Jedro

Sodišče prve stopnje je kot pravno pomembne okoliščine pri presoji zakonitosti upravnega akta pravilno štelo samo tiste, ki se nanašajo na pravočasnost pritožbe zoper akt prvostopnega upravnega organa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center z dne 23.6.2003, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba zoper enotno dovoljenje za gradnjo z dne 16.10.2002. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve tožene stranke in pred tem ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da mu je bilo enotno dovoljenje za gradnjo vročeno dne 16.10.2002. Tudi ni sporno, da je tožnik pritožbo zoper navedeno upravno dovoljenje vložil dne 10.6.2003, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih. Glede na navedene podatke je tožena stranka pravilno presodila, da je izpodbijani sklep, s katerim je organ prve stopnje prepozno pritožbo zavrgel, pravilna. Ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje, ali je gradnja skladna s prostorskim izvedbenim aktom, sodišče prve stopnje ni presojalo, ker je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj vprašanje pravočasnosti pritožbe.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, da v času prejema enotnega dovoljenja za gradnjo ni bilo nobene potrebe za ugovarjanje zoper začeto gradnjo, šele ob začetku gradnje in ob vpogledu v gradbeno dokumentacijo je ugotovil, da prihaja do odstopanj od določenih elementov iz dovoljenja in navaja, kje naj bi prišlo do odstopanj. Sodišče bi moralo proučiti utemeljenost navedb v tožbi. Med drugim navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno razjasnjeno in ni bil opravljen predlagani neposredni ogled na kraju samem, zato je tudi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, izpodbijano sodbo spremeni in izpodbijani upravni akt na prvi in drugi stopnji odpravi, hkrati s „pripoznavo“ stroškov tega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti prereka tožnikove navedbe kot neutemeljene in predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot dovoljena revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je s tožbo izpodbijana procesna odločitev, sprejeta v upravnem postopku. Revizijsko sodišče bi glede na takšno odločitev in glede na obseg revizijskih razlogov (1. odstavek 85. člena ZUS-1), lahko v tem primeru preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje le v okviru procesnih razlogov iz 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1 (zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa revident takih kršitev, ki bi jih storilo sodišče prve stopnje, ni uveljavljal, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker je bila v upravnem sporu izpodbijana odločitev procesne narave, materialno pravo v obravnavanem primeru ni bilo uporabljeno. Revizijsko sodišče zato tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenost navedb, ki so se nanašale na enotno dovoljenje za gradnjo. Glede na to, da v tej zadevi ne gre za meritorno odločanje, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje kot pravno pomembne okoliščine pri presoji zakonitosti upravnega akta, pravilno štelo samo tiste, ki se nanašajo na pravočasnost pritožbe zoper akt prvostopnega upravnega organa. Zato tudi ugovori, ki jih tožnik smiselno ponovi v reviziji in se nanašajo na pravilnost enotnega dovoljenja za gradnjo, v tem postopku niso relevantni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Revizijsko sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.