Jedro

Ker nobena od strank z nasprotujočim si interesom ni predložila izvedenskega mnenja o vplivu obravnavanega zidu na tožnikovo nepremičnino, upravnemu organu pa stranki tudi nista predlagali, da v postopek pritegne izvedenca, bi bil upravni organ po mnenju sodišča dolžan po zakonu sam odrediti izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi na podlagi pravil znanosti argumentirano odgovoril na vprašanje, kakšen je vpliv zidu na osončenje tožnikove nepremičnine, ki se nahaja v njegovi neposredni bližini zidu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-75/2010/2 tm z dne 4. 6. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v ponovno odločanje.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € (tristo petdeset evrov 00/100), povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

V 1. točki izreka izpodbijane odločbe je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije odpravilo I. z II. točko izreka odločbe Upravne enote Piran št. 351-652/2001-59 z dne 18. 1. 2010, v 2. točki izreka pa je odločilo, da odločba Upravne enote Piran št. 351-508/00 z dne 26. 9. 2000 ostane v delu, ki se nanaša na izgradnjo mejnega zidu na zahodni strani parcele št. 1256, k.o. ..., v veljavi. V 3. točki izreka je ministrstvo tožniku naložilo, da mora v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe prizadeti stranki A.A. povrniti stroške pritožbe, v 4. točki izreka pa je odločilo, da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ v točki I izreka odločbe odločbo Upravne enote Piran št. 351-508/00 z dne 26. 9. 2000 v delu, ki se nanaša na izgradnjo mejnega zidu na zahodni strani parcele št. 1256, k.o. ..., odpravil, v točki II izreka odločbe pa je odločil, da se zahteva A.A. za izgradnjo zidu na zahodni strani zemljišča zavrne. Zoper prvostopno odločitev je A.A. vložila pritožbo. Kot pojasnjuje ministrstvo, gre v obravnavani zadevi za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o dovolitvi priglašenih del št. 351-508/00 z dne 26. 9. 2000, s katero je bila A.A. na objektu na zemljišču s parcelno št. 1256, k.o. ..., dovoljena izvedba adaptacijskih del po projektni dokumentaciji št. 9/99, ki je bila izdelana meseca decembra 1999. Obnova je bila dovoljena, ker tožniku v postopku izdaje odločbe z dne 26. 9. 2000 ni bila omogočena udeležba. V obnovljenem postopku je prvostopni organ trikrat odpravil odločbo z dne 26. 9. 2000 v delu, ki se nanaša na gradnjo mejnega zidu na zemljišču s parc. št. 1256, k.o. ... in zavrnil zahtevo investitorice za gradnjo zidu, a je ministrstvo v pritožbenem postopku prvostopno odločbo vsakokrat odpravilo. Po Odloku o pomožnih objektih (Uradne objave, št. 12/97 in 38/97) je ograje višine nad 60 cm na funkcionalnem zemljišču hiše kot pomožne objekte dovoljeno graditi ob predložitvi mnenja neposrednih sosedov, če so z gradnjo lahko prizadete njihove pravice ali zakoniti interesi (2. in 6. člen odloka). Tožnik v postopku nasprotuje gradnji zidu višine 1,8 m. Po ugotovitvi prvostopnega organa gre pri zidu za ograjo, višine 1,8 m, ki se nahaja na višji koti kot nepremičnina tožnika ter poteka vzdolžno ob meji v neposredni bližini tožnikovega objekta, kar po mnenju prvostopnega organa kaže na motenje bivalnega prostora tožnikove nepremičnine. Objekt po njegovi presoji glede na gradbeno izvedbo, višino in lego nedvomno zastira tožnikovo teraso. Po mnenju pritožbenega organa pa sklicevanje tožnika na slabše pogoje bivanja na terasi njegove hiše ne upravičuje zavrnitve zahtevka prizadete stranke in ne izkazuje prizadetosti tožnika v njegovih pravicah in zakonitih interesih. Odlok, ki ga omenja prvostopni organ, nima določb o varovanju razgleda, ki ga tožnik v postopku posebej uveljavlja, glede osenčenja objekta zaradi zidu pa tožnik po ugotoviti pritožbenega organa tudi ni predložil študije osončenja, ki bi dokazovala, da gre za prekomerno osenčenje njegovih bivalnih prostorov. Iz navedenega po mnenju ministrstva izhaja, da zaradi zidu niso prizadete pravice ali zakoniti interesi tožnika in da zato postavitev zidu ne pomeni posega, ki bi bil v nasprotju s 6. členom Odloka o pomožnih objektih. Prvostopni organ je tako po mnenju ministrstva iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja, zaradi česar je bilo treba prvostopno odločbo v točki I in II izreka odpraviti in odločiti, da ostane odločba Upravne enote Piran z dne 26. 9. 2000 v delu, ki se nanaša na izgradnjo mejnega zidu na zahodni strani zemljišča s parcelno št. 1256, k.o. ..., v veljavi.

V tožbi tožnik izpodbijani odločbi nasprotuje ter opozarja, da se predmetni spor nanaša na gradnjo zidu na severni strani zemljišča s parcelno št. 1256, k.o. ... in ne na zid na zahodni strani omenjenega zemljišča, kot to v prvostopni ter izpodbijani odločbi napačno navajata upravna organa. Izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe sta si tako v nasprotju, saj je v izreku navedeno, da gre za zid na zahodni strani, med tem ko iz obrazložitve izhaja, da gre za zid na severni strani zemljišča s parcelno št. 1256, k.o. ... Ker je upravni organ odločil o gradnji zidu, ki ni predmet tega upravnega postopka, je podana po mnenju tožnika bistvena kršitev določb postopka. Kot še navaja tožnik, sta v postopku na drugi stopnji pri sestavi in pri izdaji odločbe sodelovali osebi, glede katerih obstaja dvom o njuni nepristranosti. Prvostopenjski upravni organ je namreč trikrat odločil drugače kot drugostopni organ, saj je v treh odločbah zavrnil zahtevo A.A. za gradnjo zidu, B.B. in C.C. pa sta kot uradni osebi pritožbenega organa v vseh treh primerih pritožbi A.A. ugodili. Navedeno ter dejstvo, da je bila upravna zadeva v vseh treh primerih dodeljena v reševanje istim osebam, zaposlenim na ministrstvu, pri tožniku vzbuja dvom v nepristranost pritožbenega organa. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo, izdano v pritožbenem postopku, saj je pritožbeni organ odločil, ne da bi razpisal obravnavo oziroma izvedel dokazni postopek, ki bi utemeljeval spremembo prvostopne odločbe. V postopku investitorica A.A. tudi ni pojasnila, za kakšen zid gre. Ni namreč pojasnila ali gre za ograjo, ali za zid ki predstavlja podaljšanje bivalnega prostora. Investitorica tako pri upravnem organu po mnenju tožnika ni vložila vloge, ki bi bila sposobna za obravnavo. Po mnenju tožnika je v obravnavani zadevi bistveno, ali so z gradnjo prizadete pravice in zakoniti interesi neposrednih sosedov. Pri ogledu na kraju samem je bilo ugotovljeno, da znaša višina zidu od tal do plošče 1 m, plošča je debela 20 cm, nad ploščo pa je zid nadzidan v višini 1,75 m, zaključen pa je s strešno kapo. Višina celotnega zidu od tal do strešne kape tako znaša 3 m. Tožnik nasprotuje gradnji zidu v višini 1,8 m, saj se zid nahaja na koti, ki je višja od kote nepremičnine v lasti tožnika. Ker zid teče vzdolž parcelne meje, neposredno v bližini tožnikovega objekta, ni dvoma, da zid moti bivalni prostor tožnikove nepremičnine, ker glede na gradbeno izvedbo višine in in glede na lego zastira tožnikovo teraso. Glede na višino zidu pa je smešna in neresna navedba upravnega organa na drugi stopnji, da bi tožnik moral v postopku predložitvi študijo osončenja objekta, ki bi dokazovala, da gre za prekomerno osenčenje njegovih bivalnih prostorov. Glede na višino zidu in glede na ugotovitve na ogledu po mnenju tožnika za odločitev ni potrebna nobena študija osončenja. Da zid tožniku jemlje osončenje, izkazujejo tudi priložene fotografije, posnete ob ogledu na krajem samem. Upravni organ pa je pri odločanju tudi spregledal, da predstavlja zid nelegalno gradnjo. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi drugostopno odločbo in potrdi prvostopno odločitev. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge za odločitev, razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na tožbo A.A. kot prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter zahteva povračilo stroškov postopka. Kot navaja, med strankama v postopku ni sporno, da se zadeva nanaša na zid na severni in ne na zahodni strani zemljišča s parcelno št. 1256, k.o. ... Prizadeta stranka meni, da bi moral tožnik dokazati, da ima zid negativni vpliv na njegovo nepremičnino, kot izhaja to tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. 1 Up 663/2005 z dne 14. 5. 2008, zid pa tudi ne zastira tožnikovega pogleda na morje. Upravni organ na prvi stopnji je po mnenju prizadete stranke le pavšalno ugotovil, da gradnja zidu v višini 1,8 m na višji koti od kote nepremičnine predlagatelja kaže na motenje bivalnega prostora tožnika, ker zastira njegovo teraso. Zastiranje tožnikove terase po mnenju prizadete stranke še ne pomeni, da so s tem prizadete pravice in zakoniti interesi tožnika. Predlagatelj namreč v postopku ni dokazal in konkretiziral svojih pavšalnih navedb. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da prizadeta stranka v postopku ni pojasnila za kakšen zid gre. Terasa, ki jo tožnik omenja v tožbi, predstavlja zgolj prehod vzdolž tožnikove hiše, pri rabi katerega tožnik zaradi gradnje zidu ni z ničemer prikrajšan. Ta prehod je ozek in širok zgolj 1 m. Na višini obravnavanega zidu pa se v nepremičnini tožnika tudi ne nahaja nobeno okno, ki bi mu zid jemal svetlobo. Kot poudarja prizadeta stranka, je bila tožnikova hiša grajena glede na naravne danosti in arhitekturne posebnosti v gosto pozidani brežini. Vse hiše v Piranu imajo zato zidove, kakršen je obravnavani, katerih namen je razmejitev nepremičnin.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Predmet izpodbijanja je v obravnavani zadevi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, izdana v pritožbenem postopku, s katero je pritožbeni organ, sklicujoč se na določbo 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), odpravil I. in II. točko izreka prvostopne odločbe in sam odločil v zadevi. Po mnenju pritožbenega organa je za odločitev ključna ugotovitev, da tožnik v obnovljenem postopku odločanja o dovolitvi priglašenih del ni predložil študije osončenja, ki bi dokazovala, da ograja na zemljišču s parc. št. 1256, k.o. ..., postavitvi katere tožnik nasprotuje, jemlje svetlobo njegovi nepremičnini ter s tem posega v njegove pravice in zakonite interese. Po 7. členu Odloka o pomožnih objektih, ki ga je sprejela Občina Piran, se namreč priglasitev za gradnjo pomožnega objekta zavrne, če so z gradnjo prizadete pravice ali zakoniti interesi drugih oseb.

Ograja oz. zid, ki ga je na svojem zemljišču postavila prizadeta stranka, predstavlja pomožni objekt iz 9. alineje 2. člena Odloka o pomožnih objektih (ograja višine nad 60 cm na funkcionalnem zemljišču hiše), za gradnjo katerega po 1. členu odloka v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUN ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja in zadostuje zgolj priglasitev del. Ker občinski odlok pogojuje gradnjo brez lokacijskega dovoljenja na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del s predhodno ugotovitvijo, da nameravana gradnja pomožnega objekta ne posega v pravice in zakonite interese drugih oseb, med katere sodijo v prvi vrsti neposredni sosedje (7. člen v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 6. člena Odloka o pomožnih objektih), bi bilo treba v postopku glede na tožnikove navedbe, da ograja posega v njegove pravice, ker njegovi nepremičnini jemlje svetlobo, v postopku ugotoviti, ali so trditve tožnika o negativnem vplivu objekta na njegovo lastnino s stališča gradbene stroke utemeljene.

Upravni organ je namreč pri odločanju v upravni zadevi v skladu z načelom materialne resnice dolžan ugotovitvi resnično dejansko stanje stvari in v ta namen ugotovitvi vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Zato je za odločanje pristojen upravni organ v primeru, ko uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotovitev ali presojo kakšnega pravno pomembnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, dolžan po uradni dolžnosti odrediti izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke (prvi in drugi odstavek odstavek 189. člena v zvezi z drugim odstavkom 139. člena ZUP). O predujmu oz. o stroških izvedbe dokaza pa bo upravni organ odločil v skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZUP.

Ker v obravnavani zadevi nobena od strank z nasprotujočim si interesom ni predložila izvedenskega mnenja o vplivu obravnavanega zidu na tožnikovo nepremičnino, upravnemu organu pa stranki tudi nista predlagali, da v postopek pritegne izvedenca, bi bil upravni organ po mnenju sodišča dolžan po zakonu sam odrediti izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi na podlagi pravil znanosti argumentirano odgovoril na vprašanje, kakšen je vpliv zidu na osončenje tožnikove nepremičnine, ki se nahaja v njegovi neposredni bližini zidu. To vprašanje je namreč strokovne narave, iz podatkov upravnega spisa ter iz obrazložitev upravnih odločb pa tudi ne izhaja, da bi uradne osebe, ki so odločale v upravnem postopku razpolagale s strokovnim znanjem, ki bi bilo potrebno za presojo vplivov objekta na tožnikovo nepremičnino. Ker je upravni organ na prvi stopnji sam brez ustrezne strokovne podlage v upravnem spisu zgolj pavšalno ocenil, da zid na tožnikovo nepremičnino ima vpliv, pritožbeni organ pa s pravilno uporabo procesnega prava pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju zadeve tudi ni odpravil, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

Tožnika ter prizadeta stranka sta si edina, da se spor nanaša na zid na severni strani zemljišča, prvostopni organ pa v izreku odločbe odpravlja odločbo z dne 26. 9. 2000 v delu, ki se nanaša na izgradnjo mejnega zidu na zahodni strani zemljišča, v njeni obrazložitvi pa omenja tako zid na severni (str. 2 in 3 odločbe) kot tudi zid na vzhodni strani nepremičnine (str. 5 odločbe). Te nedoslednosti ni odpravil v izpodbijani odločbi niti drugostopni organ, ki v točki 2 izreka izpodbijane odločbe navaja, da ostane odločba z dne 26. 9. 2000 v veljavi v delu, ki se nanaša na zid na zahodni strani zemljišča s parc. št. 1256, k.o. ..., čeprav se v obrazložitvi odločbe sklicuje na zid na severni strani zemljišča. Ker so si podatki o tem, kje se nahaja obravnavani zid, nasprotujoči, bo moral upravni organ v ponovljenem postopku za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti, kje natančno (to je na kateri strani zemljišča s parc. št. 1256, k.o. ...) se zid dejansko nahaja.

Neutemeljen pa je tožbeni ugovor o pristranosti uradnih oseb, ki sta v pritožbenem postopku vodili postopek ter izdali izpodbijano odločbo. Dejstvo, da je bila zadeva v pritožbenem postopku dodeljena v obravnavo istima uradnima osebama ter dejstvo, da je bilo pritožbi prizadete stranke vselej ugodeno, po presoji sodišča ne vzbuja dvoma v nepristranskost pritožbenega organa pri odločanju.

Zaradi kršitve pravil postopka in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku se bo moralo ministrstvo odločiti, ali bo v pritožbenem postopku dopolnilo dokazni postopek in samo odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti (prvi odstavek 251. člena ZUP) ali pa bo pod pogoji iz tretjega odstavka 251. člena ZUP po odpravi prvostopne odločbe zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. O pritožbi je dolžno ministrstvo odločiti v roku 30 dni od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezano na pravno stališče sodišča, ki se tiče postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2 in 3 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, 24/2007; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je tožnik v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, upravičen do povračila stroškov višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena v zvezi z 378. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Ker ZUS-1 ne omogoča povračila stroškov prizadetim strankam, je sodišče zahtevek prizadete stranke za povračilo stroškov postopka zavrnilo.