Jedro

Le ZLNDL pa je izrecno podajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe. Ta zakon je določil, da postane nepremičnina lastnina tiste tiste osebe, ki ima ob uveljavitvi zakona vpisano pravico uporabe (2. in 3. člen). Take podlage ZZad nima.

Zato je po ZZK-1, ki je matični predpis in ker je treba vse vpise načeloma obravnavati enako, predlagatelj dolžan za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino (ZZK-1 namreč ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis). To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila, kot je bilo predhodno navedeno, je vpis lastninske pravice po ZLNDL.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, s katerim ni bil dovoljen vpis lastninske pravice pri v uvodu navedenih nepremičninah.

2. Zoper ta sklep se pritožuje predlagateljica. Navaja, da je vložila predlog za vknjižbo njene lastninske pravice po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Sodišče napačno meni, da naj bi se obravnavane nepremičnine olastninile po drugih zakonih, konkretno pa Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) ter Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Iz zemljiškoknjižnega predloga izhaja, da predlagateljičin vpis temelji na zakonu, 3. členu ZLNDL. Gre za avtomatizem prepisa: pravici uporabe v korist določenega subjekta je dan pomen lastninske pravice, na podlagi česar zemljiškoknjižno sodišče vknjiži kot lastnika nepremičnine tistega, ki ima na nepremičnini pravico uporabe. Vpis temelji na zakonu in gre za izjemo v zemljiškoknjižnem postopku, ko predlogu ni treba priložiti ustrezne listine po 40. in 140. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Predlagateljica je tudi izkazala z listinami pravno nasledstvo na nepremičninah ter, da gre za nepremičnine, ki so po svoji namenski rabi na presečni datum (11.3.1992) predstavljale stavbna zemljišča. Torej ne gre za zemljišča, ki bi bila lahko predmet lastninjenja po ZZad oz. ZSKZ, kot to zmotno meni sodišče, ampak za zemljišča , ki se lastninijo izključno na podlagi ZLNDL. To stališče potrjuje tudi sodna praksa (II Cp 3373/2010). Zato ni nobenega dvoma, da so v danem primeru izpolnjene vse predpostavke v skladu z ZZK-1 za vknjižbo lastninske pravice na predlagateljico. Na predlagateljico je lastninska pravica prešla na podlagi samega zakona in poseben predlog ali listina niso potrebne (Cdn 11/22).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZLNDL, ki je stopil v veljavo 25.7.1997, v 1. členu določa, da ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (prvi odstavek 1. člena).

5. ZZad, ki je stopil v veljavo 28.3.1992, pa določa, da premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (prvi in drugi odstavek 74. člena).

6. Glede na to, da je predlagateljica zadruga, so obravnavne nepremičnine1 predmet lastninjena po ZZad in ne po ZLNDL, ki je le subsidiarne narave.

7. Le ZLNDL pa je izrecno podajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe. Ta zakon je določil, da postane nepremičnina lastnina tiste tiste osebe, ki ima ob uveljavitvi zakona vpisano pravico uporabe (2. in 3. člen). Take podlage ZZad nima.

8. Zato je po ZZK-1, ki je matični predpis in ker je treba vse vpise načeloma obravnavati enako, predlagatelj dolžan za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino (ZZK-1 namreč ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis). To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila, kot je bilo predhodno navedeno, je vpis lastninske pravice po ZLNDL.

9. Ker torej ne gre za vpis lastninske pravice po ZLNDL in ker predlagateljica svojemu predlogu ni predložila ustrezne listine za vpis, je sodišče ravnalo pravilno, ko vpisa ni dovolilo.

10. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 Pri katerih pa ne gre le za stavbna zemljišča, kot trdi pritožba, ampak sta parceli št. 1 in 2 delno tudi kmetijsko zemljišče.