Jedro

Predlagatelj za denacionalizacijo zahteve zaradi poteka prekluzivnega roka nimajo več možnosti vložiti, saj bi bila ta kot prepozna zavržena. Odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da zahtevek, ki so ga predlagatelji vložili na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen, predlagateljem samo navidezno dopušča uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to pravico dokončno odvzema. S tako odločitvijo bi bila zato kršena pravica predlagateljev do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja – nepremičnin, ki so bile v času zaplembe pripisane pri vl. št. 37, 140, 338, 397, 425, 440 in 453, vse k. o. ..., pri vl. št. 337 k. o. ..., pri vl. št. 132 k. o. ... in pri vl. št. 292 k. o. ..., premičnega premoženja v Tovarni ... in stanovanjski hiši na naslovu S. ter plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja od 20. 8. 1945 do dneva vrnitve. Zavrnitev je utemeljilo z nosilnim razlogom, da je bilo sporno premoženje pravnemu predniku predlagateljev A. L. na podlagi 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. FLRJ, št. 2/45, Odlok AVNOJ) z dne 21. 11. 1944 podržavljeno, preden je bila s kazensko sodbo izrečena njegova zaplemba. Pravna podlaga za odločanje je zato Zakon o denacionalizaciji (ZDen), ne pa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), in bi morali predlagatelji vrnitev premoženja zahtevati v upravnem, ne pa sodnem postopku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Prvi predlagatelj (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da postopkovna kršitev ni podana že iz razloga, ker predlagatelj ni pojasnil, glede česa in zakaj bi uveljavljana procesna kršitev vplivala na izpodbijani sklep. To ne drži, saj je v pritožbi izrecno navedel, česa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Poudaril je, da je moral izbrati postopek po ZDen oziroma ZIKS in pojasnil, zakaj je bila umaknjena zahteva za denacionalizacijo. V sporni zadevi sta vzporedno tekla dva postopka, to je postopek po ZDen in postopek po ZIKS. V tem času je veljalo stališče Vrhovnega sodišča RS, da denacionalizacijski upravičenci ne morejo hkrati uveljavljati vračila istega premoženja v dveh postopkih in se morajo zato odločiti za en ali drug postopek. Predlagatelji so zato izbrali postopek po ZIKS in umaknili zahtevo za denacionalizacijo. Ker je rok zamujen, vrnitve premoženja po ZDen v upravnem postopku ne morejo več uveljavljati.

Navedbe prvega nasprotnega udeleženca

4. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Soglaša z navedbami, da sta vzporedno tekla dva postopka. Dejstvo je, da so predlagatelji sami opravili izbiro postopka, pri čemer je pomembno vlogo odigralo vprašanje državljanstva pokojnega upravičenca. Ni res, da je sodišče prve stopnje priznavalo temelj zahtevka predlagateljev. Materialno pravo v zadevi je bilo pravilno uporabljeno, pri čemer sodišči tudi nista zagrešili nobene postopkovne kršitve.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tej zadevi je bilo temeljno vprašanje, na kateri pravni podlagi je bilo podržavljeno z izpodbijanim sklepom zajeto premoženje pravnih prednikov predlagateljev. Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS. ZDen v 3., 4. in 5. členu določa, da o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena, odločajo upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), pa določa pristojnost okrajnih sodišč, ki o teh zadevah odločajo v nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen). Prvi odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po tem zakonu določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145. č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, in sicer v nepravdnem postopku.

7. Zavrnilna odločitev sodišč temelji na presoji, da pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi ni ZIKS, temveč ZDen, ker je bilo premoženje, ki je bilo predmet zahtevka v konkretnem postopku, podržavljeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka. To stališče je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je štelo, da se premoženje na podlagi ZIKS vrne le v primeru, če je bilo zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe – in ne neposredno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ.(1) V obravnavani zadevi je moralo Vrhovno sodišče v revizijskem preizkusu pravnomočne odločitve upoštevati pomembne ustavnopravne vidike obravnavane problematike, poudarjene v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 969/08 z dne 13. 5. 2010, zlasti kar zadeva varstvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Zavrnitev predloga bi namreč utegnila privesti do posledice, da bi bilo predlagateljem zaradi odločitve o zavrnitvi, sprejete po poteku prekluzivnega roka (prvi odstavek 64. člena ZDen), onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev spornega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah Zden.

8. Stališče sodišč, da predlagatelji vrnitve spornega premoženja ne morejo zahtevati na podlagi 145. člena ZIKS, temveč le na podlagi navedenih določb ZDen pri pristojnem upravnem organu v postopku denacionalizacije, pomeni, da sodišče zahtevka za vrnitev premoženja ni zavrnilo zato, ker predlagatelji ne bi bili upravičeni do vrnitve premoženja, ki je bilo predmet njihovega zahtevka, temveč zato, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, in je o vrnitvi premoženja pristojen odločati drug državni organ.

9. Odločilno v konkretnem primeru je, da je ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo določil prekluzivni rok, ki je že potekel (primerjaj s prvim odstavkom 64. člena ZDen). Predlagatelji so sicer pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen vložili zahtevo za denacionalizacijo, ki pa so jo 13. 10. 2003 umaknili. To pomeni, da zahteve zaradi poteka prekluzivnega roka nimajo več možnosti vložiti, saj bi bila ta kot prepozna zavržena. Po stališču Ustavnega sodišča zato odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da zahtevek, ki so ga predlagatelji vložili na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen, predlagateljem samo navidezno dopušča uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to pravico dokončno odvzema. S tako odločitvijo bi bila zato kršena pravica predlagateljev do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki jo je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot v ZIKS, ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja oblast izbrala (nemara res tudi podvajala) za dosego končnega cilja podržaviti zasebno premoženje. Ustavno sodišče je v svoji, že prej citirani odločbi, s tem v zvezi poudarilo: „Tako kot so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazni zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju (med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljanjem na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala), sta po svojem namenu enaki tudi ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in ZIKS. Cilj obeh je poprava krivic. Zato je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna – odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju.“

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ter v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). V novem postopku bo moralo sodišče, ob upoštevanju namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja v ZDen in ZIKS, zakonsko ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica predlagateljev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Op. št. (1): Primerjaj z odločbami VSRS II Ips 275/2002, II Ips 328/2003, II Ips 712/2001, II Ips 85/2004, II Ips 615/2005, II Ips 177/2009 in druge.