Jedro

Iz določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ (CSD) pri odločanju o tem, kdo bo skrbnik (za poseben primer) osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč njegova dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za učinkovito zagotavljanje varstva varovančeve osebnosti in njegovih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je z izrekom pod točko 1 Center za socialno delo Trebnje (v nadaljevanju: CSD) po uradni dolžnosti na podlagi 10.b člena v povezavi z 211. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04 – UPB1) na pobudo Okrajnega sodišča v Trebnjem s priloženim izvedeniškim mnenjem z dne 29. 7. 2011 odločil, da se tožniku postavi za skrbnika za poseben primer A.A., roj. ... 5. 1964. Z izrekom pod točko 2 je CSD še odločil, da je naloga skrbnika za poseben primer, da tožnika zastopa kot varovanca v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Trebnjem opravilna št. P 54/2012 zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ter skrbi za njegove pravice in koristi v navedenem postopku.

Tožnik je zoper takšno odločbo vložil pritožbo, ta pa je bila zavrnjena kot neutemeljena. Iz obrazložitev obeh odločb izhaja, da sta se oba upravna organa prve in druge stopnje pri svoji odločitvi za zavrnitev pritožbe oziroma že za uvedbo postopka oprla na predloženo izvedensko mnenje, iz katerega med drugim izhaja, da je primerno tožniku določiti skrbnika za poseben primer. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tekom prvostopenjskega postopka CSD tožniku posredoval več vabil na pogovor v postopku postavitve skrbnika za poseben primer, in sicer dne 15. 4. 2013, 13. 5. 2013, 27. 9. 2013 in 27. 11. 2013, vendar se tožnik na vabila ni nikoli odzval, temveč je z dopisom CSD sporočil, da se bo tam zglasil dne 30. 10. 2013, kar pa iz dokumentacije v spisu ne izhaja, tožnik pa se ni odzval niti na naknadno ponovno vabilo CSD z dne 27. 11. 2013. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je CSD pridobil tudi izjave sorodnikov tožnika, in sicer B.B., C.C. in D.D., a njihovih izjav zaradi kolizije med interesi tožnika in interesi njegovih sorodnikov ni upošteval, saj gre za tožniku nasprotne stranke v postopku, za katerega je bil tožniku imenovan skrbnik za poseben primer. Ugotovljeno je nadalje bilo tudi, da je CSD tožniku že dne 13. 5. 2013 posredoval dopis zaradi seznanitve z uvedenim postopkom postavitve skrbnika za poseben primer in ga pozval, da predlaga osebo, ki jo želi za svojega skrbnika, vendar se tožnik tudi na ta dopis ni odzval. Organ druge stopnje dodaja, da je nedvomno tožniku v korist, da se mu za zastopanje v postopku ugotovitve neveljavnosti oporoke imenuje skrbnik za poseben primer, ki bo v postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem pod opr. št. P 54/2012, ustrezno varoval tožnikove koristi in interese; na podlagi izpodbijane odločbe za tožnika niti ne more opravljati nobenih drugih pravnih poslov. Njegova naloga skrbnika za poseben primer bo prenehala takoj, ko bo navedeni postopek pravnomočno zaključen. Pritožbeni organ poudarja, da pri njegovem delu skrbnika za poseben primer vseskozi nadzoruje CSD. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, češ da tožnika ni CSD nikoli povabil na razgovor, niti ga vprašal česarkoli v zvezi s postavitvijo skrbnika, saj iz podatkov v spisu izhaja nasprotno, in sicer da so bila tožniku posredovana tri vabila in en dopis s pojasnili o uvedenem postopku. Zato pritožbena navedba, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ni utemeljena, četudi pritožbeni organ ugotavlja nekatere nepravilnosti v zvezi z vročitvijo zgolj enega izmed več naštetih vabil in sicer le vabila z dne 27. 9. 2013 glede v 87. členu ZUP predpisanega roka najmanj 15 dni, v času katerega ima stranka možnost prevzeti dokument, ki je predmet vročanja, ker saj je bilo tožniku vabilo z dne 27. 9. 2013 za datum 11. 10. 2013 vročeno naknadno šele z vložitvijo v hišni poštni predalčnik dne 17. 10. 2013, tako da se edino na to vabilo dejansko ni mogel pravočasno odzvati, vendar pa se ni odzval niti na naknadno vabilo z dne 27. 11. 2013. Zavrača pa tudi pritožbeni ugovor, češ da bi organ prve stopnje moral upoštevati tožnikove želje v zvezi z izbiro osebe pri imenovanju skrbnika za poseben primer, glede na to, da se tožnik ni odzival na več vabil in niti na dopis CSD z dne 13. 5. 2013, s katerim mu je bila dana možnost, da se izjavi o tem v uvedenem postopku. Pri tem še pojasnjuje, da pri odločanju o skrbniških zadevah CSD zasleduje kot osnovno vodilo korist varovanca in tako CSD niti ni dolžan upoštevati želja varovanca, kadar iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da to varovancu ni v korist. Tožnik v obširni tožbi med drugim uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Navaja, da je 31. 5. 2013 sicer res prejel dopis CSD, da se naj v roku 5 dni izjasni o skrbništvu, vendar CSD očita, da naj bi začel aktivnosti v tej zvezi izvajati še preden je bilo zanj izdelano izvedeniško mnenje. Poleg tega meni, da se pravdni postopek opr. št. P 54/2012 sploh še ni niti začel vse do vložitve predmetne tožbe v upravnem sporu. Kot nično in pravno neveljavno označuje vso pošto CSD, češ da je v zvezi s sodnim postopkom opr. št. P 54/2012 sodna izvedenka šele naknadno dne 23. 9. 2013 podala svoje mnenje. Dodaja še, da je tožnik dne 30. 10. 2013 prišel na CSD v dogovorjenem terminu, a naj bi ga zavrnili, češ da gospe E.E. do nadaljnjega ne bo, njim pa naj bi tožnik pustil svoj spisek kandidatov za izbiro skrbnika. Vse, kar naj bi tožnik prejel, naj bi bilo zgolj vabilo CSD z določenim terminom za 11. 10. 2013,vročeno 17. 10. 2013. Tožnik zato meni, da vse do vložitve tožbe ni prejel nobenega vabila v zvezi s postavitvijo skrbnika. Nadalje tožnik očita, da oseba, ki mu je bila z izpodbijano odločbo določena za skrbnika za poseben primer, to je A.A., sploh naj ne bi obstajala. Nadalje še očita, da naj bi CSD v izpodbijani odločbi prikril njegov naslov in telefonsko številko. Tožnik še navaja, da je oseba, ki mu je bila postavljena za skrbnika za poseben primer, paznik v zaporu za mladoletnike in da je vešč borilnih veščin. Očita še, da gre za nasilno osebo, ki tožniku vzbuja nezaupanje in slabe občutke, ki jih v nadaljevanju podrobno opisuje. Tožnik poudarja, da sam skrbnika sploh ne potrebuje in da tožniku imenovani skrbnik za poseben primer nima pravnega znanja, oziroma, da ni prava vešča oseba. Tožnik meni, da mu je Upravno sodišče dolžno zagotoviti pravico do pravne obrambe v pravdnem postopku, in sicer s pomočjo postavljene odvetnice F.F. Tožbi v dokazne namene prilaga tudi listine, češ da ne potrebuje skrbnika in da se lahko samostojno in veljavno zastopa tožnik sam. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne dodaja ničesar novega in sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ prve stopnje, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore, tožnik pa kakršnegakoli pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko kakorkoli vplival na izdajo drugačne odločbe upravnih organov prve in druge stopnje po mnenju sodišča ni navedel. Oba upravna organa prve in druge stopnje sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se zato nanje v celoti sklicuje v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) in jih v svoji obrazložitvi ne ponavlja, pač pa v zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja: Center za socialno delo na podlagi določbe 211. člena ZZZDR postavi skrbnika za poseben primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Po določbi 215. člena ZZZDR CSD pri postavitvi skrbnika za poseben primer določi obseg skrbnikovih dolžnosti in pravic, upoštevajoč okoliščine vsakega konkretnega primera. V skladu z določbo 218. člena ZZZDR pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu, mora CSD upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca. Po določbi 220. člena ZZZDR sme CSD spreminjati svoje prejšnje odločitve glede skrbništva, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih. Ni nepomembno, da CSD razreši postavljenega skrbnika med drugim tudi, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice, da s svojim delom ogroža varovančevo korist ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika (198. člen ZZZDR). Iz citiranih določb ZZZDR tako izhaja, da je za skrbniški organ (CSD) pri odločanju o tem, kdo bo skrbnik (za poseben primer) osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca.

Iz določb VI. dela ZZZDR nadalje tudi izhaja, da skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč njegova dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za učinkovito zagotavljanje varstva varovančeve osebnosti in njegovih pravic. To je v konkretnem primeru zlasti zastopanje tožnika v pravdnem postopku, ki se pri Okrajnem sodišču v Trebnjem vodi pod opravilno št. P 54/2012 zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke, kot tudi varstvo tožnikovih pravic in koristi v navedenem pravdnem postopku. Navedba, da tožniku z izpodbijano odločbo postavljeni skrbnik za posebni primer nima pravnega znanja in ni prava vešča oseba, po presoji sodišča ni utemeljena, saj citirana določila ZZZDR ne dajejo opore za trditev, da bi morala za skrbnika (za poseben primer) določena oseba izpolnjevati kakršne koli pravniške poklicne ali izobrazbene pogoje.

Poleg tega pa odločitev CSD o postavitvi skrbnika za poseben primer, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, tudi ne izključuje uveljavljanja oziroma pridobitve brezplačne pravne pomoči v korist varovanca. Nenazadnje je tožnik v upravnem sporu tožbi sam priložil odločbo pristojnega organa – Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 407/2013 z dne 7. 1. 2014, s katero mu je bila dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za zastopanje v zadevnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem pod opravilno št. P 54/2012, za izvajanje katere mu je bila določena odvetnica F.F. iz Ljubljane (tožbena priloga A19).

Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, ki ji tožnik niti ne ugovarja, da CSD ni dolžan upoštevati želja varovanca, kadar iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da to varovancu ni v korist. Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa v zvezi s pritožbenim ugovorom, ki ga tožnik ponavlja tudi v tožbi, češ da bi organ prve stopnje moral upoštevati njegove želje glede imenovanja skrbnika za poseben primer, ki ga je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljenega ob ugotovitvi, da se tožnik ni odzival na več (dve) pravilno vročenih vabil in tudi ne na dopis upravnega organa prve stopnje z dne 13. 5. 2013, s katerim mu je bila dana možnost, da se izjavi glede uvedenega postopka postavitve skrbnika za poseben primer v pravdnem postopku, vodenem pod opr. št. P 54/2012 pri Okrajnem sodišču v Trebnjem.

Navedba, da se pravdni postopek P 54/2012 še vse do vložitve predmetne tožbe ni začel je protislovna in kot taka neutemeljena, saj se sam tožnik v tožbi, ki ji je priložil tudi listine, sklicuje na odločitev Okrajnega sodišča v Trebnjem, sprejete v navedeni pravdni zadevi, ki jih prilaga tudi tožbi (tožbena priloga A14, sklep št. P 54/2012 z dne 16. 8. 2013).

Ker tožnik v tožbi ne navaja konkretno, glede katerih dejstev in okoliščin se ne bi imel v upravnem postopku možnosti izjasniti, sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo preizkusiti.

Ostalih ugovorov, s katerimi tožnik med drugim zatrjuje, da ga skrbnik za poseben primer nima rad in da se ne bo trudil za tožnika ter da je tožnik v vseh pogledih sposobnejši od njega in da tudi sicer tožnik sploh ne potrebuje skrbnika, pa sodišče ni presojalo, ker na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati, saj je izpodbijana odločba utemeljena iz že predhodno navedenih razlogov pod točko 7 do 12. Po povedanem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2: Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče, kot v obravnavanem primeru, tožbo zavrne.