Jedro

Povedano pomeni, da zakon razlikuje med zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostalimi posrednimi oškodovanci (kot je tožeča stranka), ki na podlagi določb ZOZP nimajo pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.166,63 EUR iz naslova škode, ki naj bi tožeči stranki nastala kot posredni oškodovanki zaradi prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena zavarovanec tožene stranke in delavka tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in vztraja, da podlago za povrnitev škode predstavlja 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), pri čemer sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi odškodnina pripadala samo neposrednemu oškodovancu. V sodbi so tudi nasprotja med razlogi. Da oseba, ki je poškodovana v prometni nesreči, ne bo mogla opravljati dela, je predvidljiva posledica. Napačna in v nasprotju z določbo 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tudi trditev, da bi lahko odškodnino zahtevali le od povzročitelja škode, ne pa tudi od zavarovalnice. Tožeča stranka pa je svoj zahtevek utemeljevala tudi na podlagi pravil o subrogaciji. S tem, ko je svoji delavki povrnila škodo, je terjatev prešla nanjo. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na določbah ZOZP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so določbe ZOZP specialne glede na splošne določbe OZ, in sicer urejajo, kdaj so za povrnitev škode na podlagi obveznega zavarovanja odgovorne zavarovalnice. ZOZP v 15. in 18. členu ureja predmet zavarovanja. Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Po 18. členu pa so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Povedano pomeni, da zakon razlikuje med zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostalimi posrednimi oškodovanci (kot je tožeča stranka), ki na podlagi določb ZOZP nimajo pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic1. Če bi šteli, da imajo odškodninske zahtevke do zavarovalnic tudi slednji, namreč določba 18. člena ZOZP ne bi bila potrebna, saj bi bili vsi posredni oškodovanci upravičeni do odškodnine v razmerju do zavarovalnic že na podlagi splošnih določb. To pa pomeni, da tožena stranka v nobenem primeru ni pasivno legitimirana za škodo, ki je tožeči stranki kot posrednemu oškodovancu nastala v predmetni prometni nesreči, in je bil zahtevek že iz tega razloga pravilno zavrnjen. Odločitev je tudi v skladu z enotno sodno prakso, Ustavno sodišče pa je že odločilo, da določba 18. člena, na kateri temelji zgoraj opisano razlikovanje med posrednimi oškodovanci, ni v nasprotju z Ustavo. Določba 20. člena ZOZP pa ni samostojna podlaga za odškodninsko odgovornost, ampak zgolj določa (enako kot 956. člen OZ) možnost neposredne tožbe proti zavarovalnici, kadar ta odgovarja po 15. in 18. členu ZOZP.

5. Vprašanje, ali se odškodnina v razmerju do neposrednega povzročitelja škode po splošnih pravilih priznava tudi posrednim oškodovancem, zato za to pravdo ni relevantno in se pritožbenemu sodišču s tem vprašanjem ni treba ukvarjati2. 6. Navedbe o subrogaciji pa so nesklepčne. Škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ni škoda, ki bi nastala neposredni oškodovanki, zato ni moglo priti do subrogacije. Delavka je nadomestilo za čas bolezni prejela (nadomestilo temelji na pogodbi o zaposlitvi in zakonu, ki ureja delovna razmerja3), škoda v zvezi s sklenitvijo pogodbe z drugim izvajalcem pa je nastala tožeči stranki.

7. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni pregled kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-116/09, Up-459/09 z dne 20.5.2010. 2 Iz istega razloga se s tem vprašanjem ni ukvarjalo niti Ustavno sodišče v zgoraj citirani zadevi. 3 Predmet tožbe ni morebitna razlika med plačo in nadomestilom.