Jedro

Po določilu drugega odstavka 382. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 tolarjev.

Če sta tožnica in toženec v času vlaganj v stanovanje živela v zakonski skupnosti in če sta v stanovanje vlagala več kot tisto, kar je bilo potrebno za tekoče vzdrževanje ob normalni uporabi stanovanja, sta ravnala kot poslovodja brez naročila. Tedaj je lahko nastalo skupno premoženje zakoncev in ni izključeno, da bi bila tožnica, ki je kasneje kupila to stanovanje, obogatena za tožnikov delež vlaganj, če je stanovanje zaradi vlaganj več vredno.

Izrek

1. Revizija proti sodbi se v delu, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja in v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev solastninske pravice toženca, zavrže. 2. Reviziji proti sodbi se v delu, s katerim je zavrnjen podredni zahtevek na plačilo 450.000,00 SIT in v izreku o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je že drugič razsodilo, da se mora toženec v 15 dneh izseliti iz trisobnega stanovanja v N., K., ki leži v pritličju levo in ima št. 2 ter tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 84.657,00 tolarjev. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem bi morala tožnica priznati, da je toženec lastnik do 1/4 spornega stanovanja ter mu v 15. dneh dostaviti ustrezno listino, sicer bi jo nadomestila pravnomočna sodba. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožnica plačati tožencu 450.000,00 tolarjev.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvo sodbo.

Proti sodbi višjega sodišča je laično vložil revizijo toženec, ki navaja naslednje razloge: kršitev ZPP, napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so bile ob ugotavljanju dejanskega stanja narejene napake, saj v stanovanju stalno prebiva od leta 1983, vanj je vlagal za izboljšanje bivalnih razmer in drugega stanovanja ni dobil, ker je imel rešen stanovanjski problem. Zato ne more ostati na cesti, zlasti ker ni kriv za razvezo on, marveč tašča. Dodaja, da se tožnica ni izselila zaradi fizičnega pritiska, temveč se je leta 1993 prostovoljno izselila iz stanovanja, ko toženca ni bilo doma, in vložila razvezno tožbo. Glede nakupa stanovanja navaja, da je zanj izvedel šele naknadno in trdi, da je bilo stanovanje kupljeno s prodajo skupnih stvari ter s skritimi tožničinimi prihranki in bančnimi transakcijami. Posojilu tožničinega brata odreka verodostojnost, ker ga je tožnica predložila šele naknadno, ker ni uradni dokument in ker izpovedba posojilodajalca ni bila prav ocenjena. Dodaja še, da želi tožnica izprazniti stanovanje zato, da bo v njem njen pooblaščenec odprl odvetniško pisarno.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), tožena stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija proti tistemu delu sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja in na stvarnopravni zahtevek iz nasprotne tožbe ni dovoljena, revizija proti tistemu delu, s katerim je zavrnjen podredni, obligacijski zahtevek, pa je utemeljena.

Po določilu drugega odstavka 382. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 tolarjev. V danem primeru vrednost tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja ni navedena v tolarjih in tudi označitev, da gre za vrednost 5000 taksnih točk po Zakonu o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 1/90 do RS, št. 38/96) ne znese 80.000,00 tolarjev. Tudi vrednost stvarnopravnega zahtevka, ki ga je pooblaščenec tožene stranke podal na glavni obravnavi dne 11.10.1994, ni bila označena tako, kot predvidevata tretji odstavek 40. člena ZPP in drugi odstavek 186. člena ZPP, zato ni zagotovljena pravica do revizije po določilu 382. člena ZPP. Glede na to je revizijsko sodišče revizijo v navedenem delu po določilu 392. člena ZPP s sklepom zavrglo.

Revizija pa je dovoljena glede podrejenega zahtevka iz nasprotne tožbe, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki presega znesek 80.000, tolarjev. V tem delu je revizija tudi utemeljena. Tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stonje sta namreč ugotovili, da med pravdnima strankama niso sporna določena vlaganja v stanovanje, a jih nista ugotavljali, ker je sodišče prve stopnje štelo, da bi jih toženec lahko uveljavljal le proti prejšnjemu lastniku stanovanja, sodišče druge stopnje pa je menilo, da tožnica ni obogatena in toženec ne more biti prikrajšan, dokler živi v stanovanju. Tako stališče pa je materialnopravno zmotno. Po zatrjevanju pravdnih strank sta tožnica in toženec v času vlaganj v stanovanje živela v zakonski skupnosti in če sta v stanovanje vlagala več kot tisto, kar je bilo potrebno za tekoče vzdrževanje ob normalni uporabi stanovanja, sta ravnala kot poslovodja brez naročila. Tedaj je lahko nastalo skupno premoženje po določilu 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter RS, št. 13/94 in 82/94). Tako ni izključeno, da bi bila tožnica, ki je kasneje kupila to stanovanje, kot lastnica obogatena za tožnikov delež vlaganj, če je stanovanje zaradi vlaganj več vredno.

Da bo mogoče ugotoviti, ali je tožnica zaradi toženčevih vlaganj in dela neupravičeno pridobila določeno vrednost stanovanja (tretji odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št.29/78 do 57/89) in ali mora tožencu nadomestiti vrednost dosežene koristi, bo treba dopolniti dejansko stanje. Treba bo ugotoviti vrsto in čas vlaganj ter oceniti morebitno večjo vrednost stanovanja. Če se bo izkazalo, da je stanovanje dejansko več vredno, bo treba ugotoviti toženčev delež in tožničino dolžnost plačila določene vsote.

Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje v zvezi z obligacijskih zahtevkom zmotno uporabili materialno pravo in je zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo v tem delu ugoditi reviziji in razveljaviti del sodbe sodišča druge in sodišča prve stopnje (395. člen ZPP).