Jedro

Bivši zakonec (izvenzakonski partner) ima pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca (izvenzakonskega partnerja), če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Pogoj nekrivdne nezaposlenosti je treba strogo razlagati. Odrasla oseba je v prvi vrsti sama dolžna poskrbeti za svoje preživljanje oziroma za svojo materialno in socialno varnost. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, kar pomeni tudi, da je nezaposlena oseba dolžna izkoristiti vsako možnost zaposlitve; če ne gre drugače, mora sprejeti tudi delo za določen čas ali slabše plačano delo ali opravljati priložnostna dela. Razpad zakonske zveze (izvenzakonske skupnosti) ne predstavlja podlage za preživninski zahtevek iz razloga, da se ohrani življenjski standard iz časa zakonske zveze

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala od toženca plačevanje mesečne preživnine v znesku 1.580,00 EUR od vložitve tožbe 31. 7. 2014 dalje. Prvo sodišče je tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 643,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi podaja obširne razloge, zakaj je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo izvenzakonske skupnosti. Glede na razloge svoje sodbe pritožbeno sodišče ne povzema pritožbenih navedb v tem delu. Tožnica graja tudi ugotovitev prvega sodišča, da ni izpolnjen pogoj za priznanje preživnine tožnici, in sicer, da brez svoje krivde ni zaposlena. V času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank tožnica ni mogla biti zaposlena, saj se je morala s tožencem vsako sezono vsaj enkrat seliti v novo državo. Po letu 2005 tožnica ni nadaljevala študija, ker pri tem ni imela toženčeve podpore. V času, ko sta bili pravdni stranki v Trevisu, Ljubljani in Bologni, je tožnica poučevala tenis in sparingirala, s čimer je prispevala v skupni proračun po svojih močeh. Odločitev obeh pravdnih strank je bila, da se tožnica ne bo zaposlila. Prvo sodišče zmotno tolmači izjavo G. S. Iz nje izhaja, da je tožnica pomagala T. z nadomeščanjem trenerjev pri učenju tenisa v zameno za brezplačno uporabo teniškega igrišča in igrišča za odbojko. Prvo sodišče iz tega napačno zaključi, da je tožnica s tem služila. Tožnica bi potrebovala izpit za trenerja, da bi lahko druge poučevala tenis za plačilo, pri tem pa bi morala odpreti tudi lasten s.p. Glede na svoje slabo materialno stanje si tožnica ne more privoščiti tečaja za trenerja tenisa. Prvo sodišče se ni opredelilo do tega, da je bilo ponujeno delo v družbi I. d.o.o. fiktivno. Ta družba ni imela potrebe po profilu, ki je bil naveden v ponudbi, v dokaz temu dejstvu pa prvo sodišče ni izvedlo dokaza s pribavo vseh pogodb o zaposlitvi, ki jih je ta družba sklenila od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015, in pogodb, ki jih je imela sklenjene na dan 1. 6. 2015. Iz te dokumentacije bi bilo razvidno, da ta družba ni z nikomer sklenila pogodbe za delovno mesto komercialista na terenu. Tožnica je redno spremljala in še vedno spremlja vse primerne objave delovnih mest pri Zavodu RS za zaposlovanje. Na delovna mesta, za katera tožnica ni izpolnjevala predpisanih pogojev, se je tožnica prijavljala zato, ker oglasov za delovna mesta s področja turizma ni veliko. Tožnica bi zelo rada poprijela za kakšno drugo delo tudi izven svojega poklica, vendar tega enostavno ne najde. Tožnica ni našla zaposlitve, kjer delodajalci ne bi zahtevali izkušenj. Nepravilno je razlogovanje prvega sodišča, da bi tožnica danes v Sloveniji še lažje zaslužila za svoje preživljanje s poučevanjem tenisa. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je Slovenijo po letu 2009 zajela huda gospodarska kriza, od katere si slovensko gospodarstvo še danes ni opomoglo, kar vse je razlog, da ima tožnica zelo velike težave pri iskanju svoje zaposlitve. Poklica turističnega vodnika ni mogoče opravljati brez ustreznega izpita, kar predstavlja finančno investicijo, katere si tožnica ne more privoščiti. Tožnica biva v stanovanju svojih staršev, ki povečini skrbita tudi za njeno prehrano. Prvo sodišče je napačno interpretiralo izpoved tožnice na naroku 17. 2. 2016, da nekaj vendarle zasluži. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bivši zakonec (izvenzakonski partner) ima pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca (izvenzakonskega partnerja), če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Pogoj nekrivdne nezaposlenosti je treba strogo razlagati. Odrasla oseba je v prvi vrsti sama dolžna poskrbeti za svoje preživljanje oziroma za svojo materialno in socialno varnost. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, kar pomeni tudi, da je nezaposlena oseba dolžna izkoristiti vsako možnost zaposlitve; če ne gre drugače, mora sprejeti tudi delo za določen čas ali slabše plačano delo ali opravljati priložnostna dela. Razpad zakonske zveze (izvenzakonske skupnosti) ne predstavlja podlage za preživninski zahtevek iz razloga, da se ohrani življenjski standard iz časa zakonske zveze (izvenzakonske skupnosti), kot materialnopravno napačno zatrjuje tožnica tudi še v pritožbi.

6. Tožnica je bila ob razpadu zatrjevane izvenzakonske skupnosti s tožencem v začetku novembra 2013 stara šele 30 let. Je zdrava in sposobna za delo. Ima višjo strokovno izobrazbo (organizatorka poslovanja v turizmu), končan višješolski študijski program turizem na Višji strokovni šoli ... v letu 2005. Ob tem tožnica govori več tujih jezikov, kar njene zaposlitvene možnosti na področju dejavnosti turizma še povečuje. Tožnica se je zato v jeseni 2013 bila sposobna sama preživljati, pri čemer ni imela drugih preživninskih obveznosti. Tožnica bi morala tedaj brez odlašanja aktivno ravnati v vseh možnih smereh, da si pridobi zaposlitev.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnica ni pokazala ustrezne aktivnosti pri iskanju zaposlitve oziroma dela, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Po razhodu s tožencem se ni takoj lotila iskanja dela. Na Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavila šele 3. 6. 2014, na razpisano delovno mesto pa se je prvič prijavila približno štiri mesece potem, ko sta se razšla s tožencem. Razen tega iz njenega ravnanja izhaja, da ni bila pripravljena opravljati vsakega dela in da se je praviloma prijavljala na tista delovna mesta, za katera ni imela ustrezne strokovne izobrazbe, pri čemer ni imela nobenih delovnih izkušenj (in jih še vedno nima), kot kaže izbor delovnih mest po ugotovitvah prvega sodišča, katerih tožnica obrazloženo ne izpodbija. Tožnica se je prijavljala na delovna mesta, za katera je že vnaprej vedela, da so možnosti njene zaposlitve le papirnate oziroma nerealne. Da ni imela prav trdnega namena pridobiti redno zaposlitev kaže tudi njena izpoved, da se je v letu 2014 začela ukvarjati z igranjem tenisa na mivki.

8. Tudi v času gospodarske krize je turizem predstavljal gospodarsko panogo, v kateri so bile možnosti zaposlitve novih delavcev sorazmerno dobre, tako za redno kot za občasno oziroma priložnostno delo, kar je splošno znano dejstvo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da bi lahko tožnica iskala tudi delo turistične vodičke. Po oceni pritožbenega sodišča bi tožnica lahko opravila izpit za turistično vodičko brez težav, glede na svoja znanja, strošek izpita pa je nizek (po ceniku Turistično gostinske zbornice Slovenije na njeni spletni strani znaša cena vodniškega izpita 208,00 EUR). Ta strošek bi tožnica nedvomno lahko krila tudi s pomočjo svojih staršev, ki sta ji po njeni izpovedi krila tudi stroške udeležbe na turnirjih v tenisu na mivki v tujini (razen za turnir na A., kjer so ji stroške letalskega prevoza krili sponzorji, za kritje njenih ostalih stroškov pa sta potrebna sredstva prav tako prispevala njena starša), zato ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da si tožnica te investicije ne bi mogla privoščiti.

9. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da bi tožnica na začetku svoje delovne poti kot oseba brez delovnih izkušenj morala iskati zaposlitev tudi na delovnih mestih, ki ne zahtevajo njene stopnje strokovne izobrazbe in zanje ni potrebno imeti delovnih izkušenj, če v svoji stroki ne bi mogla dobiti takojšnje zaposlitve. Podobno velja tudi za opravljanje priložnostnih del. Tožnica ni izkazala takšne dolžne aktivnosti. Pritožbeno zanikanje teh ugotovitev prvega sodišča je pavšalno, saj tožnica ne pojasni, na katera tovrstna delovna mesta naj bi se neuspešno prijavljala.

10. Na podlagi relevantnih dejanskih ugotovitev je prvo sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je tožnica nezaposlena po svoji krivdi. Ker s tem ni izkazan eden od pogojev za priznanje preživnine iz 81. člena ZZZDR, je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz tega razloga. Pritožbenemu sodišču zato ni bilo potrebno presojati, ali je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da pravdni stranki nista živeli v izvenzakonski skupnosti.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

12. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).