Jedro

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da je vložnik zahteve dolžan določno navesti razlog, s katerim izpodbija pravnomočno sodbo in ga tudi obrazložiti.

Z lastno presojo obsojenčevega zagovora in dokazov, predvsem izpovedbe priče E.K. in na podlagi tega s trditvijo, da v spisu ni dovolj dokazov za obsojenčevo krivdo in da je izvedene dokaze izpodbijana sodba "napačno tolmačila", zahteva napada dejanske ugotovitve in zaključke sodišča. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.1.2001 sta bila obs. A.F. in obs. K.K. spoznana za kriva kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obs. A.F. je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora in nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13.7.2000 enotna kazen dve leti in dva meseca zapora. Obs. K.K. je bila izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora. Obs. A.F. je bil v enotno kazen vštet čas že prestane kazni iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13.7.2000 od 20.4.2000 od 03.45 ure dalje, obs. K.K. pa je bil vštet v izrečeno kazen čas, ki ga je od 30.7.2000 prebil v priporu. Obs. K.K. je bila izrečena stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Obs. A.F. je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka, za oba obsojenca je bilo odločeno, da morata plačati povprečnini, obs. K.K. pa je bilo naloženo, da je dolžan plačati še nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika, v preostalem delu pa je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23.5.2001 pritožbe obs. K.K. in njegovega zagovornika ter zagovornika obs. A.F. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obema obsojencema je naložilo plačilo povprečnine.

Zagovornik obs. K.K., odvetnik N.K. iz I., je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 14.8.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Dolgovezna zahteva, vložena "predvsem zaradi kršitve kazenskega zakona", ne vsebuje nič konkretnega o tem, v čem vidi zagovornik kršitev materialnega zakona. Vse navedbe o tem, da so nekatere priče med postopkom spreminjale svoje izjave, da obdolženca na prepoznavi nekateri niso prepoznali kot vodnika na poti čez državno mejo, zaradi česar on "nima s tem dejanjem nič", pomenijo zgolj izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja tudi za vse nadaljnje obširno navajanje, ki se izključno ukvarja z dejanskim stanjem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zahteva v uvodnem delu ne navaja, da izpodbija pravnomočno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa nanje opozarja v obrazložitvi. Trdi namreč, da "gre tudi za bistvene kršitve določb kazenskega postopka", saj se obrazložitev izpodbijane sodbe največ nanaša na soobsojenca A.F., predlagani dokazi pa se izredno kratko komentirajo in se pravzaprav ne ve, zakaj se jim ne verjame. S temi navedbami zahteva očitno meri na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi in tedaj na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ne glede na to, da zahteva ne navaja določno, katera dejstva, ki so odločilna v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem, so pomanjkljivo ali pa sploh niso obrazložena in glede katerih dokazov sodišče ni navedlo, kako presoja njihovo verodostojnost, je treba opozoriti na izčrpno obrazložitev, v kateri je sodišče prve stopnje (stran 17 in nadaljnje) navedlo določno in popolnoma, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov. Prav tako je podalo celovito oceno obsojenčevega zagovora in vseh ostalih izvedeni dokazov, tudi izpovedbe E.K. S takšno oceno je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. Zato izpodbijana pravnomočna sodba nima pomanjkljivosti, ki jih s povsem splošno trditvijo nakazuje vložnik zahteve. Trditev o protispisnosti, ki naj bi bila podana v napačnem povzemanju vsebine obsojenčevega zagovora glede razloga, zaradi katerega naj bi E.K. opravil prevoz, ni utemeljena. Iz zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom je razvidno, da se je obsojenec v zvezi s to okoliščino zagovarjal točno tako, kot je zapisano v obrazložitvi prvostopne sodbe. Po povedanem tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kršitve kazenskega zakona, ki jo zahteva izrecno uveljavlja, njen vložnik konkretno ni opredelil. Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katerega kršitev kazenskega zakona naj bi bila storjena s pravnomočno sodbo ter je zato sploh ni mogoče preizkusiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da je vložnik zahteve dolžan določno navesti razlog, s katerim izpodbija pravnomočno sodbo in ga tudi obrazložiti.

Z ostalimi navedbami vložnik zahteve ponavlja vsebino zagovorov obs. K.K. in obs. A.F. ter vsebino izpovedbe E.K., opozarja na potrdilo "hrvatskih telekomunikacij" v zvezi z okoliščino, ali so bili opravljeni razgovori s telefona št. ..., na pri notarjih overjeni izjavi R.P. in R.M., na pogodbo med obsojencem in hrvatskimi telekomunikacijami z dne 3.7.2000, na izjavi N.H. in H.K., pri notarju overjeno izjavo E.K., potrdilo Policijske uprave R. z dne 10.11.2001 glede okoliščine, ali je na dan 27.12.1999, imel avtomobil in na dejstvo, da je bil obsojenec prijet v Republiki Sloveniji, ko je bil na potovanju z avtobusom v Nemčijo. Z lastno presojo obsojenčevega zagovora in navedenih dokazov, predvsem izpovedbe priče E.K. in na podlagi tega s trditvijo, da v spisu ni dovolj dokazov za obsojenčevo krivdo in da je izvedene dokaze izpodbijana sodba "napačno tolmačila", zahteva napada dejanske ugotovitve in zaključke sodišča. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).