Jedro

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper sodbo Okrožnega sodišča, s katero so bili obtoženci oproščeni obtožbe v smeri kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/II in I ter kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po členu 244/II in I v zvezi s členom 27 KZ. Upravičeno namreč okrožni državni tožilec opozarja na to, da se določilo člena 145 b Zakona o podjetjih nanaša izključno le na primere podjetij v sestavljenih oblikah, kot je to razvidno iz naslova V a poglavja navedenega zakona "spremembo oblike organiziranja sestavljenih oblik". V danem primeru pa ni šlo za podjetje iz tako imenovanih sestavljenih oblik. Tako je nedvomno moč zaključiti, da pri brezplačnem prenosu poslovnega sklada s strani obravnavnih pravnih oseb ni šlo za prepojitev, razdelitev, spojitev podjetij in podobno. V konkretnem primeru je šlo za pravne osebe, ki statusno niso bile povezane. Pri tem ni prezreti odločbo Ustavnega sodišča z dne 13.7.1993, iz katere je razvidno, da je prenos družbenega kapitala med subjekti v družbeni lastnini dopusten, v kolikor je kavza v koncentraciji družbenega kapitala, pri čemer pa še nadaljuje, da je drugi pogoj kapitalska povezava znotraj sestavljenih organizacij, ki jih določa V a poglavje Zakona o podjetjih. Prav tako pa nadalje okrožni državni tožilec opravičeno opozarja, da so ves čas in tudi v času storitve obravnavanega dejanja veljala določena pravila poslovanja z družbenimi sredstvi, ter da razpolaganje z njimi ni smelo potekati v nasprotju z načeli poslovne vestnosti in poštenja dobrega gospodarja.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v ... obtožene I.N., D.K. in I.Š. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da so storili kazniva dejanja zlorabe položaja in pravic po 244/II in I v zvezi z 3/II členom KZ in pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in pravic po členih 244/II in I v zvezi s členom 27 in 3/II KZ. S stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter nagrado njihovih zagovornikov ter potrebnimi izdatki obtožencev je obremenilo proračun.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je podal odgovor zagovornik prvoobtoženega I.N., ki navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zato predlaga, da se pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Višji državni tožilec v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo II. odstavka 377. člena ZKP predlagal, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic kakor tudi pomoč k temu kaznivemu dejanju moč storiti le s posebej motiviranim naklepom kot obliko krivde, ob tem pa ni nobenega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da so obtoženci šli v obravnavane posle z namenom pridobiti komu protipravno premoženjsko korist, saj so se pred tem posvetovali s pravniki in niso ničesar skrivali, vendar pa bi ob upoštevanju pritožbenih navedb in podatkov v spisu utegnili biti ti zaključki sodišča prve stopnje zmotni ali vsaj preuranjeni. Iz podatkov v spisu ter iz ugotovitev revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet namreč izhaja, da je bila posledica neodplačanega prenosa Poslovnega sklada A. p.o. na H. na podlagi pogodbe o neodplačanem prenosu kapitala z dne 3.10.1991, oškodovanje družbenega premoženja. Glede na povedano, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, zakaj je do sklenitve takih pogodb sploh prišlo in ali je imelo zmanjšanje družbenega premoženja za posledico olajšanje odkupa delavcev pravne osebe in je bil tako to obenem tudi vzrok za omenjene posle. Prav tako sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je bil namen obtožencev res kreditiranje in združevanje kapitala zaradi slabe turistične bere in kakšen pomen bi pri tem imela sporna pogodba po 145. b členu Zakona o podjetjih. Če bi sodišče ugotovilo, da taka pogodba ni imela drugih posledic in vlog pri kreditiranju, kot le zmanjšanje družbenega kapitala, po mnenju pritožbenega sodišča, ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se obtoženci o poslih posvetovali in da je takrat SDK take posle dovoljevala, ne bi več kazalo na to, da obtoženci niso izpolnili znakov očitanih jim kaznivih dejanj. Sklenitev takih pogodb, katerih kavza ni enaka njihovi formalni vsebini in pripeljejo do posledic, ki predstavljajo oškodovanje družbenega premoženja in možnost okoriščanja pri lastninjenju, namreč po mnenju pritožbenega sodišča pod prej navedenimi pogoji lahko predstavlja zlorabo položaja in pravic. Prav tako po zaključku pritožbenega sodišča držijo tudi pritožbene navedbe o ocenjevanju izpovedi prič, saj bi bilo potrebno upoštevati tudi njihovo vpletenost in interese.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje tudi pritožbenim navedbam, da se določilo člena 145. b Zakona o podjetjih nanaša izključno le na primere podjetij v sestavljenih oblikah, kot je to razvidno že iz samega naslova V a poglavja navedenega zakona. V tem primeru pa je tudi pritožbeno sodišče zaključilo, da pri brezplačnem prenosu poslovnega kapitala ni šlo za prepojitev, razdelitev, spojitev podjetij in podobno, saj je šlo za pravne osebe, ki statusno niso bile povezane. To je sicer ugotovilo tudi že sodišče prve stopnje, ki v zvezi s tem citira odločbo Ustavnega sodišča z dne 13.7.1993, ki odloča, da je prenos družbenega kapitala med subjekti v družbeni lastnini dopusten, v kolikor je kavza v koncentraciji družbenega kapitala, pri čemer pa še nadaljuje, da je drugi pogoj kapitalska povezava znotraj sestavljenih oblik, ki jih določa V a poglavje Zakona o podjetjih. Kljub tej ugotovitvi, pa se v nadaljevanju obrazložitve sodišče prve stopnje osredotoči le na prvi pogoj in navaja, da je bila tudi v tej sporni zadevi kavza združevanje kapitala, pri čemer popolnoma zanemari svojo prejšnjo ugotovitev v dveh kumulativno določenih pogojih, čeprav je povsem jasno, da drug pogoj ni bil izpolnjen.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi vse izvedene dokaze in na podlagi navedenega oceniti ob upoštevanju pomislekov, navedenih v odločbi pritožbenega sodišča ali so obtoženci storili očitano jim kaznivo dejanje ali ne. Svoje zaključke pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.