Jedro

Tožbeni zahtevek v tej pravdi temelji na določbah stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91), ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj. Gre torej za premoženjskopravni spor iz tretjega oziroma drugega odstavka 382. člena ZPP. V takšnem sporu pa je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 40. člena in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je navedla vrednost spornega predmeta v znesku 5.000,00 SIT dne 29.4.1992. Kasneje ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji stranki nista ugovarjali, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki trpita vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka neupravičeno zavrača sklenitev kupoprodajne pogodbe s tožečo stranko za stanovanje, ki se nahaja na B., Š. v izmeri 60,70 m2 in da je tožena stranka s tožečo stranko dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo, po kateri bo tožeča stranka postala lastnik stanovanja. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nižji sodišči sta napačno tolmačili določilo drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona v zvezi s 60. členom zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnik nesporno nima v lasti dograjene stanovanjske hiše, prav tako pa je tudi nesporno, da doslej ni imel možnosti, da bi jo dogradil. Zakonsko določilo, ki se nanaša na možnost dograditve stanovanjske hiše, je treba restriktivno tolmačiti, za dograditev pa upoštevati razumen rok. V takšnem roku pa tožnik hiše ni sposoben dograditi. Sicer pa ta hiša tudi ni primerna za rešitev stanovanjskega problema celotne tožnikove družine. Ta problem bi bil rešen le, če bi polnoletni sin B. ostal v stanovanju, ki je predmet pravde. Končno pa je tožnik v neenakopravnem položaju z drugimi delavci tožene stranke, ki jim je tožena stranka omogočila odkup stanovanja.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožbeni zahtevek v tej pravdi temelji na določbah stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91), ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj. Gre torej za premoženjskopravni spor iz tretjega oziroma drugega odstavka 382. člena ZPP. V takšnem sporu pa je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 40. člena in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je navedla vrednost spornega predmeta v znesku 5.000,00 SIT dne 29.4.1992. Kasneje ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji stranki nista ugovarjali, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način (tretji odstavek 40. člena ZPP). Postopek se je torej v obravnavanem primeru začel (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1990 (Ur. list SFRJ, št. 20/90), ki velja od 21.4.1990 dalje. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT. S poznejšo določitvijo mejne vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih je bila ta le še zvišana. Navedene vrednosti 8.000,00 SIT torej vrednost spornega predmeta, navedena v tožbenem zahtevku, ne presega. V reviziji označena vrednost spora v znesku 400.000,00 SIT pa je brezpredmetna, ker ni bila označena v pogojih iz drugega oziroma tretjega odstavka 40. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.