodilni del sodbe prve stopnje o rentnem zahtevku.

8. Določilo 8. člena ZPP uzakonja načelo proste dokazne ocene: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To načelo se tiče izbora dokazov (načeloma so dopustni vsi zakonito pridobljeni dokazi), metode njihove izvedbe (vestna in skrbna presoja vsakega posebej, vseh skupaj in celotnega dokaznega postopka) in ocene njihove dokazne vrednosti (ki mora biti prepričljivo in racionalno argumentirana). Kršitev načela se lahko kaže v dveh smereh: kot zmotna ugotovitev dejanskega stanja in kot (praviloma relativna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Slednja bo podana, kadar sodišče ne bo upoštevalo metodološkega napotka iz citirane določbe, kadar pa bo ocena dokazov vestna in skrbna ter analitično sintetična, a vsebinsko neprepričljiva, bo podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ta ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. V obravnavanem primeru bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo dokazno oceno, sodišče druge stopnje pa na pritožbo tožene stranke pojasnilo, da neposrednih očividcev delovne nesreče ni bilo in da so priče N., E. in B., katerih izpovedbo je sprejelo kot prepričljiv(ejš)o, delale vsakodnevno na liniji, kjer je prišlo do poškodbe tožnika, odpravljale napake na enak način kot on, obenem pa nimajo interesa, da se tožena stranka oprosti odgovornosti; na drugi strani je za priči S. in V. zapisalo, da sta izpovedovali, kako bi moralo biti in ne, kako se je v resnici delo vsakodnevno opravljalo. Sodba sodišča druge stopnje je tudi odgovorila in presodila vse navedbe pritožbe, ki so bistvenega pomena. V osrednjem odstavku na 4. strani obrazložitve je sodišče druge stopnje ustrezno obrazložilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP, obenem pa tudi pojasnilo, zakaj se z njo strinja in jo s tem potrdilo kot pravilno. Razlog, da ni posebej izpostavljalo izpovedbe priče M. V., je očitno v dejstvu, da tudi pritožba tega dokaza ni posebej izpostavljala, sicer pa je ta priča izpovedovala pretežno glede zaščitne ograje, za katero sta sodišči ugotovili, da ni bila predvidena in je bila nameščena šele kasneje kot dodatno varstvo za preprečitev podobnih nesreč zaradi nepravilnih posegov delavcev v delovanje linije zaradi odprave napak na njej. Zaključki sodišč glede zaščitne ograje so torej v skladu z revizijskimi navedbami o tem, da ni bila nujno potrebna za varno delovanje livarske linije. Trditve, da sodišči nista sledili metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki od sodišča terja vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, torej niso utemeljene, tožena stranka pa z njimi v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene in torej nedopustno skuša poseči v ugotovljeno dejansko stanje.

10. Tožena stranka v reviziji ne pove, katere navedbe izvedenca iz njegovega izvida in mnenja naj bi bile nekorektno povzete. Revizijska trditev, da mnenje ne potrjuje ocene o 35% sokrivdi tožnika oziroma da iz njega izhaja izključna krivda samega tožnika, pa predstavlja grajo materialnopravnih zaključkov sodišča prve in druge stopnje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče tudi to grajo ocenjuje za neutemeljeno. Res je tožnik ravnal neskrbno, malomarno in v nasprotju s pravili varnega dela; bil je usposobljen za varno delo in tudi eden izmed vodilnih delavcev. Zato je njegov prispevek k nastanku škode ocenjen v razmeroma visokem deležu. Neutemeljeno pa bi mu bilo pripisati še večji delež. Delodajalec je odgovoren za organizacijo varnega dela, je strokovnjak in ne sme tolerirati kršitev. Čeprav je v njegovem interesu, da delavci uresničujejo normative in naredijo čim več, ne sme dopuščati nepravilnega dela oziroma nepravilnega ravnanja v primeru okvar. Nepravilno odpravljanje napak pri delu mora preprečiti, če je treba, tudi z namestitvijo dodatne varovalne opreme, ki sicer za varno delo ni nujno potrebna. Ob ugotovitvah, da je do zastoja linije prihajalo relativno pogosto, da je tožena stranka kot delodajalec za nepravilno odpravljanje napak vedela, tožniku neposredno nadrejeni delavec (po tožnikovih trditvah R. L. in torej ni resnična trditev revizije, da osebe tožnik ni nikoli imenoval z imenom in priimkom) pa je celo pokazal tak nepravilen način odprave napak in spravljanje linije v pogon in delavci drugega načina odpravljanja napak niti niso izvajali, je pravilen zaključek o toženkinem ne dovolj skrbnem zagotavljanju varnega dela in tudi o njenem 65% deležu k nastanku nesreče. 11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.