Jedro

Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (premajhen zaslužek - posledično težko življenje v Alžiriji) in osebne/družinske narave (napad ženinega brata). Tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, 10. 3. 2025 nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in 11. 3. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). V policijskem postopku in v Prošnji se je predstavil kot A. A., roj. ...1980, državljan države Libije (v nadaljevanju: Libija). Toženka je povzela Prošnjo v bistvenem: da tožnik pripada kurdski narodnosti in je muslimanske veroizpovedi; ni član politične stranke ali organizacije; ni služil vojaškega roka; ni prestajal zaporne kazni; da je Libijo zapustil 19. 12. 2025 in z letalom legalno, s potnim listom in vizumom odpotoval v Francijo k babici, kjer je ostal približno 15 dni, nato je preko Italije prišel v Slovenijo; da je bila ciljna država Francija; da je odšel iz izvorne države zaradi vojne in dela.

3.Toženka je povzela osebni razgovor, v bistvenem: da je njegovo ime A. in priimek A.; da je rojen ... 1997, da je državljan Libije, da je rojen v mali vasici, kjer živijo Berberi, ne ve kje točno, večji kraj v bližini je Bilaa; da vojska ne dovoljuje izhoda iz vasice; da bo ženo prosil, da mu pošlje rojstni list; da drugih dokazov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, nima; da so mu denar, potni list, vozniško dovoljenje, osebno izkaznico in rojstni list, ukradli na avtobusu na Hrvaškem (česar ni prijavil policiji); da so mi ostale le fotokopije dokumentov, ki jih ima doma, čez šest dni bo predložil vse potrebne dokumente (do izdaje odločbe jih ni predložil); da ciljne države ni imel, pomembno mu je bilo le, da je zapustil izvorno državo zaradi problemov oziroma napada s strani ženinega brata; po predočenju, da je v Prošnji navedel, da je bila ciljna država Francija je povedal, da ima težave s spominom zaradi napada ženinega brata z nožem; da v šolo ni hodil zaradi vojne oziroma je niso imeli; da je Berber; da so Berberi tudi Kurdi, je Chlouh; da je po veroizpovedi musliman, materni jezik je dialekt Chalha, ki je kurdski jezik, govori še malo francoski jezik; da je celo življenje živel v Libiji, najprej starši v manjši hiši, nazadnje pa z ženo in sinovoma v manjši vasici ...; da se v bližini nahaja veliko mesto, vendar tja niso smeli; da mu starša nista povedala, katera mesta so v okolici; da so delali po štiri ure, potem pa so morali zaradi oboroženih spopadov prenehati. Tožnik je na vprašanje, po daljšem premisleku odgovoril, da ne ve katero je glavno mesto Libije, ne pozna večjih mest v Libiji; povedal je, da denarna enota v Libiji dinar in frank. Na vprašanje uradne osebe, naj pove ime reke v Libiji, je dejal, da reka je, da pa v reki ni rib. Nato je tožnik povedal, da je Alžirec, da bo nehal lagati, da je sedaj miren, da je njegovo ime A., piše pa se A., roj. .... 1997 v kraju ... v Alžiriji in je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadalejvnaju Alžirija). V Alžiriji živijo starši, brata, žena in sinova, ima štiri brate, v Franciji ima strica, sorodnike ima tudi v Italiji in Španiji, v Alžiriji se je preživljal kot avtoelektričar, a je premalo zaslužil. Tožnik je po predočenju, da je Alžirija določena kot varna izvorna država, povedal, da je od leta 2000 delal kot avtoelektričar in zaslužil premalo, da bi si ustvaril boljšo prihodnost. Ni si mogel sezidati hiše, kupiti stanovanja ali avtomobila niti kolesa. Vse so porabili za hrano in pijačo. Oblačila so si lahko privoščili le občasno. Zaslužek ni zadostoval za dostojno življenje. Ko je plačal najemnino, je za vse ostalo zmanjkalo denarja, saj je vse drago - paradižnik, krompir. Poiskal si je tudi druga dela, vendar je tudi pri teh zaslužil premalo. Država Alžirija ne pomaga ljudem, ki so v ekonomski stiski. Kot konkretno dejstvo, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je navedel, da predsednik krade narodu, tako da si prilasti dobiček od nafte. Kot konkretni dogodek pa je navedel napad z nožem s strani ženinega brata, ki ga je zabodel v hrbet leta 2014. Sam je bil fizično nasilen do žene in jo tepel, brat pa jo je branil. Dogodka ni prijavil policiji, ker ni želel večjih problemov z družino pa tudi ženinem bratu je oprostil in nista imela več težav. Če bi svaka prijavil policiji bi bil ženin brat obsojen na zaporno kazen in bi zaradi tega imel težave s tastom, ki bi ga ubil, saj tudi on pije alkoholne pijače. Zaradi miru v družini napada ni želel prijaviti. Iz izvorne države je odšel leta 2019 med korono1. Za pot do Slovenije je potreboval 2 milijona alžirskih dinarjev, ki jih je prihranil. Na poti je prečkal Grčijo, a tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker niso muslimani. Prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ker so mu tam ukradli dokumente in denar. Tožnik bi ostal v Alžiriji, če bi zaslužil dovolj. Če bi ostal v Alžiriji, bi slabo živel. Če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi ga lahko ženin brat ponovno zabodel, ker uživa alkoholne pijače. Od Slovenije pričakuje delo in združitev družine.

4.Toženka je Prošnjo zavrnila, ker tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikovi razlogi za Prošnjo in sicer ekonomski (premajhen zaslužek - posledično težkim življenjem v Alžiriji) in družinski (napad s strani ženinega brata), ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik ni navedel, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Zgolj izjava, da predsednik (oblast) krade narodu in si prilasti dobiček od prodaje nafte, po oceni toženke ne utemeljuje Prošnje. Toženka je izpostavila, da je tožnik delal kot avtoelektričar, a po subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Toženka je tožnikove navedbe, da je odšel iz Alžirije zaradi napada s strani ženinega brata, ki se je zgodil leta 2014, ki ga ni prijavil policiji, zavrnila in pojasnila, da tožnik ni dokazal, da mu izvorna država noče oziroma ni sposobna nuditi zaščite. Poudarila je, da je tožnik svaku oprostil, da po incidentu nista imela več težav in da je tožnik po dogodku živel še do leta 2019 v Alžiriji. Toženka je izpostavila, da je tožnik izvorno državo zapustil že leta 2019, da je v Evropi že več kot pet let in prečkal že mnogo evropskih držav, a si ni uredil zakonitega bivanja in finančne stabilnosti. Toženka je ugotovila, da tožnikovih razlogov za Prošnjo ne gre povezovati s preganjanjem ali resno škodo in niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnikovih težav po oceni toženke ne gre povezati z upoštevnimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčeve prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Toženka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb, upoštevaje vse prosilčeve osebne okoliščine, po oceni toženke ni razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, za tožnika ni varna izvorna država. Toženka ni mogla ugotoviti, da je imel tožnik v Alžiriji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ravno tako ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozila resna škoda, ker takšnih težav tožnik v postopku ni navajal. Pojasnila je, da to ni niti s strani tožnika zatrjevani napad svaka iz leta 2014, saj je tožnik svaku oprostil, po dogodku sta normalno živela, napada pa ni prijavil policiji. Toženka je pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih in družinskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji, ampak je namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi. Po oceni toženke ni razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ne bi bila varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Tožnik ni izkazal, da bi bil izpostavljen ogrožajočim dejanjem svojega svaka (in tasta), upoštevajoč tožnikovo izjavo, da mu je oprostil, da nista imela več težav in da je v izvorni državi živel še pet let po fizičnem napadu, zato po oceni toženke nima utemeljenega razloga za strah pred nastankom resne škode. Toženka je ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Po mnenju toženke v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Zato je Prošnjo toženka zavrnila tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz vame izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.Toženka je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Ugotovila je, da tožnik ni izkazal, da bi imel kak drug pravni naslov za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, prav tako obstoj drugega pravnega naslova za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji ne izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in uradnih evidenc, zato bo z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito.

7.Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je določila ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi prosilec imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je pristojni organ določil, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Toženki ni znano, da bi bile razmere v tožnikovi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Na podlagi ZTuj-2 je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če prosilec zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

Povzetek navedb tožnika

8.Tožnik toženki očita, da v postopku zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; da je bistveno kršila določbe postopka in dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in vrne toženki v ponovno odločanje.

9.Tožnik navaja, da je vprašanje odločanja v pospešenem postopku neločljivo povezano z materialnopravnim vprašanjem obstoja zavrnitvenih razlogov po 1. alineji 52. člena ZMZ-1, zato je potrebno obe navedeni vprašanji skupno obravnavati, še zlasti ob upoštevanju stališča, ki ga je v primerljivi zadevi izreklo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009 v obrazložitvi pod točko 9, ki se glasi: "0 prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, tj. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ" ter v nadaljevanju v 12. točki obrazložitve, kot sledi: "Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje". Citirano stališče Ustavnega sodišča je odločilno tudi v obravnavanem primeru, saj toženka svojo odločitev utemeljuje prvenstveno na določilu 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Toženki očita, da bi morala tožniku postaviti vprašanja (ali so njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji ali da bi mu bil v izvorni državi onemogočen dostop do socialnih pravic in izvajanje osnovnih pravic; ali so bili zoper njega osebno usmerjeni kakšni ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice), ki jih ni in zato meni, da so tovrstni zaključki toženke (najmanj) preuranjeni.

10.Toženki očita, da ni pravilno upoštevala tožnikovih navedb iz izpovedi, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam dostojno življenje ni bilo mogoče. Tožnik je bil edini v družini, ki je delal in preživljal družino. Njegova finančna situacija je bila slaba kljub temu, da je opravljal redno službo. Vse navedeno, v povezavi z draginjo v Alžiriji, je tožnika vodilo v spoznanje, da zanj prihodnosti v izvorni državi ni in mu posledično ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Tožnik meni, da ni bil izpolnjen pogoj iz 5. alineje 49. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev Prošnje kot očitno neutemeljene, saj se dejansko stanje ni dalo v celoti ugotoviti zgolj na podlagi podatkov iz prošnje in informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev oziroma uradnih podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ v smislu 1., 2. in 6. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1, predvsem pa ne brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ- 1, ampak bi bilo treba opraviti ustrezno presojo. Meni, da bi morala toženka izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Tožnik meni, da bi morala toženka voditi redni, ne pa pospešeni postopek in pridobiti druge potrebne dokaze tako, da se tožniku na učinkovit način zagotovi uresničitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

11.Tožnik ugovarja, da ga toženka pred izdajo odločbe ni seznanila, da bo uporabila koncept varne izvorne države, zato meni, da je kršila načelo zaslišanja stranke (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP, tako tudi sodba I U 1544/2017-7).

Povzetek navedb toženke

12.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

13.Toženka pojasnjuje, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi (in dodatnih dokazov), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Toženka ponavlja, da tožnik za razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Ponavlja, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi ekonomskih (premajhen zaslužek - posledično težko življenje v Alžiriji) in osebnih (družinskih) težav (napad s strani ženinega brata). Toženka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih in družinskih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni navedel, da bi imela težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Toženka zavrača očitek kršitve načela zaslišanja stranke v zvezi s konceptom varne izvorne države, saj nasprotno izhaja iz zapisnika toženke št. 2142-820/2025/4 (1222-17), str. 5 izhaja.

O sodni presoji

14.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-820/2025. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval.

Tožba ni utemeljena.

15.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

16.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

17.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

18.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

19.Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (premajhen zaslužek - posledično težko življenje v Alžiriji) in osebne/družinske narave (napad ženinega brata). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev tožnik v tem upravnem sporu v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca in zatrjevan napad svaka, sami po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode. Glede na navedeno tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

20.Neutemeljen je tožbeni očitek, da morala toženka izvesti namesto pospešenega redni ugotovitveni postopek, s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Materialnopravna podlaga za vodenje pospešenega postopka za obravnano Prošnje je namreč določba pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Kot že pojasnjeno, je Prošnja očitno neutemeljena zato, ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja prvega ostavka 52. člena ZMZ-1) in zato, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Tudi v primeru koncepta varne izvorne države pa zakon določa pospešeni postopek (drugi odstavek 62. člean ZMZ-1).

21.Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka tožniku postaviti vprašanja (ali so njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji ali da bi mu bil v izvorni državi onemogočen dostop do socialnih pravic in izvajanje osnovnih pravic; ali so bili zoper njega osebno usmerjeni kakšni ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice). Iz zapisnika toženke z dne 8. 4. 2025, stran 7, namreč izhaja, da je uradna oseba upravni postopek in osebni razgovor vodila v skladu z načelom materialne resnice, postavljala veliko in različne vrste vprašanj in na koncu dala tožniku možnost, da prosto pove še kaj, kar želi povedati in to možnost je tožnik tudi izkoristil ter povedal, da bo po tem, ko bo dobil status, prosil za združitev družine in otrok in se opravičil, da je trdil, da je iz druge države. Sodišče na tem mestu ponavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

22.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ni sporno, da je tožnik navedel dva razloga za utemeljitev Prošnje: ekonomski (premajhen zaslužek - posledično težko življenje v Alžiriji) in osebne/družinske narave (napad s strani ženinega brata). V čem naj bi bila zmotna ugotovitev toženke glede obeh razlogov, tožnik, ki se vabilu na zaslišanje ni odzval, ne konkretizira. Ni sporno, da tožnik svakovega nasilja ni prijavil policiji. Toženka je po presoji sodišča pravilno, po ugotovljenem dejanskem stanju in sicer, da je tožnika svak napadel leta 2014, da je po napadu še 5 let živel v Alžiriji, da tožnik groženj s strani ženinega brata nikoli ni prijavil policiji, ugotovila, da so te navedbe nepomembne za prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče ponavlja, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik niti ne trdi (toliko manj dokaže), da bi bil preganjan iz kakšnega v zakonu opredeljenega razloga in sicer: zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, zato so navedbe tožnika, da je toženka nepravilno ovrednotila tožnikove razloge, neutemeljeni. Sodišče pojasnjuje, da svak ni subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1. Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je namreč tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve). Pravilna je odločitev toženke, da tožnik tega dokaznega bremena ni izpolnil. Sodišče poudarja, da je že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi, ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Sodišče pripominja, da ni sporno, da tožnik svakovega napada ni prijavil policiji. Tožnikova razloga za Prošnjo (družinsko nasilje in revščina- ekonomski razlog), ni moč umestiti v enega izmed v 27. členu ZMZ-1 opredeljenih razlogov preganjanja. Tudi zato je odločitev toženke, da tožnik navaja le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, pravilna. Drugih razlogov za mednarodno zaščito pa tožnik niti ne zatrjuje. Sodišče se strinja s presojo toženke, da razlogi, ki jih je tožnik (sam) navedel za odhod iz Alžirije, niso razlogi, ki bi utemeljevali prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer sodišče izpostavlja tudi tožnikovo izjavo, da bi ostal v Alžiriji, če bi zaslužil dovolj. Glede tega je tudi Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

23.Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje, ki ga tožnik konkretizirano ne izpodbija, je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

24.Nedokazan je tožbeni očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke v zvezi s konceptom varne izvorne države (9. člen ZUP), saj iz zapisnika toženke št. 2142-820/2025/4 (1222-17), str. 5 izhaja, da je bil tožnik o konceptu izrecno obveščen, na kar utemeljeno opozori toženka v tem upravnem sporu.

25.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Iz zapisnika toženke št. 2142-820/2025/4 (1222-17), str. 5 izhaja, da je toženka tožnika obvestila, da je Alžirija z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

26.Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna, česar tožnik niti v tem upravnem sporu niti ne izpodbija.

27.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Z letalom je legalno odpotoval v Turčijo, kjer je ostal približno dve leti. Pot je prav tako legalno nadaljeval v Grčijo, kje rje ostal le nekaj dni. Dalje je odšel na Kosovo (2-3 dni), Severno Makedonijo (nekaj dni), Albanijo (3 mesece), Črno goro (8 mesecev), kjer je delal v trgovini, a je lastnik umrl, zato je odšel naprej v Bosno in Hercegovino (4 dni). Hrvaško je le prečkal in prišel do Slovenije.

2Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

3Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

4Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

5Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

6Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

7Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

8Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

9Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.

10Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

11Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

12Prav tam (12. točka obrazložitve).

13Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

14Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

15Prav tam, 13. točka obrazložitve.

16V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

17. Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

18. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).