Jedro

Morebitne neenotne prakse upravnih organov ni mogoče uveljavljati kot razlog za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, neenotnost prakse sodišča prve stopnje pa je razlog za dovoljenost revizije le v primeru, če Vrhovno sodišče o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, še ni odločalo.

Ni podan uveljavljan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če se obravnavana zadeva nanaša na drugačno pravno in dejansko situacijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidenti po odvetnici vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in navajajo, da izpodbijana odločitev odstopa od dosedanje upravne in upravnosodne prakse ter da ima zanje zelo hude posledice.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 29. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 31. 8. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je upravni organ med drugim odločil, da se upravičencu K.K. za tam navedene nepremičnine določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 8.191,89 DEM. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega upravnega organa izhaja, da vrnitev obravnavanega premoženja v naravi ni možna, ker je podana ovira iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revidenti glede vprašanja določanja funkcionalnega zemljišča za nepremičnine, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, uveljavljajo neenotno prakso upravnih organov in sodišča prve stopnje ter odstop od stališča, ki ga je v sklepu U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998 sprejelo Ustavno sodišče. Uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja prepovedi razpolaganja s podržavljenim premoženjem po vložitvi zahteve za denacionalizacijo.

7. Morebitne neenotne prakse upravnih organov ni mogoče uveljavljati kot razlog za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, neenotnost prakse sodišča prve stopnje pa je razlog za dovoljenost revizije le v primeru, če Vrhovno sodišče o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, še ni odločalo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za odstop od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sodb I Up 690/2002 z dne 28. 10. 2004 in U 667/93 z dne 24. 5. 1995, in stališča Ustavnega sodišča, sprejetega v sklepu U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, na katerega se sklicujejo revidenti in po katerem se v primeru, ko je za izdajo odločbe o denacionalizaciji treba pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. V obravnavanem primeru gre namreč za drugačno pravno in dejansko situacijo od situacije v navedenih primerih. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je bilo v trenutku odločanja v obravnavanem postopku denacionalizacije o določitvi funkcionalnega zemljišča k objektu, ki ni predmet vračanja, pravnomočno odločeno z odločbo pristojnega organa. Upoštevaje določbo 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86, ki se po določbi drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja v tej zadevi (enako pa tudi po sedaj veljavnem tretjem odstavku 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), je upravni organ v primeru, če je bilo o predhodnem pravnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na ta posamični akt vezan. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podan odstop od navedene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča in stališča Ustavnega sodišča, saj se ta nanaša le na situacijo, ko se v denacionalizacijskem postopku odloča o vračanju v naravi zemljišča, glede katerega še ni odločeno, kateri njegov del pripada objektu, ki ni predmet vračanja, in zato to vprašanje predstavlja predhodno vprašanje glede oblike vračanja premoženja, ki se v denacionalizacijskem postopku rešuje na način, opisan v navedeni odločbi Ustavnega sodišča. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse glede vprašanja učinkov razpolaganja s podržavljenim premoženjem po vložitvi zahteve za denacionalizacijo v zvezi z določbo 88. člena ZDen. Sodba Vrhovnega sodišča I Up 3/2003 z dne 28. 1. 2004, na katero se sklicujejo revidenti, se nanaša na drugačno pravno in dejansko situacijo od obravnavane zadeve, saj se nanaša na uveljavljanje ničnosti pravnega posla. V obravnavanem primeru pa gre za učinke pravnomočne odločbe pristojnega upravnega organa o določitvi funkcionalnega zemljišča, na katero je upoštevaje določbo 12. člena ZUP/86 upravni organ, ki odloča v denacionalizacijskem postopku, vezan. Vrhovno sodišče še dodaja, da se po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen nanaša le na akte civilnega prava, ne pa tudi na upravne akte (sodbe Vrhovnega sodišča I Up 850/2003, I Up 640/2003, I Up 349/99 in U 291/94). Glede na navedeno tudi glede tega vprašanja ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti z revizijo zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revidenti niso izkazali z navedbo, da bodo zaradi izpodbijane odločitve materialno zelo prikrajšani. Prav tako zelo hudih posledic niso izkazali z navedbo, da so zaradi izpodbijane odločitve v neenakopravnem položaju z ostalimi predlagatelji v denacionalizacijskih postopkih, za katere velja temeljno načelo ZDen vračanja premoženja v naravi. Navedeno načelo namreč ne velja absolutno, saj v primerih, ko so podane z zakonom predpisane ovire za za vračilo premoženja v naravi, kakršen je tudi obravnavani, vračilo v naravi ni mogoče. 11. Ker revidenti niso izkazali nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.