Jedro

Na zemljišču, ki spada v sklop javne ceste, ki je javno dobro in zato ni v pravnem prometu, ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 789/98-9 z dne 3.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.1998. S to odločbo je tožena stranka odpravila delno odločbo Upravne enote J. z dne 23.4.1997, s katero je le-ta vrnila upravičencu F.P. zemljišče parc. št. 374/2 vl. št. 961 k.o. J. in naložila zavezanki Občini J., da naj izroči na dan pravnomočnosti odločbe to zemljišče v posest skrbnici za poseben primer odvetnici M.R. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu F.P. podržavljeno premoženje - nepremičnine parc. št. 228/3 - travnik parc. št. 232/2 - stavbišče, hiša, ter s parc. št. 231/1 - njiva, vl. št. 444, k.o. J. - z odločbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, štev. Zp 30/45-7 z dne 18.11.1946, na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, ki predstavlja pravni temelj pravice do denacionalizacije po 19. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 49/97, 87/97, 65/98, ZDen). Tožena stranka je utemeljeno odpravila prvostopenjsko odločbo, ker prvostopenjski organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja in kljub svojim ugotovitvam, zemljiškoknjižnim in katastrskim podatkom, iz katerih izhaja, da je parcela 374/2 ob cesti, ni ustrezno pojasnil, zakaj niso podane ovire iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen za njeno vračilo v naravi. Po citirani določbi ZDen ni mogoče vrniti nepremičnine v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Glede na zemljiškoknjižne in katastrske podatke, iz katerih izhaja, da je sporna parcela ob cesti, ter ob dejstvu, da je cesta javno dobro in zato ni v javnem prometu, je tožena stranka utemeljeno naložila prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali spada to zemljišče v sklop javne ceste. Po Zakonu o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa - enako pa določa tudi Zakon o javnih cestah, ki je začel veljati 7.6.1997 (Uradni list RS, št. 29/97), je del ceste tudi površina izven cestišča, kot na primer pločnik, kolesarska steza, pešpot, parkirišče, avtobusno postajališče. Če bodo ugotovljene dejanske okoliščine v smislu pripomb tožene stranke, pa bo potrebno v nadaljevanju postopka pritegniti tudi Slovenski odškodninski sklad, kot zavezanca za plačilo odškodnine za podržavljeno premoženje, ki ga v naravi ni mogoče vrniti. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožniki v pritožbi navajajo, da je zavezanki in organu, ki vodi postopek, znano, da je bila lokalna cesta podvoz P. - most čez S., zgrajena v letu 1963 in je enosmerna. V isti ravnini je pločnik, do leta 1995 pa je bil ob pločniku in med sporno parcelo še drevored kostanjev. Zemljišče je nato bilo in je še dvignjeno, na njem pa so bili postavljeni: minigolf z leseno brunarico za prodajo pijač in blagajno za nabavo kart za igranje minigolfa, ki je od T. tovarne L., slaščičarna ter kiosk za prodajo zelenjave. Na parceli, ki ni predmet tega postopka, so lastniki prej navedenih objektov lahko opravljali dovoze blaga, parkirišča pa ni bilo. Tako stanje je trajalo vse do konca leta 1995. Zazidalni načrt, ki je na tem zemljišču predvideval gradnjo avtobusne postaje, je bil sprejet v letu 1990, ni pa bil realiziran. Na 845 m2 zemljišča zgraditi avtobusno postajo pa presega vse tehnične možnosti. Novega zazidalnega načrta oziroma družbenega plana za to parcelo še ni, stari pa je neizvedljiv. Ob uveljavitvi ZDen in tudi ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo parcela, ki je predmet tega spora, ni bila parkirišče, ker to tudi ni mogla biti. Po odstranitvi objektov v letu 1995 pa so morali najemniki vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, kar tudi ni bilo mogoče, saj je bilo ob času oddaje v najem zemljišče zaraščeno. Tako so zemljišče najemniki sami, delno pa zavezanka, nasuli s peskom in tam se šele sedaj, to je po letu 1995 divje parkira. Ta parcela torej ni urejena kot parkirišče, saj je tam teren neraven, grbinast, v zimskem času močno zasnežen in poledenel, v deževnih dneh pa ga je sama voda. Zanj ne skrbi nihče in ga tudi ne vzdržuje. Sporna parcela nikakor ne more spadati v sklop javne ceste. Po mnenju tožnikov je bistveno stanje v naravi na dan uveljavitve ZDen ali najkasneje na dan vložitve zahteve za denacionalizacijo, to pa je na dan 7.12.1991 oziroma 4.6.1993. Sporna parcela vse od odvzema dalje in od vzpostavitve nove zemljiške knjige ni bila namenjena parkirišču in se kot taka tudi ni uporabljala. Ob vzpostavitvi nove zemljiške knjige je bila res ta parcela vknjižena po kulturi kot parkirišče, kar pa dejansko nikdar ni bila, saj tudi ni mogla biti. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja. Upravni organ mora v skladu z načelom materialne resnice pred izdajo odločbe v postopku na prvi stopnji ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 135. člena ZUP). Ker pa v konkretnem primeru upravni organ prve stopnje ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obstoja izjeme iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, na le-to pa kažejo listine v predloženih spisih, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da dejanske okoliščine niso bile popolno ugotovljene. Tudi sami tožniki navajajo, da je sporna parcela 374/2, na kateri se parkira, vpisana v zemljiški knjigi kot parkirišče, kar kaže na tako dejansko rabo.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.