Jedro

Tožeča stranka šele v pritožbi ugovarja krajevni nepristojnosti sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo. Ugovor krajevne nepristojnosti je mogoče vložiti najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo (primerjaj 1. odstavek 20. člena ZPP). Smiselno enako velja to za ugovor tožeče stranke, saj se niti sodišče po navedenem roku, niti po uradni dolžnosti ne more izreči za krajevno nepristojno, čeprav bi ugotovilo, da je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (primerjaj 2. odstavek 20. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka z ugovorom krajevne nepristojnosti sodišča, podanim šele v pritožbi, prekludirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči plačala 37.193.653,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1992 dalje do plačila in pravdne stroške ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da sodišče, ki je vodilo postopek in izdalo sodbo, ni bilo krajevno pristojno za odločanje v predmetni zadevi, saj je zanjo pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu. Neutemeljena je zavrnitev tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni zahtevala vrnitve dolgovanega zneska S. d.o.o., temveč škodo zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Zaradi ravnanja tožene stranke tožeča ni mogla realizirati sklenjenega posla, posledica le-tega pa je izvršilni postopek zoper tožečo stranko in M. S.. Nedokazana je ostala trditev tožene stranke, da je tožeča stranka material porabila za druge namene, ne pa za izdelek naročnika. Tožena stranka je bila ob podpisu blaga v najetem skladišču S. Ljubljana, kjer je sestavljala zapisnik o nabavljenem blagu za potrebe izvedbe del med pravdnima strankama. Ta zapisnik je tožena stranka zamolčala. Sodišče je tudi napačno tolmačilo "soglasje k cesiji z dne 10.4.1991", saj prav to dokazuje tožbene navedbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka šele v pritožbi ugovarja krajevni nepristojnosti sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo. Ugovor krajevne nepristojnosti je mogoče vložiti najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo (primerjaj 1. odstavek 20. člena ZPP). Smiselno enako velja to za ugovor tožeče stranke, saj se niti sodišče po navedenem roku, niti po uradni dolžnosti ne more izreči za krajevno nepristojno, čeprav bi ugotovilo, da je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (primerjaj 2. odstavek 20. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka z ugovorom krajevne nepristojnosti sodišča, podanim šele v pritožbi, prekludirana. Pritožnik zmotno meni, da je prvostopno sodišče njegov tožbeni zahtevek obravnavalo kot zahtevek na vrnitev dolgovanega zneska S. (dalje S.). Prvostopno sodišče je pravilno obravnavalo tožbeni zahtevek kot odškodninskega, saj je presojalo, ali so izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke (nedopustno ravnanje tožene stranke, škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke in odgovornost na strani povzročitelja škode). Vse naštete predpostavke morajo namreč biti kumulativno izpolnjene. Na podlagi razpoložljivih in izvedenih dokazov pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je zaradi odstopa tožene stranke kot naročnika od pogodbe za izvedbo del za preureditev Hotela M. v Novem mestu (priloga A1) nastala škoda. Slednjo tožeča stranka utemeljuje z dejstvom, da je v pričakovanju realizacije posla in z namenom realizacije med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu (priloga A3), sklenila s SIB več posojilnih pogodb. Kot posojilojemalec pa zaradi odstopa tožene stranke od pogodbe za izvedbo del S. posojila ni mogla vrniti. Škodo je opredelila v višini dolga, ki ga dolguje S. in je že predmet izvršilnega postopka za znesek 37.193.653,10 SIT. Po posojilnih pogodbah pridobljena finančna sredstva pa je porabila za nakup materiala za adaptacijo hotela M.. Kljub pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva na podlagi 298. člena ZPP, naj tožeča stranka predloži dokazila o nastali škodi (poziv na glavni obravnavi dne 19.11.1998 - list. št. 26), tega tožeča stranka ni storila, pač pa v pritožbi neutemeljeno prevaljuje dokazno breme, da je material porabila za druge posle, na toženo stranko. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (primerjaj 2. odstavek 7. člena in 219. člen ZPP). Za utemeljitev svojega tožbenega zahtevka je bila torej tožeča stranka tista, ki bi bila dolžna dokazati, da je po posojilnih pogodbah pridobljena finančna sredstva vložila v posel, od katerega je tožena stranka odstopila. Dokazno breme, da je nabavila material za realizacijo pogodbe o izvedbi adaptacijskih del na hotelu M. je bilo ob povedanem na tožeči stranki. Šele v pritožbi navedena dejstva, da je bila tožena stranka prisotna pri popisu blaga, nabavljenega za potrebe del po pogodbi, o čemer obstaja tudi zapisnik, pa so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 496.a člena ZPP ni smelo presojati. Tožeča stranka ni niti pojasnila, še manj verjetno izkazala, zakaj navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče tudi pravilno dokazno ovrednotilo "izjavo o soglasju k cesiji" z dne 10.4.1991 (priloga A8), z zaključkom, da se navedeno soglasje nanaša na primer, če bi tožeča stranka imela terjatve do tožene stranke po pogodbi o izvajanju del. Ker niti zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi odstopa tožene stranke od pogodbe (primerjaj 1. odstavek 132. člena ZOR), tožeča stranka ni dokazala, tudi navedena listina ne more glede na svojo vsebino nadomestiti manjkajočih dokazov o nastali škodi. Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, na ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. list RS 26/99).