Jedro

Tožena stranka očita kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 229. členom ZPP. Na takšne očitane kršitve pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V okviru svojega pritožbenega trditvenega bremena mora pritožnica določno trditi, v čem naj bi opustitev uporabe katerega od procesnih pravil vplivala na pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zgolj abstraktne trditve ne zadoščajo.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. odstavek izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper 2. odstavek izreka prvostopenjske sodbe se deloma ugodi in se prvostopenjska sodba deloma spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi:

1. "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.171,19 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka naprej in bodo tekle do plačila."

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila opravljenih računalniških storitev.

2. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

3. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka vložila dve pripravljalni vlogi. Tožena stranka je vložila zgolj ugovor zoper sklep o izvršbi.

4. Tožeča stranka je zahtevala plačilo storitev z dvema računoma: z dne 6. 12. 2016 in z dne 5. 1. 2017. Od zneska, ki ga je prvotno uveljavljala s prvim računom, je v pravdnem postopku zahtevala še plačilo 6.259,05 EUR in pa zakonske zamudne obresti od 22. 12. 2016. Zahtevala je tudi celotno plačilo po drugem računu: 1.229,88 EUR in zakonske zamudne obresti od 20. 1. 2017 naprej.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo (619. člen OZ) na temelju ponudbe, ki jo je dala tožeča stranka toženi stranki dne 9. 9. 2015. Po tej ponudbi se je tožeča stranka za toženo stranko zavezala opraviti računalniške storitve, in sicer izdelavo in vzdrževanje spletne trgovine. Tožena stranka se je zavezala k plačilu. Tožena stranka je tožečo stranko sicer obvestila o napakah, vendar pa je podpisala aneks k pogodbi. Aneks je bil tudi zapisnik o predaji; z njim je tožena stranka prevzela pogodbeni predmet. V njem je tudi pisno potrdilo, da so bila izvedena vsa dela, da so bila izvedena pravilno in skladno s ponudbo (priloga A4). Graje napak na listinah, ki so list. številke spisa 50 do 76, se vse nanašajo na čas pred podpisom aneksa (prvostopenjska sodba, r. št. 6).

6. Sicer je tožena stranka tudi po podpisu aneksa trdila, da obstajajo skrite napake (l. št. 22 do 24). Toda tožeča stranka je v odgovor navedla, da je izvedla vsa dela po pogodbi in da jih je opravila pravilno, ter da napak sploh ni bilo. V dokaz trditvam je predložila korespondenco z dne 16. 2. 2017 in 5. 11. 2018. Ta korespondenca potrjuje, da je tožena stranka potrdila obveznost plačila zahtevanega zneska v celoti, kar pomeni, da so bila dela po pogodbi izvedena v celoti in pravilno.

7. Obseg naročila dodatnih del naj bi izhajal iz e-pošt z dne 1. 2. 2016 in 19. 2. 2016 (pripeti k prilogam A3 in A7). Tožeča stranka je v odgovor toženi stranki glede sporne izvedbe del po pogodbi in dodatnih del odgovorila po posameznih spornih postavkah (prilogi A11 in A12). S tem se je tožena stranka strinjala (priloga A14). Tožena stranka je tako potrdila pravilnost izvedbe vseh naročenih in izvedenih del. S takšno izjavo se je tudi strinjala, da bo oba računa poravnala tožeči stranki. Tožena stranka namreč ni dala nasprotnih trditev ali listin, s katerimi bi dokazovala svoje ugovorne navedbe.

8. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi v celoti ohranilo v veljavi. S tem je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke.

9. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je grajala opustitev predlaganega zaslišanja prič. "Iz spisne dokumentacije, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, jasno izhaja, da je tožena stranka imela ves čas pripombe nad delovanjem sistema. Napake je vedno grajala v roku, tudi skrite napake. Res je, da je ena vrsta komunikacije preko elektronske pošte, vendar bi sodišče moralo izvesti tudi druge dokaze ... Elektronska sporočila bi sodišče moralo preveriti, kar pa ni možno drugače kot z zaslišanjem prič. Elektronska sporočila so lahko interpretirana na več načinov, lahko so predočena iz konteksta, kar se je v predmetni zadevi tudi zgodilo. ... Dejstvo je, kar bi predlagane priče izpovedale, da sistem ni deloval in še vedno ne deluje." Prvostopenjsko sodišče naj bi že vnaprej ocenilo predlagano zaslišanje prič kot neuspešen dokaz. Kršena naj bi bila kontradiktornost postopka. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka.

10. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Podrobno je utemeljila svoje mnenje, iz katerih razlogov naj ne bi bila kršena pravica tožene stranke do kontradiktornega postopka.

11. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

12. Tožena stranka očita kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 229. členom ZPP. Na takšne očitane kršitve pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V okviru svojega pritožbenega trditvenega bremena mora pritožnica določno trditi, v čem naj bi opustitev uporabe katerega od procesnih pravil vplivalo na pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Zgolj abstraktne trditve ne zadoščajo. Iz pritožbe tožene stranke je mogoče razbrati le, da naj bi opravljeno delo imelo napake, da je tožena stranka "imela ves čas pripombe nad delovanjem sistema. Napake je vedno grajala v roku, tudi skrite napake ...". To naj bi izhajalo „Iz spisne dokumentacije, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi“. Seveda sodišče v odsotnosti zadostnih trditev ni dolžno iskati dokazov iz listin, ki jih je predložila tožena stranka (212. člen ZPP). Katere naj bi bile torej listine, ki jih naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno interpretiralo, pritožba niti ne navaja. Prav zato je pritožbeno navedbo tožene stranke povzelo dobesedno. Takšne pritožbene navedbe so same po sebi presplošne in poleg tega niti ne upoštevajo, kako je prvostopenjski postopek tekel. 13. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sicer trdila, da je izvršena storitev tožeče stranke imela napake. Te trditve so bile še zelo splošne. Potem pa je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) na takšne splošne trditve odgovorila (vloga z dne 25. 8. 2017). Trdila je, da je tožena stranka prevzela do 15. 11. 2016 opravljena dela z aneksom. Iz tega je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da so bile do tedaj uveljavljane napake odpravljene. S takšnim sklepanjem se pritožbeno sodišče lahko le še strinja (3. odstavek 633. člena OZ). Pritožba pa ne navaja ničesar, s čimer bi konkretno izpodbila takšno sklepanje o pravni posledici navedene listine.

14. Kolikor pa naj bi se napake pojavile kasneje, pa je tožeča stranka trdila, da skritih napak ni bilo. Tožena stranka je sicer v marcu 2017 ugotovila skrite napake, to naj bi vsaj izhajalo iz listin na l. št. 22 do 24 (ki so bile pripete ugovoru zoper sklep o izvršbi); takšnih trditev pa sicer tožena stranka celo niti ni postavila. Te listine so bile tudi edine, za katere je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da naj bi bile v njih napake grajane. Toda tožeča stranka je v pravdnem postopku v vlogah z dne 25. 8. 2017 in 13. 12. 2018 trdila, da je vsa dela izvedla, da jih je izvedla pravilno in da spletna trgovina deluje. V dokaz je predložila korespondenco z dne 16. 2. 2017 in 5. 11. 2018 (priloga A16), iz katere izhaja, da je tožena stranka potrdila vtoževani znesek v celoti in po obeh računih. S tem pa je smiselno potrdila, da so bila izvedena vsa dela in tudi pravilno. Tožena stranka trditvam tožeče stranke ni zoperstavila nobenih konkretnih lastnih trditev nasprotnega, in ni predlagala nobenega dokaza.

15. Dodana dela so bila naročena 1. 2. 2016 in 19. 2. 2016 (prilogi A3 in A7). Tožeča stranka je v odgovor toženi stranki glede sporne izvedbe dodatnih del (in tudi ostalih del po pogodbi) odgovorila s pojasnili po posameznih spornih postavkah (prilogi A11 in A12). S tem se je tožena stranka strinjala (priloga A14). Tožena stranka je tako potrdila pravilnost izvedbe vseh naročenih del in se je zavezala k plačilu obeh računov.

16. V ugovoru tožene stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem prič pa prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti, saj so bile trditve tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi zelo splošne. Iz trditev na primer ni bilo mogoče razbrati niti, ali so se nanašale na čas pred sprejemom aneksa ali na čas po njem, niti, zakaj bi lahko priče izpovedale o napakah in o katerih, in za kakšne vrste napak naj bi šlo: za skrite ali očitne napake (2. odstavek 229. člena ZPP). Vse to pa bi tožena stranka morala navesti vsaj potem, ko je tožeča stranka postavila svoje konkretne trditve o napakah v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2017. Tožena stranka je glede svojih trditev ostala po tej pripravljalni vlogi tožeče stranke povsem nedejavna, kot je že bilo obrazloženo. Priče pa se zaslišujejo zato, da se preizkusi resničnost postavljenih strankinih trditev. Če dovolj konkretnih trditev niti ni, tudi zaslišanje prič ni potrebno.

17. Tožena stranka niti v pritožbi ne trdi, da je kadarkoli postavila trditve. Niti v pritožbi tožena stranka ne navaja elektronskih sporočil, ki bi jih bilo mogoče interpretirati na več načinov, niti katero od sporočil, ki jih je prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi navedlo, naj bi bilo interpretirano nepravilno. Pritožba ostaja v tem delu povsem splošna, in prav zaradi tega tudi neupoštevna (1. odstavek 339. člena ZPP).

18. Neutemeljena je pritožba tudi zato, ker bi opustitev izvedbe dokazov morala tožena stranka grajati vsaj na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tega pa ni storila (1. odstavek 286.b člena ZPP).

19. Kontradiktornost postopka ni bila kršena. Trditev tožene stranke glede kršitve kontradiktornosti je povsem splošna. Pravica tožene stranke do izjave v postopku ni bila v ničemer omejena. Postopka se je tožena stranka tudi udeleževala.

20. Okoliščina, da tožene stranke ni zastopal odvetnik, ni razlog za to, da bi sodišče z njo ravnalo kakorkoli drugače, kot če bi jo zastopal odvetnik. Za kaj takšnega namreč ni nobenega pravnega temelja. Vsaka stranka se lahko poskusi pravdati brez strokovno usposobljenega pooblaščenca - vendar pa se s tem izpostavlja večjemu tveganju, da bo izid postopka zanjo neugoden.

21. Glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka pri izvajanju dokazov, je moralo pritožbeno sodišče opreti svojo odločitev na v teku prvostopenjskega postopka ugotovljena dejstva.

22. Pritožbeno sodišče je glede odločitve v glavni stvari opravilo le še preizkus po uradni dolžnosti, in v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP. Ta ni razkril, da bi prvostopenjsko sodišče odločilo nepravilno. Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala plačilo po podjemni pogodbi (619. člen OZ), ker je tožena stranka z aneksom z dne 15. 11. 2016 prevzela izvršeno delo kot opravljeno brez napak. Tožena stranka je opravila tudi dodatna dela. Teh pritožba sicer niti ne omenja. Zaradi tega je tožeča stranka upravičena do plačila opravljenih del, tudi dodatnih. Do plačila zamudnih obresti je tožeča stranka upravičena od preteka v računih določenega plačilnega roka naprej (1. odstavek 299. člena ZPP).

23. Delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede stroškov postopka. Prvostopenjsko sodišče je naložilo toženi stranki tudi plačilo po 100 OT kot nagrado za posvet s stranko in za pregled listin. Tar. št. 39 OdvT izrecno predvideva, da se lahko zahteva posebno nagrado za takšna opravila le, če gre za samostojno storitev, za katero nagrada ni vključena že v nagrado po drugi tarifni številki. Prav nagradi za posvet s stranko in za pregled listin sta vključeni v nagrado za sestavo pripravljalne vloge. Toženi stranki zato ne bo treba povrniti še nagrade v višini 200 OT. Toženi stranki tako ne bo treba povrniti 112,00 EUR. Znesek, ki ga bo morala povrniti, znaša tako 1.171,19 EUR.

24. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Pritožba tožene stranke ni bila uspešna, razen v majhnem obsegu glede stroškov. Pritožnica zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeči stranki pa bo tožena stranka morala povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so znašali 500 OT za nagrado za odvetnika (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT9, 10 OT za materialne stroške in DDV. Skupaj je tožeča stranka upravičena do povrnitve 373,32 EUR.

25. Tožena stranka bo morala povrniti stroške v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.